(POGLED) Glasni vojaški bobni na Tajvanu in v Ukrajini

V obeh primerih je strateški cilj agresorjev jasen. Vlada kitajskega predsednika Xi Jinpinga si želi "ponovne združitve", torej bi da Tajvan znova postal del celinske Kitajske, kot je bil do konca državljanske vojne leta 1949. Po drugi svetovni vojni je Kitajska komunistična stranka prevzela nadzor nad celinsko Kitajsko, ni ji pa uspelo zatreti Čankajškovih nacionalistov, ki so se zatekli na Tajvan in na nekatere druge manjše otoke, ki od tedaj naprej niso pod njeno oblastjo.

Včasih je mogoče iz uradnih kitajskih izjav razbrati, da si želi Kitajska ponovno združitev doseči po mirni poti, včasih pa kitajski voditelji kar naravnost povedo, da bo do nje prišlo tako ali drugače. Poleg tega se je Kitajska pri krepitvi in opremljanju svoje vojske osredotočala zlasti na krepitev svojih zmogljivosti, da bi obvladala Tajvan, če bi poskušal razglasiti neodvisnost.

Večina držav, med drugim ZDA, je dolgo vodila politiko "ene Kitajske" in je odlagala uradno priznanje Tajvana kot neodvisne države. Zaradi odsotnosti uradnih diplomatskih stikov z otokom so mnoge države z njim vzpostavile odnose preko drugih kanalov, na primer preko trgovine in tehnologije. Tajvan se ponaša z najsodobnejšo proizvodnjo mikročipov na svetu. Poleg tega velja za zgodbo o uspehu, ko gre za vzpostavljanje demokracije. Če lahko Kitajci na Tajvanu živijo v skladu z načeli demokracije, bi lahko morda to politično vizijo nekega dne prenesli tudi na preostali del Kitajske.

Situacija v Ukrajini je popolnoma drugačna kot na Tajvanu, med drugim zato, ker je Rusija uradno priznala njeno neodvisnost. Okupacijo in priključitev Krima ruskemu ozemlju, ki ju je leta 2014 ukazal ruski predsednik Vladimir Putin, je velika večina članic Generalne skupščine ZN (proti resoluciji je glasovalo le enajst držav) obsodila in ju razglasila za nezakoniti.

Kljub temu je Putin letos poleti objavil precej dolg in neverjeten esej, v katerem trdi, da Rusija, Ukrajina in Belorusija zgodovinsko gledano sodijo skupaj. Ukrajinska ali beloruska suverenost, trdi Putin, sta lahko doseženi samo skupaj z Rusijo, seveda pod ultimativno oblastjo Kremlja. Putin je šel v tem revizionizmu celo tako daleč, da je kritiziral uradni status Ukrajine kot neodvisne države v okviru sovjetske ustave (četudi to tedaj ni prav veliko pomenilo).

Putinov strateški cilj je v tem primeru jasen: neodvisnost Ukrajine je zanj vedno bolj nevzdržna. Tako kot Kitajska kuje svoje načrte glede Tajvana, tako Rusija pripravlja in opremlja svojo vojsko za en specifičen namen – da vdre v Ukrajino in jo zavzame, še preden ji te načrte pokvari kakšna zunanja sila. Potem ko je zavzel Krim, je Kremelj v Ukrajino že napotil redno vojsko, kot jo je avgusta 2014 in nato spet februarja 2015 poslal v regijo Donbas na vzhodu države. Putin se zdi pripravljen in voljan zaukazati še en podoben vdor v Ukrajino, če že ne kakšne obsežnejše operacije.

Nihče ne dvomi, da bi se korenito spremenila varnostna ureditev v Vzhodni Aziji, če bi kitajska vojska prevzela nadzor nad Tajvanom, tako kot bi se spremenila varnostna ureditev v Evropi, če bi ruska vojska zavzela Ukrajino. Toda za zdaj ni nihče pomislil na možnost, da bi se obe stvari odvili istočasno, na bolj ali manj usklajen način. Skupaj bi zavzetje Tajvana in okupacija Ukrajine precej destabilizirala svetovno ravnovesje moči in bi pomenila konec za diplomatske varnostne sporazume, ki so desetletja zagotavljali svetovni mir.

Ta scenarij niti ni tako malo verjeten, kot se zdi. Kitajska trdi, da ne podpira vpletanja v notranje zadeve drugih držav, kljub temu je zelo nenavadno, da tako skrupulozno molči glede vprašanja suverenosti Ukrajine. Nobenega razloga nimamo, da ne bi sklepali, da bo podprla nov ruski napad na to državo, če bo imela od tega tudi sama koristi.

Vse to se zdi sicer razumno, a je kljub temu le slaba tolažba. Vojaške bobne lahko zdaj že kar dobro slišimo. Naloga diplomacije je zagotoviti, da bo njihov zvok tudi v prihodnje ostal le hrup v ozadju.