Vročina včasih pripelje do absurda. Včeraj smo se šli ohladit v toplice. Saj vem, ni samo morje, ki ima trideset stopinj, je tudi Bohinjsko jezero s petindvajsetimi, pa marsikatera reka, ki te osveži, a če si na Dolenjskem, so tudi toplice. Pa ne tiste "uradne", tam je verjetno res precej topla voda. To je bil manjši izvir termalne vode, ki ima od 21 do dobrih 25 stopinj. Termalna voda, ki pa v teh dneh dobesedno hladi, osveži! Mini naravni biserček, ki poleg vode ponudi tudi senco visokih dreves, brzice potoka Radulja in nasploh se tam človek počuti nekako pomirjen. Gneče ni, kar je že samo po sebi vrednota, vsaj zame.
Moj letošnji dopust ni bil klasičen dopust v kakšnem turističnem kraju, na morju, v gorah, niti turistično vandranje in "nabiranje" vtisov ob občudovanju stvaritev naše plemenite rase iz prejšnjih stoletij, tisočletij. Bil je mozaik – mozaik je sestavljen iz drobcev, iz majhnih koščkov, ki sestavljajo večjo celoto. Zamisli so prihajale sproti, le Kolpa je zadnja leta postala stalnica. Nisem imel občutka, da moram nekaj doseči, nekaj videti, poskusiti, vse je prihajalo bolj ali nanj spontano in seveda v okviru želja ali zanimanja. Morda je imela pri tem enega od večjih vplivov tudi vročina. Moram priznati, da se mi pri temperaturah nad triintrideset ne da tekati sem in tja in da mi je takrat najpomembneje, da me kakšna stvar pri tem vsaj malo hladi. Od vetra ali toka zraka, ki ga občutim pri premikanju, do vode, sence, lenarjenja ob knjigi – branje res ne pospešuje znojenja! Da ne bo pomote, večkrat sem se pošteno preznojil, tako je teklo z mene, da nisem vedel, ali je sploh še kakšen košček blaga na meni vsaj približno suh. Tudi presneto vroče mi je bilo kdaj, kako bi se temu sploh lahko izognil v tem poletju?! A če pogledam nazaj, nimam občutka, da bi trpel zaradi vročine, da bi me vročina izčrpavala.
Ja, saj res, mozaik. Če je veliko lepega, zanimivega, občudovanja vrednega, ali sploh še imamo kaj od tega ali ni morda preveč? Osebno imam raje manj vtisov. Lažje jih "prebavim", bolj se mi usedejo v spomin. Spomnim se, ko sem bil v Londonu v Narodni galeriji – dobesedno zbežal sem ven. Nisem več vedel, kaj naj gledam, toliko je likovnih del, vsako posebej vredno občudovanja. Moral bi si vzeti en teden in jih spoznavati počasi, vmes pa vtise razredčiti s čim drugim. Moji letošnji dopustni biserčki so bili različni: enkrat sta me očarala narava, okolje, drugič občutek, ko sem se po vročem dnevu vrgel v samoten tolmun, tretjič pogovor z nekom, ki ga že dolgo nisem videl … Ljudje pač iščemo srečo in zadovoljstvo na različne načine.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
