Študij na katerikoli fakulteti znotraj naše javne univerze, bi moral omogočiti diplomantu, da izskoči iz poprečja in da se ozre tudi izven slovenskih meja. Iz odnosov z ljudmi, s povezanostjo s svetovnimi miselnimi tokovi, s svetovnim znanjem in izkušnjami lahko oblikujemo diplomanta ne le zgolj s pozitivističnim znanjem, temveč razmišljujočega, preudarnega, s svojo lastno vrednostno presojo prežetega strokovnjaka. Kot takšen bo gotovo začutil potrebo po širitvi svojega znanja, potrebo po raziskovanju kot izhodišču za nove ustvarjalne izzive in z globokim prepričanjem, da bo prispeval svoj delež v dobrobit svoje domovine in tudi širše.
Toda po kateri poti naj univerza stopa, da bi bil namen zgoraj omenjenega cilja dosežen? Povsem brezpredmetno bi bilo govoriti o unikatnem modelu univerze jutrišnjega dne. Vsaka slovenska javna univerza ima svojo specifično razvojno pot, svoje poti povezovanja z domačim in mednarodnim okoljem. Prav na tej osnovi lahko danes ugotovimo, da so slovenske javne univerze do danes veliko prispevale k ugledu Slovenije tudi v mednarodnem okolju tako v pedagoškem kot tudi raziskovalnem smislu. Pa vendarle so se v zadnjem obdobju zgodile mnoge, za razvoj univerze pomembne spremembe. Gotovo je pomembno dejstvo, da je v zadnjih dvajsetih letih izginilo okoli 30 odstotkov klasičnih delovnih mest in da so jih nadomestili novi delovni profili. Gre torej za izjemno dinamiko sprememb. Je pa več kot evidentno, da so na renomiranih tujih univerzah posvetili zlasti fleksibilnosti študijskih programov vso pozornost. Ali drugače, poleg poudarka, da mora biti diplomant sposoben reševati visoko zahtevne strokovne naloge, univerze širijo vzporedna znanja znotraj študijskega programa. Razlog: diplomant naj širše razume svoje poslanstvo. In prav na tej osnovi postaja interdisciplinarnost študijskega programa objektivna zahteva okolja, ki diplomante zaposluje. Te zahteve se prav tako vedno bolj kažejo tudi v našem družbenem sistemu.
Upoštevajoč navedena dejstva lahko dodatno omenimo, da bodo morale naše javne univerze pri svojem nadaljnjem razvoju poudariti predvsem naslednje dejavnike: internacionalizacijo, interdisciplinarnost, raziskovanje tržišča znanja, vrednotenje študijskih programov, sodelovanje z gospodarstvom in mednarodne akreditacije.
Nove piramide znanja diplomantov
Internacionalizacija javne univerze pomeni predvsem temeljni predpogoj, da se doseže uvodoma omenjen profil diplomanta. Kaže pa se predvsem v: (1) širitvi raziskovalnega dela javne univerze v mednarodno okolje; (2) izmenjavi profesorjev s tujimi univerzami; (3) izmenjavi študentov, (4) oblikovanju mednarodnih študijskih programov.
Ad 1: V sedanjem obdobju je evidentno, da je profil raziskovalnega dela fakultet tako ali drugače povezan z mednarodnim okoljem. Za male države, kot je Slovenija, bo vedno bolj prisotno dejstvo, da država ne bo mogla finančno podpirati raziskovalnega dela na vseh znanstvenih področjih znotraj fakultet. Država bo, tako kot do sedaj, definirala raziskovalne prioritete univerze, fakultete pa bodo morale poiskati dodatne vire financiranja, bodisi znotraj domačega gospodarskega sistema bodisi v mednarodnem okolju skupaj z drugimi sorodnimi fakultetami.
Ad 2. Izmenjava profesorjev s tujimi sorodnimi fakultetami, bodisi kot vabljene osebnosti na občasna predavanja bodisi kot gostujoče profesorje za daljše obdobje, na primer za semester. Ta oblika izmenjave ni nič novega tudi na naših univerzah, vendar pri tem večinoma niso zajeta vsa znanstvena področja fakultet ali pa vsaj večina znanstvenih področij.
Ad 3. Izmenjava študentov je že močno utečena praksa, in to posebej po oblikovanju bolonjskih študijskih programov, kjer študenti uveljavljajo opravljene izpite na tuji fakulteti na osnovi kreditnih točk predmetov. Za Evropo veljajo pravila znotraj Erasmusa, obstaja pa tudi program Erasmus mundus, kjer so vključene ZDA, Kanada, morda pa še katera druga izvenevropska država.
Ad 4. Redkeje zasledimo skupne študijske programe sorodnih tujih fakultet, univerz, bodisi na dodiplomski bodisi na podiplomski ravni. Gotovo je prav na tem področju odprtih veliko možnosti, kar bi širilo obzorja tako študentom kot tudi profesorjem. Še bolj poredko zasledimo skupne študijske programe, ki jih izvajajo denimo dve ali več fakultet različnih profilov. Tovrstno sodelovanje zasledimo na primer znotraj Univerze v Mariboru, saj je profil tehnično-ekonomske usmeritve prisoten na treh tehničnih fakultetah že skoraj trideset let. Seveda so možnosti za oblikovanje interdisciplinarnih študijskih programov tudi med pravom in ekonomijo, med ekonomijo in agronomijo in podobno. Po tehtni presoji bi gotovo našli še druge povezave, pač glede na potrebe po različnih profilih diplomantov.
Interdisciplinarnost študija gotovo že sedaj obstaja, vendar se ta kaže iz interdisciplinarnosti znotraj določenega znanstvenega področja. Toda piramida znanja diplomantov bo v prihodnosti v večji meri morala upoštevati tudi določena znanja iz drugih znanstvenih področij. Koliko in katera znanja ponuditi diplomantom v spodnjem delu piramide, je gotovo odločitev določene fakultete, da oceni kako lahko določena znanja pripomorejo k dvigu kompetentnosti svojega diplomanta.
Raziskovanje tržišča znanja
Tovrstno raziskovanje sloni na temeljni tržni predpostavki in sicer, da gre na eni strani za ponudbo znanja in na drugi strani za povpraševanje po njem. Univerza v osnovi pozna svoje pedagoške in raziskovalne dosežke, torej znanje, po katerem je povpraševanje v njenem domačem ali pa mednarodnem okolju. Preprosto gre za sistematičen pristop pri zbiranju tovrstnih informacij, ki omogoča izgradnjo ustreznega informacijskega sistema, ki ga lahko koristijo različne fakultete. Potrebno pa je razmejiti med tem kaj raziskovati na ravni univerze in kaj na ravni fakultet.
Sodelovanje fakultet z gospodarstvom in negospodarstvom je v preteklosti pokazalo visoko stopnjo koristi pri prenosu znanja v prakso in obratno
Ocenjevanje oziroma ovrednotenje študijskih programov temelji predvsem na uporabnosti znanj, zajetih v študijskih programih ter metod poučevanja oziroma prenosa znanja študentom. Pri dvigu kvalitetne ravni študijskih programov nedvomno vpliva tudi tehnični razvoj tako v smeri prenosa znanja študentom (predavanje) kot tudi pri praktičnem delu študentov (npr. vaje). Je pa pri tem povsem jasno, da gre za razlike pri študiju tehničnih disciplin v primerjavi s študijem družboslovnih disciplin. Sestavni del vrednotenja študijskih programov je nedvomno SWOT analiza, ki pokaže prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti (nedorečenosti) določenega študijskega programa. Toda brez ustreznih informacij, kar pa je povezano predvsem z raziskovanjem tržišča znanja, je do objektivne ocene težko priti.
Programi dopolnilnega izobraževanja
Sodelovanje fakultet z gospodarstvom in negospodarstvom je v preteklosti pokazalo visoko stopnjo koristi pri prenosu znanja v prakso in obratno. V pedagoškem smislu je praksa študentov v neposrednem delovnem okolju omogočila, da začutijo delovno klimo in spoznajo neposredno izvajanje strokovnih nalog. V raziskovalnem smislu pa je ta povezanost koristila tako podjetjem kot profesorjem, ki so zanje izvajali določene izobraževalne in raziskovalne projekte. Še posebej pa bodo zaradi dejstva o zastarevanju znanja morale izobraževalne institucije posvetiti še več pozornosti programom dopolnilnega izobraževanja.
Mednarodna akreditacija študijskih programov je že do sedaj in bo tudi v prihodnosti imela ne le veliko težo pri prepoznavanju in potrjevanju kvalitete določenih študijskih programov, temveč tudi fakultete in univerze kot celote. V svetu namreč obstajajo za določena znanstvena področja specifične ustanove, ki definirajo kvalitativne standarde in kriterije za mednarodno akreditacijo določenih študijskih programov. Gre torej za standarde, ki so v mednarodnem prostoru definirani kot najvišji standardi kvalitete. Mednarodna akreditacija za določen študijskih program ima običajno tri kvalitativne ravni, in sicer: status kandidature, triletna akreditacija in petletna akreditacija. Dolžina statusa kandidature traja različno dolgo, pač glede tega koliko standardov študijski program izpolnjuje, in ko so določeni kvalitativni standardi doseženi, sledi ponovna vloga. Tudi petletna akreditacija se mora ponovno potrjevati. Namreč, mednarodna komisija ocenjuje vse vidike izvajanja študijskih programov, ki na osnovi poročila in vloge za akreditacijo (self evaluation report) odloča o podelitvi mednarodne akreditacije. V tujini je prav mednarodna akreditacija tudi eden od prestižnih kriterijev za vpis na fakulteto z mednarodno akreditiranimi študijskimi programi.
Interdisciplinarnost študija gotovo že sedaj obstaja, vendar se ta kaže iz interdisciplinarnosti znotraj določenega znanstvenega področja.
Če torej strnemo razmišljanje o univerzi jutrišnjega dne, bomo kaj hitro ugotovili, da so predhodne navedbe dejstvo, ki bo moralo še širše odpreti vrata vsem spremembam v njihovem domačem in tujem znanstvenem okolju. Vodstva univerz in dekani fakultet morajo organizirati in koordinirati svoje aktivnosti odprte v svet in s tem predvsem strniti sile v korist kvalitete diplomantov.
Politika, strategija in taktika bodo vodstvom univerz in fakultet morale postati neločljiv del njihovega upravljanja (managementa). Nisem pa prepričan, če so vsem rektorjem in dekanom razmejitve med navedenimi pojmi povsem razumljive pri njihovem definiranju izobraževalnih in raziskovalnih ciljev.
