Po mnenju mnogih ene najpomembnejših volitev v kratki slovenski zgodovini so za nami. Seveda še ni znano, katere stranke se bodo združile v vladno koalicijo, vseeno pa že sedaj lahko trdimo, da nas je pot do tukaj lahko kar nekaj naučila. Ali res?
Očitno proces učenja v doslej največji vladni stranki ne poteka ali pa poteka slabo
Najprej je sedaj gotovo vsakemu jasno, da je popolnoma vseeno, kaj ena stran v medijih napiše o drugi. Ne verjamem, da so horor zgodbe o sedanjem relativnem zmagovalcu volitev vzbudile nasprotna čustva pri volivcih in da so zato želeli zaščititi novinca, ki je komaj stopil na politično sceno. Namesto da bi ga zavrgli, kot je bil namen režimskih medijev in kot je bil očitno namen (torej ne dovolj usposobljenih) svetovalcev. Tudi dolga brada zgod in nezgod sedaj odvoljene vlade sodeč po rezultatih ni vplivala na odliv ali na zmanjševanje podpore njihovih volivcev. Tudi ne verjamem, da so takšne odločitve posledica ne vem kakšnih analiz, s katerimi bi volivci preverjali resničnost grdobij. Še huje. Ljudje si očitno ustvarijo mnenje na osnovi razpoloženja v svojih socialnih mrežah. Še en dokaz, da je to bliže resničnosti, je tudi vztrajnost anticepilcev, ki jih tudi doslej ni prepričalo o nasprotnem še takšno populariziranje znanosti o dejstvu, da je pandemija med nami in da je cepljenje najboljše poznano orožje za njeno zatiranje.
Očitno proces učenja v doslej največji vladni stranki ne poteka ali pa poteka slabo. Po letu 2011 imamo tako že četrti zaporedni (!) izid volitev oziroma mandatarja, kjer je postal relativni zmagovalec volitev ali pa je oblikoval antijanša vlado. Jankovića, Cerarja, Šarca in sedaj tudi Goloba pač ne moremo označiti drugače, saj se pred nastopom kot mandatar nobeden od njih ni dokazal kot uspešen vodja političnih projektov na nacionalni ravni. Čeprav sta si poti Jankovića in Goloba do vstopa v državno politiko in do zmage delno podobni, so med njimi vseeno velike razlike. Torej ne gre za jasno predstavljeno in z dokazi podkrepljeno politično alternativo vodji SDS. Očitno je zadoščalo le prepričati ljudi, da pa bodo drugačni od Janše.
Kdor je med vrsticami milo rečeno neprimerne komunikacije vrhov dosedanje vlade in njenim pajdašenjem ter vključevanjem ne najbolj poklicanih na položaje na ministrstvih, vladnih agencijah in družbah razpoznal njihovo ekonomsko politiko, ne more biti prepričan, da bi lahko šlo s spremembo vladajoče koalicije na boljše. Videli bomo, za kakšen program se bo zedinila nova vladajoča koalicija. To, kar pa lahko beremo doslej, je bolj spis pridnih punčk v šoli, ki so natančno poslušale učitelje in napisale predloge, za katere one, še manj pa gospodarstvo brez škode ne morejo sprejeti odgovornosti. Če bi gledali na konsistentnost gospodarskega programa, bi morala biti kandidatka za vključitev v novo koalicijo druga stranka od tiste, ki se sedaj navaja kot prva partnerica.
Če bo oblikovanje vlade in sprejemanje in izvajanje njenih ukrepov potekalo po enakih vzorcih, kot smo bili doslej vajeni na obeh "straneh", se bo ponovno pokazal primanjkljaj še pri vsaj dveh procesih učenja. Najprej omenimo nepoznavanje razlike med vedama, kot sta makroekonomija in ekonomska politika. Druga je izvedena iz prve, vendar pa se pozablja, da prva govori o optimalnem ravnovesju, druga o možnostih, da se to tudi doseže, in tudi o njenih stroških, ki jih bosta za to morala nositi prebivalstvo in gospodarstvo. Vojna v Ukrajini je izpostavila šibko točko EU prav na tem področju in je v nekem pogledu vsilila priložnost, da razmislimo o tako imenovanem zelenem prehodu. Ponavljanje epov otrokom o čistosti električnih avtomobilov izpusti dejstvo, da se elektrika zanje v EU v veliki meri proizvaja iz premoga ali pa iz atomske energije, ki jo je skrajna nemška politika postavila na pranger, dilema, kam z odpadnimi baterijami in tako dalje, pač ne kažejo na znanje o posledicah makroekonomskih ukrepov. Tudi v Sloveniji na političnem obzorju ni videti politično vplivnih ljudi, ki bi namesto prelaganja odgovornosti na makroekonomsko stroko ali kar na energetiko znali zagovarjati ali celo izpeljati vzdržen prehod v vzdržno gospodarjenje. Ti se kalijo pri vodenju velikih (gospodarskih, družbenih, športnih itd.) projektov. Da tukaj z znanjem še nismo prišli daleč, je dokaz to, da kot najprimernejše za vodenje resorjev radi izbiramo profesorje in strokovnjake sploh. Ekonomska politika je najprej politični in šele nato strokovni proces – stroka nudi alternative in postavlja omejitve, odločitve pa so lahko le na strani politikov, saj ti nosijo zanje posledice na političnem trgu.
Končno, a ne zadnje je tukaj še zmotno prepričanje, da je v gospodarskem pogledu Slovenija lahko tipična nacionalna država. Če le kopiramo in ponavljamo ustroj in politiko večjih nacionalnih držav, izpostavljamo prebivalstvo in gospodarstvo velikim tveganjem in stroškom, ki bodo nastali zaradi odločitev, da bi se pokazali kot primerni člani EU. Najprej je tukaj število vladnih resorjev in vseh mogočih vladnih agencij. Ena od pomanjkljivosti tega poskusa, da bi imeli vse, kar imajo veliki, je tudi ta, da s tem z mamljivimi delovnimi pogoji gospodarstvu jemljemo vrhunske kadre. Razen ko gre za prispevek k demokratični in civilizacijski rasti naše širše skupnosti, moramo, včasih tudi s korporacijskim pristopom, nenehno nadzirati koristi in stroške, ki jih posamezne odločitve na ravni EU pomenijo za naše prebivalstvo in gospodarstvo, ter iskati koalicije znotraj EU. Tako sprejete vizije in predvideni ukrepi ne bi ogrožali vzdržne gospodarske in splošne rasti Slovenije.
Srečno novi koaliciji in ne pozabite, da niste le na začetku vladanja, temveč tudi na začetku procesa zelo zahtevnega učenja!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
