Kolumna Matjaža Grudna: Pohod proti ničli. Ali zakaj se imata neoliberalizem in kulturni boj tako rada

Pred leti je zobozdravnik v manjšem kansaškem mestu Iola sprejel starše, ki so na pregled pripeljali hčerko s hudim zobobolom. Po krajšem preverjanju zdravstvenega zavarovanja dekličinih staršev je zobozdravnik deklici malo povrtal po bolečem zobu, potem pa ji je vstavil plombo iz stiropora. Kreativni pristop kansaškega zobozdravnika se ni obnesel. Deklici so kasneje zaradi hudih komplikacij morali amputirati čeljust. Žalostne zgodbe ljudi na socialnem dnu ene od najbogatejših držav na svetu seveda niso nobena redkost, a ta je še posebej tragična, ne le zaradi previsokih cen zavarovanj, ki deklici niso omogočale tradicionalnejših plomb iz keramike ali porcelana, ampak tudi zaradi ekonomskega eksperimenta kansaškega guvernerja, republikanca Sama Brownbacka, ki je leta 2012 uvedel davčno reformo pod geslom "pohod proti ničli". Brownback je radikalno zmanjšal davke za premožnejše sloje, večini podjetij in samostojnih poklicev krepko zmanjšal ali celo ukinil dajatve na dobiček, skrčil socialne transferje, otežil dostop do zdravstvenega zavarovanja za tiste z najnižjimi dohodki (od tod plombe iz stiropora), zaprl celo kopico šol, štiri javne agencije in odpustil dva tisoč javnih uslužbencev. Guverner je napovedoval, da bo reforma prava adrenalinska injekcija za gospodarstvo, ki bo prinesla investicije in dvignila zaposlenost. A na koncu se ni izšlo. V nekaj letih je guvernerju uspelo milijardni presežek v državnem proračunu spremeniti v milijardni deficit. Napovedane rasti investicij in zaposlenosti ni bilo od nikoder, gospodarska rast je krepko zaostajala za drugimi državami v ZDA. Brownback je proračunsko luknjo krpal, kot ni vedel in ni znal, izropal je infrastrukturne fonde, nehal je obnavljati avtoceste in krepko povišal davek na dodano vrednost, kar je seveda prizadelo predvsem ljudi z najnižjimi dohodki, ki so na koncu plačevali več davkov kot pred reformo.

Ideološki projekt neoliberalnih eksperimentatorjev

Kansaški eksperiment je eden od najbolj očitnih dokazov, kako destruktivni so poizkusi uresničevanja neoliberalne dogme o kapljanju denarja navzdol v praksi, ni pa prvi tak primer. Tri desetletja pred njim je neoliberalno revolucijo takoj po prihodu na oblast začela uveljavljati britanska "železna lady" Margaret Thatcher. Britance je pozvala, naj iščejo "slavo v neenakosti", v imenu te "vrednote" pa je začela boj z do tedaj zelo močnimi sindikati (in ga tudi dobila), razprodala velik del državnega oziroma javnega premoženja in napovedala radikalno znižanje davkov. Paradoksalno predstavlja thatcherizem še danes za mnoge, tudi pri nas, svetel vzgled tega, kako bi morala oblast urediti odnose med kapitalom in družbo. Vse v korist prvega, seveda, ker družba tako ali tako ne obstaja. Paradoksalno zato, ker je tudi thatcherizem prinesel zelo klavrne rezultate, ne le za ljudi, ampak tudi glede ciljev, ki jih je napovedoval. Zgodovinar Mark Mazower v svoji knjigi Temna celina navaja podatke, da je bil pred prihodom Thatcherjeve na oblast delež javnih izdatkov v britanskem BDP 42,5-odstoten, po desetih letih njene vladavine pa se je zmanjšal zgolj za 0,7 odstotka.

Tudi delež javnih izdatkov je ostal nespremenjen – in tu je pomembna razlika v primerjavi z Brownbackovim kansaškim eksperimentom, ki je v pohodu proti ničli šel še korak dlje. Thatcherizem je denar, ki ga je "zaslužil in privarčeval" s prodajo državnega premoženja, potrošil za socialne podpore ogromne množice nezaposlenih, ki jih je pri tem ustvaril. Thatcherizem je bil po Mazowerjevi oceni na koncu "neuspešen" tudi zato, ker si niti železna lady ni upala pomembneje zmanjšati porabe za zdravstvo in šolstvo. Britanci so pač preveč navezani na svoj javni zdravstveni sistem in niso bili pripravljeni pristati na plombe iz stiropora. In ravno ta "neuspeh" thatcherizma je eden od razlogov, da ima njen neoliberalni fiasko med ljudmi in nekaterimi politiki še vedno boljšo reputacijo, kot si jo zasluži. Ker Margaret Thatcher ni uspelo iti do konca, je naredila manj škode, kot bi jo lahko. So pa neoliberalne ekshibicije izgubile podporo pomembnega dela britanskega gospodarstva. Reakcija finančnih trgov na še eno neoliberalno revolucijo sicer zelo kratkotrajne naslednice Margaret Thatcher, Liz Truss, je dala jasen signal, da se britansko gospodarstvo, še posebej po katastrofalnih posledicah projekta odhoda iz EU, ni pripravljeno izpostaviti še enemu ideološkemu projektu neoliberalnih eksperimentatorjev.

Slava neenakosti!

Če kaj, je Margaret Thatcher izpolnila obljubo o "slavljenju neenakosti". V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo Združeno kraljestvo najbolj socialno neenaka družba v zahodni Evropi, s štirinajstimi milijoni državljanov, od katerih je bila skoraj tretjina otrok, živečih v revščini. Z radikalnim zmanjšanjem stanovanjskih investicij je povzročila eksplozijo brezdomstva, ki traja še danes. Mazower pa opozarja na dejstvo, da britanska neoliberalna revolucija ni našla posnemovalcev v drugih delih zahodne Evrope. Razlog za to je po njegovem mnenju predvsem zgodovinski spomin, saj so se tudi njeni konservativni somišljeniki na celini, od Helmuta Kohla naprej, še kako dobro spominjali posledic ideoloških spopadov in političnega nasilja iz tridesetih let prejšnjega stoletja in nikakor niso bili pripravljeni tvegati, da se jim zgodovina ponovi. Resnici na ljubo pa je treba dodati, da je Temna celina izšla leta 1998, kasnejši razvoj dogodkov pa je pokazal, da tudi ostanku zahodne Evrope zgodovinski spomin ni pomagal dovolj, da ne bi počasi krenili po britanski poti.

Se bolj zapletena situacija je nastala v vzhodni Evropi. Mazower trdi, da padec Berlinskega zidu ni prinesel zmage demokracije, ampak zmago kapitalizma. Demokracijo je bilo treba šele zgraditi, na podlagi nove družbene pogodbe, ki jo je zahod postavil po krvavi izkušnji iz druge svetovne vojne. In v tej izgradnji je v vzhodni Evropi zgodovinski spomin na trideseta leta prejšnjega stoletja zamenjal spomin na bolečo in bolj svežo izkušnjo z avtoritarnim socializmom. To je s človeške plati morda razumljivo, za vzpostavitev liberalne demokracije, ki za delovanje nujno potrebuje visok nivo socialne pravičnosti in solidarnosti, pa nikakor ni idealno. Z drugimi besedami, vzhodna Evropa je iz socialistične avtoritarnosti skočila v najbolj brezobzirni neoliberalni kapitalizem, brez zakonskih in drugih varovalk, ki bi preprečevale zlorabe, krajo, korupcijo in druge družbene patologije.

V imenu zavračanja neposredne preteklosti se danes fetišizira neoliberalizem kot najvišja oblika svobode, obenem pa se vsak poizkus vzpostavljanja pogojev za socialno pravičnost in solidarnost označuje kot vračanje v avtoritarno preteklost. V takšnih pogojih je graditev delujoče liberalne demokracije ne le otežena, ampak lahko postane nemogoča, zamenjuje pa jo družbeno stanje, ki po sebičnosti, disfunkcionalnosti, polarizaciji in politični manipulaciji sovraštva vse bolj spominja na obdobje, ki je prineslo do sedaj najhujši konflikt v zgodovini človeštva.

Neoliberalna krepitev skrajne desnice

Pri vsem tem ostaja dejstvo, da neoliberalizem ne le da ne deluje, ampak povzroča škodo, kar sta dokazala tako Thatcher kot Brownback in drugi njuni somišljeniki. Na koncu trpijo posledice navadni ljudje. In tukaj je treba iskati razloge za kulturni boj, ki ponovno, kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja, karakterizira in dominira družbeno dogajanje, ne le na vzhodu, ampak tudi na zahodu - in seveda tudi pri nas. Neoliberalizem potrebuje in podpihuje kulturni boj proti feminizmu, migrantom, LGBTI-populaciji in drugim grešnim kozlom, ker s tem odvrača pozornost od posledic lastnega početja, obenem pa z zlorabljanjem ljudskega nezadovoljstva krepi politično moč tistih, ki so mu pripravljeni služiti in za lastne interese žrtvovati politične svoboščine, človekove pravice, družbeni mir, stabilnost in varnost. To je realnost, ki jo v ZDA predstavljata Trump in DeSantis in njuni republikanski somišljeniki in evropska skrajna desnica, ki postaja vse bolj mainstream.

Da neoliberalizem, tudi ko je najbolj očitno disfunkcionalen in destruktiven, skozi kulturni boj krepi skrajno desnico, je pokazal Kansas, ki je le dve leti po klavrnem koncu Brownbackovega eksperimenta leta 2016 večinsko glasoval za Trumpa. Da se lahko izide tudi drugače, je primer Velika Britanija, kjer konservativcem vse bolj teče voda v grlo, pa tudi Španija, kjer se ljudski stranki koketiranje s skrajno desnico ni obrestovalo tako, kot je večina pričakovala. Kam se bomo postavili v Sloveniji, je odvisno predvsem od nas samih. Če se bomo prepustili inerciji ideološko zaslepljenega priseganja na najbolj grobi neoliberalizem, ki na vsak ukrep za zagotavljanje za demokracijo nujne socialne pravičnosti in solidarnosti odgovarja s kričanjem o komunizmu, se nam slabo piše. Če nas bo zaneslo in bomo odgovore iskali v restavraciji ideoloških zablod iz novejše zgodovine, pa ravno tako.

Izročilo danskega pastorja

Okvirje za samostojno in demokratično državo in družbo smo si v Sloveniji postavili z ustavo. Ta po eni strani zagotavlja pravico do zasebne lastnine in svobodno gospodarsko pobudo, po drugi strani pa v temeljnih določbah Slovenijo določa kot socialno državo, ki spoštuje človekove pravice in politične svoboščine. Znotraj teh ustavnih parametrov je moč iskati različne poti, leve, desne in sredinske, do resnično demokratične, svobodne in uspešne družbe, na podlagi demokratičnih mandatov, ki jih politične opcije dobijo na volitvah. Zunaj njih, v katerokoli smer, prežijo tveganja za takšne ali drugačne avtoritarnosti. Morda bi, poleg ustave, navdih lahko iskali v viziji družbe, v kateri ima malo ljudi preveč in še manj ljudi premalo. Preden me kdo napade, da širim komunajzarske ideje, naj povem, da gre za misel danskega protestantskega pastorja Grundtviga iz druge polovice devetnajstega stoletja. Pastorjevo izročilo je še danes eden od temeljev danske družbe blagostanja, kolikor jo je še ostalo. A naj nam to ne vzame poguma. Morda se lahko prenehamo truditi, da bi bili druga Švica, ampak raje postanimo še bolj danski od Dancev.