(POGLED) Kolumna Matjaža Grudna: Ko umirajo otroci

Osmega junija je Francijo pretresla vest o grozljivem napadu v mestu Annecy, v katerem je begunec iz Sirije Abdelmasih H. z nožem zabodel šest ljudi, med njimi štiri otroke, mlajše od štirih let. Napad na otroke, ki so se igrali v parku ob jezeru, je obudil spomin na lanski štirinajsti oktober, ko je brezdomec na dvorišču zgradbe v 19. pariškem okrožju, na skrajnem severozahodu francoske prestolnice, našel truplo dvanajstletne Lole. Deklica je bila pred smrtjo mučena in posiljena. S pomočjo posnetkov videokamer so hitro izsledili osumljenko, 24-letno Dahbio B., alžirsko državljanko, brez urejenega statusa v Franciji, za katero je že bila izdana odločba za izgon iz države. Le dva dni po napadu v mestu Annecy je bil na drugem koncu Francije, v bretonski vasici Saint-Herbot, umorjen še en otrok. Enajstletna Solaine britanskega rodu, a rojena v Franciji, je padla pod streli pobesnelega soseda, upokojenca iz belgijskega Antwerpna, ki je hudo ranil tudi njenega očeta.

Ti tragični podatki so del zelo črne statistike. V Franciji vsako leto nasilne smrti umre do sto otrok, starih do petnajst let. Večina zaradi posledic nasilja v družini. Tujci, ki so osumljeni za zgornje tri zločine, v tej morbidni statistiki nastopajo v zelo majhnem številu. Pa vendar so deležni bistveno večje pozornosti kot drugi. Morda z izjemo umora v Bretanji. O smrti male Solaine so časopisi seveda veliko pisali, a ni bilo množičnih manifestacij in politične eksploatacije tragedije desničarskih skrajnežev. Če je storilec iz Antwerpna, je nacionalnost očitno naključje. Če je iz Sirije ali Alžirije, pa gre za dokaz naraščajoče grožnje, ki jo notorični rasist in bivši (ter verjetno bodoči) predsedniški kandidat Eric Zemmour označil za "francicid". Migranti z vzhoda - tako pravi Zemmour - morijo Francoze samo zato, ker so Francozi.

Preden nadaljujem, želim zelo jasno poudariti, da v svojem pisanju nikakor ne želim rangirati in še manj med seboj relativizirati teh nedoumljivih zločinov. Vsak od teh napadov je kriminalno dejanje najhujše vrste. Žrtvam, tistim, ki so izgubile življenja, in malčkom iz Annecyja, ki so hvala bogu preživeli, pa tudi njihovim najbližjim je družba dolžna zagotoviti pravico in v sodnem postopku kaznovati storilce za njihova grozljiva dejanja. Potrebna je tudi preiskava vseh okoliščin, ki so pripeljale do zločina. Zato, da ugotovimo, kaj in zakaj se je zgodilo. Zato, da lahko v prihodnje naredimo vse, da se kaj takšnega ne bi ponovilo. V okviru tega je nacionalnost tako osumljenca kot žrtve ena od okoliščin, ki jih je treba raziskati. Če se izkaže, da je relevantna, je to pomembno tako glede kvalifikacije kaznivega dejanja, ker bi v tem primeru to bila oteževalna okoliščina, kot tudi glede morebitnih korakov, ki naj takšne tragedije preprečijo v prihodnosti. Če pa ni dokazov, da ta povezava obstaja, pa je vsakršno poudarjanje nacionalnosti zgolj nedostojna politična eksploatacija tragedije in poizkus kovanja političnih profitov na račun umorjenih otrok. "Instrumentalizacija tragedije, da bi podtaknili požar ob vhodu na pokopališče," je to bedno početje opisala Karine Bourdié, predsednica francoskega združenja odvetnikov za kazensko pravo. Podobnih podpihovalcev sovraštva ne manjka niti pri nas. Če ponudba povodov za zgražanje in podžiganje nestrpnosti ne dosega povpraševanja, si jih preprosto izmislijo. Se spomnite laži o sedeminpetdesetih posilstvih, ki naj bi jih letos na področju Ljubljane zagrešili migranti?

Po smrti Lole so skrajneži v Franciji začeli organizirati javne proteste, vse z enim sporočilom. Krivi so migranti in predsednik Macron zaradi - vsaj po mnenju skrajne desnice - preveč prijazne politike do priseljevanja. Pod pritiskom je na koncu tudi predsednik začel s prstom kazati na tujce brez urejenega statusa. V televizijskem intervjuju nekaj dni po Lolinem umoru je najprej zanikal povezavo med stopnjo kriminala in migranti, na koncu pa vendarle dodal, da v Parizu, "v katerem je zaradi zemljepisnih in administrativnih okoliščin" zelo veliko tujcev, skoraj polovico kaznivih dejanj zagrešijo migranti, ki nimajo reguliranega statusa oziroma nanj še čakajo.

Ta predsednikova izjava je povzročila kar nekaj odzivov. Najprej zato, ker je predsednik krepko pomešal statistična jabolka in hruške. V isti koš je pometal prosilce za mednarodno zaščito, tujce brez urejenega statusa in tiste, ki imajo kot jaz in moja družina dovoljenje za bivanje v Franciji. Podatke o aretacijah je predstavil kot statistiko kazenskih obsodb. Predvsem pa je po mnenju strokovnjakov njegovo namigovanje glede korelacije med povečanjem števila migrantov in rastjo kriminalitete temeljilo na trhlih temeljih in površno interpretiranih podatkih. Drugačno sliko je pokazala študija, ki jo je nedavno izdal raziskovalni institut CEPII, ki deluje pod okriljem urada predsednice francoske vlade Elizabeth Borne. Raziskava je pokazala, da korelacija ne obstaja. Izjema, statistično sicer ne zelo pomembna, se pojavlja le pri drobnih krajah, za katere pa avtorja, spet na podlagi podatkov, dokažeta, da se zmanjša oziroma izniči, če imajo migranti omogočen dostop do trga dela. Z drugimi besedami, ljudje kradejo takrat, kadar so lačni. In nehajo, ko jim omogočimo, da se preživljajo s svojim delom. A preko polovica Francozov (in ne samo njih) navkljub odsotnosti statistične korelacije občutek ogroženosti povezuje predvsem z "nevarnostjo", ki jo povzročajo migranti. Raziskava CEPII to pojasnjuje predvsem s pristranskim in senzacionalističnim poročanjem medijev. Ko je pred leti nemški regionalni časopis Sächsische Zeitung začel sistematično objavljati podatke o nacionalnosti osumljencev za kazniva dejanja, tudi če je šlo za Nemce, je med bralci strah pred tujci padel za dvajset odstotkov, za približno toliko pa se je zmanjšala tudi volilna podpora skrajni AfD. Tudi v Franciji po Lolini smrti dokazov za to tezo ni manjkalo. Kontroverzni, zaradi nestrpnosti serijsko sankcionirani televizijski voditelj Cyril Hanouna je v svoji oddaji izjavil, da je treba domnevno Lolino morilko poslati v zapor do konca njenega življenja, brez sojenja, brez psihiatričnega izvedenstva. Migranti si po njegovem mnenju pač ne zaslužijo pravne države. Oddaja je imela rekordno gledanost. Nestrpnost se dobro prodaja.

Še večji problem z Macronovo izjavo pa je v tem, da je svoje dokazano površne podatke navedel v odgovoru na vprašanje o okoliščinah Loline tragične smrti, s tem pa, čeprav verjetno nehote, pritrdil natolcevanjem skrajnežev o povezanosti med migracijami in smrtjo dvanajstletnega dekleta. Vzročne zveze so občutljiva, zapletena in pogosto zlorabljena reč. Dosedanje preiskave in izvedenska mnenja o osumljencih za zdaj kažejo, da njihova dejanja niso bila povezana z nacionalnostmi žrtev in še manj del kakšnega širšega, organiziranega vzorca, na katerega namigujejo skrajno desni zagovorniki teorij zarote. Niti eden od treh zločinov se ne preiskuje kot teroristično dejanje. Psihiatrični izvedenci so Dahbio B. spoznali za prištevno, a ugotovili resne in kompleksne osebnostne motnje in popolno odsotnost empatije. Abdelmasiha H., napadalca iz Annecyja, so poslali na psihiatrijo. Morilec iz Bretanje - ta sicer skrajnežev tako ali tako ne zanima preveč - je streljal zaradi starih sosedskih zamer, pod vplivom drog in alkohola.

Sam vzročno zvezo vidim drugje. Med podpihovanjem sovraštva do migrantov v cilju nabiranja političnih točk na eni strani in vse bolj indiferentni ali celo nečloveški politiki do ljudi, ki skušajo prebežati v Evropo, na drugi. Pod pritiskom javnega mnenja, ki ga podžigajo skrajneži, ki jim "štih" držijo politični slabiči in oportunisti, v vzdušju nestrpnosti in brezbrižnosti do človeškega trpljenja, se ljudem v stiski odreka pomoč. Preganjajo se organizacije, ki rešujejo življenja. Obalne straže se ne odzivajo na klice za pomoč, če ne počnejo še kaj bolj nedoumljivega. In to ima posledice. Po zadnji tragični nesreči ob grški obali pogrešajo več sto ljudi, med njimi sto otrok. Možnosti, da bi kdo izmed njih preživel, praktično ni več. Kdo jih je pa silil na tisto barko, bodo zarenčali mnogi. Vprašanje, kaj in kdo jim je tlakoval pot v smrt, je legitimno. Na eni strani gotovo obup, strah, upanje. Beg pred stisko in nasiljem, pri katerem ima zahod pogosto precej masla na glavi. Na drugi strani kriminalci, ki trgujejo z ljudmi. A tudi naša brezbrižnost in nestrpnost, ki sta pripomogli k temu, da se je Sredozemlje spremenilo v množično grobnico.

K sreči je še vedno veliko ljudi, ki jim ni vseeno. In ki znajo tudi v najtežjih življenjskih preizkušnjah ohraniti človečnost. Ko so se po Lolini smrti po francoskih ulicah valile povorke, ki jih je organizirala skrajna desnica, na njih ni bilo Lolinih staršev. Njena mama in oče sta s severa Francije, kamor se je družina umaknila, da bi lahko v miru žalovala, preko svojega odvetnika od protestnikov in politike zahtevala, da naj nehajo zlorabljati njuno hčer v politične namene. "Pustite nas, da spoštljivo in dostojanstveno ohranimo spomin na našo deklico."