Matjaž Gruden
V nedeljo, 11. novembra 1945, so potekale prve "demokratične" volitve v povojni Jugoslaviji. Po sporazumu med Titom in predsednikom jugoslovanske vlade v izgnanstvu Šubašićem naj bi volitve omogočale tajno glasovanje in sodelovanje različnih kandidatnih list, vendar se je Tito odločil, da toliko demokracije ne bi bilo po volji ljudstva, zato je poskrbel za okoliščine, v katerih se opoziciji ni zdelo smiselno sodelovati, in se je odločila za bojkot. Na voliščih so se volivci tako znašli pred dvema skrinjicama, eno z uradno listo Ljudske fronte, katere nosilec je bil Josip Broz, in drugo, "črno", brez liste. Zaradi visoke stopnje nepismenosti v takratni Jugoslaviji se je glasovalo s kroglicami. Vsak volivec je pest porinil najprej v eno, potem v drugo volilno skrinjico, na koncu pa moral komisiji še pokazati prazno dlan. Ampak, kot po naključju, skrinjice niso bile podložene, zato se je ob spustu kroglice zaslišal "plink", ki je ljudskim oblastnikom pomagal razločevati, kdo je bil naš in kdo ne. Iz teh posebnosti ljudske demokracije se je ponorčeval Ježek s svojo legendarno "Cinca marinca, ta je zoper nas, u črna skrinca vrgu je svoj glas". Volitve so prinesle tudi konec kratkotrajni Demokratični federativni Jugoslaviji, ki jo je dobra dva tedna po volitvah nadomestila Federativna ljudska republika Jugoslavija. Ljudski oblasti, ki da kaj nase, je demokracija zgolj v napoto.
Kaj bi si mislil Ježek
Kaj bi si Ježek mislil ob izbruhu ogorčenja v delu slovenske politike in javnosti, ki je pred tednom ali dvema sledila novici, da bo na osrednji proslavi ob dnevu državnosti nastopil tudi Magnifico, ne vemo. Je pa na Cinco marinco v tem kontekstu spomnil novinar Antiša Korljan v podkastu LGDG, zato mu ob tej priliki izrekam priznanje za zgodovinski spomin in refleks. Analogija je vsekakor na mestu. "Plink, Magnifico na državni proslavi? Plink, plink, a ni on enkrat izjavil, da je glasoval proti osamosvojitvi? Plink, plink, plink, on vendar ni dovolj naš," je odmevalo in še odmeva po vse bolj blatnem močvirju slovenskih družbenih omrežij. "Plink," je na koncu zarohnel še veliki vodja edine prave opozicije. In napovedal, da ga na takšno proslavo za prmejduš ne bo.
Človek res ne ve, ali naj se smeje ali razjoče. Magnifico je baje nekoč nekje izjavil, da je na plebiscitu o slovenski osamosvojitvi leta 1990 glasoval proti osamosvojitvi. Morda je, morda ni. Če je res javno izjavljal, kako je glasoval, se seveda ne more pritoževati, če ga kdo tudi javno povpraša, zakaj se je tako odločil. Nikakor pa to ne more biti razlog, da se ga obravnava kot drugorazrednega državljana in oporeka temu, da kot eden izmed najuspešnejših in najbolj priljubljenih glasbenikov v Sloveniji nastopi na državni proslavi.
Dragi moji, ne obsojajmo prehitro
Pravzaprav bi si želel, da se Magnifico oglasi in pojasni svojo takratno odločitev. Ker bi nam to lahko pomagalo, da se kritično soočimo z nekaterimi vprašanji iz tistega obdobja. Neizpodbitno je, da smo se državljani Slovenije pred skoraj štiriintridesetimi leti v ogromni večini opredelili za samostojno in demokratično Slovenijo, in smo na to lahko izjemno ponosni. A to ne spremeni dejstva, da je v tistih časih nekatere skrbelo, kako se bo samostojna Slovenija obnašala do ljudi, ki po mnenju dela politike in javnosti niso bili dovolj Slovenci. Da ta strah ni bil popolnoma iz trte izvit, je samostojna Slovenija dokazala zelo hitro, z izbrisom, ki je bil, in ostaja, največji madež na tem tako pomembnem in veličastnem obdobju slovenske zgodovine. Zato, dragi moji, ne obsojajmo prehitro in ne kažimo s prstom na ljudi, ki so se v tistih negotovih časih odločili tako, kot so se, morda tudi iz strahu, da za nekatere niso in nikoli ne bodo dovolj naši.
Leta 1990 smo glasovali tudi za to, da nam nikoli več ne bo treba glasovati tako kot leta 1945
Magnifico je torej zoper nas, ker v črno skrinjico baje vrgel je svoj glas. Plink, boste morda zarobantili nekateri, primerjava ni na mestu. Leta 1945 je bila kroglica v črni skrinjici glas proti avtoritarnemu režimu, leta 1990 pa glas proti samostojni Sloveniji. Kar seveda drži, a v ničemer ne opravičuje razgrajanja ljudi, ki se zaganjajo v Magnifica in njegov nastop na letošnji državni proslavi. Nasprotno, prav ta razlika razgalja vso razsežnost nerazumevanja osnovnih demokratičnih načel tistih, ki si po oseminsedemdesetih letih ponovno prilaščajo pravico, da v imenu ljudstva določajo, kdo je dovolj naš in kdo ni. Leta 1990 smo glasovali tudi za to, da nam nikoli več ne bo treba glasovati tako kot leta 1945. Odločitev za demokracijo pomeni odločitev za družbeni sistem, v katerem ljudje lahko svobodno razmišljajo, govorijo in glasujejo po svoji presoji. Črne skrinjice zagovarjajo in uporabljajo le avtoritarci. V imenu ljudstva, seveda.
Ronaldo na klopi za rezerve
Kako in za kaj je res glasoval Magnifico, lahko najbolje razloži on sam. Če se mu bo to zdelo potrebno in se bo tako odločil. Dejstvo pa je, da so nekateri prebivalci Slovenije pred štiriintridesetimi leti imeli upravičene razloge za skrb glede tega, kaj jim bo prinesla prihodnost. Zato so nekateri glasovali, kot so glasovali, za eno izmed dveh možnosti, ki sta jim bili predlagani v izbiro na demokratičnem glasovanju. Ampak še pomembnejše od tega, kako so ti ljudje razmišljali o Sloveniji pred triintridesetimi leti, je, kako o njej razmišljajo danes. In to je morda najpomembnejše sporočilo Magnificovega nastopa na državni proslavi. To, da nekdo, ki je imel pred desetletji morda skrbi glede tega, kako se bo samostojna država obnašala do dela svojih državljanov, danes z veseljem in ponosom nastopa na proslavi njene triintridesete obletnice, je pravzaprav zelo lep in iskren kompliment naši državi in vsem nam in dokaz tega, da smo navkljub začetnim zdrsom - in navkljub kričanju in cepetanju tistih, ki bi se še danes želeli deliti na naše in ne dovolj naše, - iz Slovenije naredili državo vseh njenih državljanov, ne glede na to, v katero skrinjico je kdo vrgel svoj glas. Pri takšni viziji družbe in države nikakor ne gre za projekt "prebujenih" levičarskih aktivistov, ampak za spoštovanje in udejanjanje ustavnih načel in demokratičnih vrednot. Ta načela in te vrednote so danes pod udarom tistih, ki si želijo s podpihovanjem nestrpnosti in ločevanjem po političnem prepričanju, spolu, barvi kože, veri ali spolni usmerjenosti utrditi politično moč in oblast. Tudi o tem je na državni proslavi govorila predsednica republike, medtem ko se je njen neposredni predhodnik v prvi vrsti kremžil in mencal kot Cristiano Ronaldo na klopi za rezervne igralce. Morda je bil v mislih že na alternativni proslavi, ki so mu jo naslednji dan priredili zagovorniki teorij zarot o "kulturnem marksizmu" in "LGBT-ideologiji" zapakiranih alternativnih vrednot. Ali pa so ga le tiščali čevlji. Kdo bi vedel.
Ljudje, ki imajo polna usta obsodb povojne avtoritarnosti in enoumja, skušajo s svojim diskurzom in delovanjem ponovno vzpostaviti zelo podoben družbeni sistem
Demokratična, uspešna, vključujoča!?
Paradoks današnje Slovenije je v tem, da ljudje, ki imajo sicer polna usta obsodb povojne avtoritarnosti in enoumja, s svojim diskurzom in delovanjem skušajo ponovno vzpostaviti zelo podoben družbeni sistem. Naj vas ne zamotijo barvni odtenki. Princip je isti, vse ostalo so nianse.
Z nastopom na državni proslavi je Magnifico pokazal, kaj mu pomeni Slovenija. Reakcije na njegov nastop pa razkrivajo, komu je demokratična, vključujoča in uspešna Slovenija magnifico. In komu ni.
