(KONTRA) Pred volitvami 2022: V politiki nikoli nisi sam. Na sredini pa sploh ne.

Trenutne razmere na slovenskem političnem prizorišču bi lahko opisali z eno samo besedo — kaos. Ena sama zmeda. O parlamentarnih volitevah naslednje leto se še nič ne ve. No, nemara le to, kdo noče v povolilno koalicijo z Janezom Janšo in SDS. Pravijo, da je edina oporna točka datum volitev, ki naj bi bile na prvi možni rok, 24. aprila 2022, ampak jaz ne verjamem niti tega. Volitve bodo takrat, ko bodo ustrezale Janši — in pri tem ni nujno, da je to prvi možni termin. Imeti volitve čim prej in tako presenetiti novo nastajajoče stranke, ki se bodo komaj uspele organizirati, registrirati in se lotiti volilnih opravil, ali pa čim pozneje si in podrediti še tiste segmente državne in javne infrastrukture, ki še ni podrejena? Ko bo z izvolitvijo novih članov Programskega sveta RTV Slovenija padla še osrednja javna medijska hiša, se zdi, da ta dilema ne bo več relevantna.

Bomo volili svobodno?

Sploh pa se še niti ne ve, v kakšnih razmerah bodo potekale volitve. Kakšne bodo epidemične razmere? Kako bodo vplivale na udeležbo na volitvah? Ali bo koga zamikalo, da bi to temeljno ustavno pravico poskušal omejevati s PCT potrdili ali na kakšen drugačen način? V “izrednih razmerah”, v katere nas je spravila vladajoča politična koalicija, ko se je pod pretvezo “boja proti epidemiji” lotila omejevanja državljanskih pravic, napadov na medijske hiše in nadzorne institucije ter rahljanja ločenosti zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, živimo že skoraj dve leti. V vsej tej veliki negotovosti je gotovo samo to, da bodo takšne in še bolj zaostrene izredne razmere veljale tudi na dan volitev. Iz obdobja nadzorovanja pod pretvezo boja proti epidemiji, smo pravkar vstopili v obdobje kaznovanja vseh tistih, ki se niso pripravljeni podrediti dirigirani politični poslušnosti. Volitve morajo biti, ker smo pač del EU. Ali bomo res lahko volili svobodno, pa ostaja odprto vprašanje.

Negotovost in zmedo stopnjuje še vrenje na strankarskem političnem prizorišču. Sodelovanje v Janševi koaliciji je razbilo dve stranki, ena (DeSUS) je izgubila poslance, druga (SMC) pa se ob razbitju poslanske skupine ni otresla samo nekaj poslancev, ampak tudi svojega imena — obe pa sta ostali brez volivcev. Živahnost se nadaljuje. Ustanovljene so bile nove stranke, napovedujejo se še nove. Nekatere se povezujejo, druge združujejo, že pozabljene stranke lezejo na površje. Nekatere javne ugledne osebe se ogrevajo za vstop v politiko ali pa jih k temu vabijo. Skratka, vse vre in brbota kot v kakšni mlaki, ki jo je ogrelo toplo pomladansko sonce in vzpodbudilo brstenje pestrosti življenja.

Kolonizacija sredine 

Ampak pri tem se dogajajo nenavadne stvari. Opazimo lahko, da se nekatere stare, predvsem pa tako rekoč vse nove stranke izogibajo uvrščanju na levi oziroma desni pol in se v imenu “preseganja delitev” opredeljujejo kot sredinske.

V tradicionalni topologiji političnega prostora je sredina rezervirana za stranke, ki sodijo v liberalno politično tradicijo, zavračajo v politični konservativizem, pa tudi iluzije obsežnega reguliranja družbenih sfer, v ospredje pa postavljajo koncept svobode. V tem smislu v politično sredino v Sloveniji spadajo stranke, ki si na tak ali drugačen način lastijo zapuščino nekdaj mogočne LDS. To so danes predvsem SAB, LMŠ in do nedavnega tudi SMC, ki pa ga pravzaprav ni več. V evropskem kontekstu te stranke spadajo v skupino ALDE, Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo. 

Po novem ustaljena opredelitev sredine ne velja več. Prihaja do “kolonizacije sredine” s strani strank in gibanj, ki jih ni mogoče opredeliti drugače kot desne. To “novo sredino” je najprej odkrila NSi, ko se je razglasila za sredinsko stranko. Kaj je s tem želela storiti, je kmalu postalo precej jasno: po eni strani se je kot njena zvesta sopotnica in partnerica želela distancirati od vse bolj desno radikalne SDS — vendar na način, da ne bi prišla z njo v spor. Zato se je deklarirala kot sredina, ne da bi ob tem spremenila svojo držo.

Dobra zamisel, slaba izvedba, vendar se je recept prijel. Najbolj ga izkorišča novoustanovljena konglomeracija majhnih zunajparlamentarnih strančic z imenom Povežimo Slovenijo. Njihova retorika je retorika brezoblične sredine. Je retorika povezovanja — ne levo, ne desno, malo tega, malo onega — in abstraktnega pozivanja k sodelovanju in neizključevanju. Pri tem svoj svarilni prst usmerjajo proti tistim, ki so se izrekli proti sodelovanju z SDS, ki se je že dobro utirila na poti iliberalne demokracije, nove identitarne politike in suverenizma. Najbolje to retoriko pooseblja dr. Ernest Petrič, duhovni oče povezovanja, ki lamentira nad tragično razklanostjo Slovenijo in poziva, da je treba stopiti skupaj — in pri tem pozablja, da je tudi sam akter te razklanosti prav s tem, da ponuja platformo povezovanja, ki je že v izhodišču “ukrivljena”, in neenake možnosti tistim, ki jih dojema kot vir razkola.

Polurbane mentaliete in stare viže

Gre torej za SLS, novo SLS, Čuševe Zelene, Konkretno in osebnosti, ki so trdno utirjene v orbiti SDS. Z utirjenostjo v to orbito mislim, da je preživetje teh strank odvisno od drobtin in priboljškov z bogato obložene mize, politična usoda njihovih voditeljev pa od položajev, ki jih zasedajo v razpredenih mehanizmih vladavine SDS. Zato njihov uspeh na volitvah bržkone ne bo odvisen predvsem od njih samih, temveč od njihove koristnosti v politični strategiji SDS, ki želi kontaminirati in nevtralizirati politično sredino. Predvolilna koalicija Povežimo Slovenijo je za SDS lahko koristna, ker pač ne more vladati brez koalicije z drugimi, vendar samo tedaj, če glasov ne bo jemala iz istega političnega bazena. Če bo koalicija Povežimo Slovenijo “preveč uspešna” in se bo zajedla tudi v volilno bazo SDS, lahko hitro zleti iz orbite in se porazgubi v vesolju.

Bolj kot ne velja enako tudi za stranko Naša dežela Aleksandre Pivec, ki stavi na povsem enak imaginarij povezovanja, ki je v njenem primeru cepljen s še dodatno dozo domoljubja. Če bi želel to stranko opisati z nekaj besedami, bi jo tako kot sodobno narodnozabavno glasbo označil kot stranko polurbanih mentalitet in starih viž. 

Tudi nove stranke so na sredini

Sredinskost je očitno privlačen politični koncept tudi za nove stranke. Pri tem najprej pomislim na obe zeleni stranki: na Stranko zelenih dejanj Z.Dej in Vesno, ki sta se takoj soočili z vprašanjem, kam sodita — na levo ali na desno —, temu pa sta se poskušali izogniti z obrabljeno formulo “ne levo, ne desno”, temveč za okolje in zeleno politiko, kar implicira sodelovanje z vsemi, če najdejo skupne točke. Zato so politični analitiki z levice Vesno pričakali na nož in ji očitali, da resna zelena politika spada v domeno levice.

Res je, da izjava Uroša Macerla ni bila ravno briljantna, vendar samo zato te stranke še ni treba takoj obesiti na prvo drevo. Vesnina usoda bo odvisna predvsem od tega, v kolikšni meri ji bo uspelo mobilizirati na novo odkrite volilce, ki so se mobilizirali na referendumu o vodah, in izkoristiti politično senzibilnost za “postmaterialistične vrednote”, ki presegajo okvire levo-desnih delitev.

Ostaja še vprašanje, ali se lahko — tako kot leta 2011 Janković — tik pred zdajci pojavi nekdo, ki vstopi na politično prizorišče, spremeni igro in na novo definira politična razmerja? To vprašanje se najpogosteje zastavlja z vstopom Roberta Goloba v politiko. Zdi se, da je priložnost že zamujena zaradi njegovega obotavljanja glede tega, kakšna naj bi bila njegova vloga v nastajajoči listi ali stranki, ki ji bo dal pečat. No, vsekakor bo opazna.

Tu je še politični kapital Igorja Zorčiča, ki očitno sega čez meje razočaranih članov in privržencev nekdanje SMC. Tako Golob kot Zorčič sta izziv za zavezništvo zoper iliberalno politiko Janeza Janše. V tem smislu jih ne bi smeli razumeti kot konkurenco, ki drobi, temveč kot dodaten element v raznovrstni paleti odpora proti zdrsu v avtoritarnost.

Vendar ima desnica eno prednost. Če zmaga, se ve kdo bo predsednik vlade. Če zmaga druga stran, tega ne vemo. Mogoče bo do morale stranke zavezništva zoper iliberalno politiko preskočiti lastno senco in vnaprej napovedati kdo bo mandatar, če bodo dobili večino na volitvah.

Politična sredina — me krop, ne voda?

Glede na izmuzljivost in nedoločnost politične sredine mi ne ostane drugega kot da obnovim nekaj misli iz prispevka, ki sem ga objavil že pred več kot petindvajsetimi leti ob združevanju tedanjih socialistov, demokratov, zelenih in LDS v enotno stranko.  Vsaj meni se zdi, da so poante — kljub določeni arhaičnosti — še danes aktualne. 

> “Ali nimajo prav tisti, ki proces združevanja kritizirajo prav zaradi nedoločnosti pojma ‘politične sredine’? Ali ni tisti, ki se deklarira za sredinskega politika, nekaj, kar ni ne krop ne voda? Ali ni to tisti tip politika, ki se praviloma nikoli ne opredeljuje v skladu z lastnimi pogledi (če jih sploh ima), ampak zmeraj samo ‘relativno’, med levim in desnim? Ali ni politična sredina nekaj, kar je prehodno in podvrženo stalnim spremembam in nihanjem, enkrat v levo, drugič v desno, kakor se pač nagibajo politične silnice in razpoloženja ljudi? Ali ni politična sredina malo tega in malo onega, nikoli pa ne jasna in definitivna opredelitev za nekaj — karkoli že to je?”

> “Kot liberalec ne morem biti sredinec. Kadar gre za nekatere stvari, ki so liberalcem svete — denimo človekove svoboščine —, ne morem popuščati avtoritarcem in kolektivistom, da bi jih malo upoštevali, malo pa tudi ne. Kot demokrat ne morem drugače, kot da priznam volitve kot edini vir, ki v politiki podeljuje legitimno moč za izvajanje oblasti v skladu z ustavo in zakoni. Tu ne more biti malo ja in malo ne.”

Skratka, če že operiramo s politično sredino, potem njena skrivnost ni v vsakodnevnih političnih opredelitvah in v iskanju nekakšnega političnega ravnovesja, temveč v spoznanju, da v politiki nikoli nisi sam in v prepoznavanju enakih in fer možnosti na političnem prizorišču, ki onemogoča zdrs v avtoritarnost.