(KONTRA) Pred volitvami 2022: Karkoli več kot Janša in Nejanša bo napredek

Dvakrat se je že primerilo, da relativnemu zmagovalcu volitev ni uspelo sestaviti vlade. Leta 2011 je to bil Zoran Janković s svojo listo, leta 2018 pa Janez Janša z SDS. Medtem ko je Jankoviću spodletelo pri pogajanjih z drugim novincem tistega sklica parlamenta - Gregorjem Virantom (DLGV) -, pa Janša zaradi zaveze levosredinskih strank o nesodelovanju z SDS ni imel pravih možnosti že v izhodišču.

Položaj po volitvah leta 2022 utegne biti podoben. Zelo verjetno je, da relativna zmaga na volitvah ne bo dovolj.

Kdo so torej možni zmagovalci po volitvah?

Previdno pri raziskavah

Pri raziskavah bo tokrat potrebna še posebna previdnost. Najprej zato, ker se je v preteklih letih že večkrat izkazalo, da so relativno slab pokazatelj razpleta volitev - vse do zadnjega meseca pred volitvami. Še dobrega pol leta pred zadnjimi volitvami novembra 2017 so raziskave za kratek čas kazale na možnost zmage SD, dobre štiri mesece pred volitvami pa na zmago LMŠ. Prva je volitve končala z dobro tretjino takrat izmerjene podpore, druga s polovico. To še zdaleč nista edina primera. Zato previdnost.

Tokrat se obeta nastop več novih strank, ne samo ene ali dveh. Poleg epidemije virusa imamo tudi epidemijo novih strank. Samo v zadnjih dveh tednih smo jih našteli pet: Konkretno, Vesna, Naša dežela, še ne ustanovljena stranka Roberta Goloba in gibanje Povežimo Slovenijo. Do volitev pa so še vsaj štirje meseci.

Vse, kar lahko iz njih sklepamo do sedaj, je le to, da volivci hlastajo za alternativami, z desne in z leve. Kar ni nič novega. To je stanje, ki ga poznamo že vse od volitev 2011.

Na desni: SDS in NSi in drugi

Začnimo pri stranki, ki je bila relativna zmagovalka zadnjih volitev in ki ji - za zdaj - takšen rezultat napovedujejo tudi vse javnomnenjske raziskave. Kakšne so torej možnosti SDS, ki je na vrhu lestvic že od februarja 2020?

SDS velja za stranko z največjo in najbolj stabilno volilno bazo v Sloveniji. To prepričanje se je sicer podrlo leta 2014, ko je stranka izgubila kar dve petini volilnega telesa glede na volitve 2011. Štiri leta pozneje (2018), ji je uspelo povrniti samo tretjino izgubljenih glasov. Ker se je stranka v tem času preobrazila iz desnosredinske stranke v tipično desno populistično stranko, lahko ocenimo, da so jo v tem času zapustili predvsem zmernejši volivci. Večina teh danes predstavlja prosto lebdeče volivce, ki so na voljo zmerneje desno usmerjenim strankam.

Te bo skušala nagovoriti skupina strank, ki se predstavlja pod imenom Povežimo Slovenijo. Ta bo v primeru vstopa v parlament voljna sodelovati z SDS v vladi. Poleg tega bo poskušala na volišča pripeljati tudi abstinente, ki jih je na vzhodu Slovenije, od koder prihajajo glavni protagonisti, največ.

Ne smemo tudi prezreti, da še bolj desno od SDS obstaja skupina še radikalnejših volivcev, s še bolj poudarjeno konservativno in nacionalistično noto. Ti se gostijo pri različnih malih strankah in posameznikih na družbenih omrežjih. Povezuje jih aktivno proticepilstvo in glasno izražanje nezadovoljstva s politiko SDS, predvsem na področju migrantske politike. Verjetnost, da se bodo povezali in artikulirali na volitvah, je sicer majhna, a obstaja. Da bi se po morebitnem uspehu povezali z SDS, pa seveda ni nobenega dvoma.

Pripravljenost na sodelovanje z SDS velja tudi za NSi. Nova Slovenija se opazno trudi, da bi se izognila scenariju iz leta 2008, obenem pa je vedno bolj jasno, da je ravno zmaga SDS edini scenarij za obstanek NSi v vladi.

NSi je nekaj mesecev pred volitvami v paradoksalni situaciji. Prvič po prevzemu stranke s strani mlade generacije so sodelovali v vladi. Pred lastnimi volivci imajo kaj pokazati, pred še do nedavnega simpatizerji pa niti ne. Bazena za širitev podpore ni videti. Ker je v njihovem interesu, da zmaga stranka, od katere se v zadnjih tednih poskušajo distancirati, in da hkrati uspe tudi projekt Povežimo Slovenijo, bodo morali pri tem sodelovati. A ravno oni so lahko prve žrtve uspeha teh dveh strank. Opisani položaj ima več možnih izhodov, nobeden pa ni ravno zmagovit za NSi.

Kdo lahko prehiti SDS?

Kdo lahko prehiti SDS? Če bi sodili po trenutnih raziskavah, ima tak potencial stranka SD. A ta potencial je lahko samo navidezen. SD je že enkrat uspelo mobilizirati levosredinske volivce, ko so tesno zmagali pred SDS pod vodstvom Boruta Pahorja in z neskromno pomočjo taktičnih volivcev. Ti so se zadnje dni in na sam dan volitev selili od manjših levosredinskih strank k SD. Pisalo se je leto 2008 in to so bile prve tako imenovane Antijanša volitve. Stranka je tri leta pozneje padla na tretjino podpore, še tri leta pozneje pa se je nevarno približala pragu za vstop v parlament. Od takrat se zdi, da se veliko več ukvarja sama s sabo, kot bi še bilo učinkovito.

Čeprav je obdobje vladanja Janeza Janše, ki se počasi izteka, spet prebudilo Antijanša sentiment - ki je eden od nujnih pogojev za mobilizacijo taktičnih volivcev leve sredine -, se postavlja vprašanje, ali bi ti volivci v ta namen še enkrat izbrali ravno SD. V primerjavi z letom 2008 je pomembna razlika namreč tudi v tem, da je tokrat na prizorišču stranka Levica, ki pomembno zmanjšuje zalogo glasov za tovrstna prehajanja volivcev. Zato se zdi tak scenarij v letu 2022 manj verjeten.

Kdo še lahko doseže relativno zmago?

Med strankami, ki so trenutno v parlamentu, in med temi, ki najavljajo svoj nastop, ta hip ni videti stranke, ki bi izkazovala zadosten potencial za relativno zmago.

Med tako imenovanimi strankami novih obrazov je doslej to uspelo le dvema. Prvi je bil Zoran Janković, drugi Miro Cerar. Za oba je bil ključen družbeni kontekst. V obeh primerih je šlo za krizo: prvič gospodarsko, drugič moralno. Medtem ko za Jankovića lahko trdimo, da je bil klasičen primer medijsko skonstruiranega novega obraza, ki je glasove mobiliziral na jasno izraženem antagonizmu do Janše, pa je bil Miro Cerar v večji meri nekakšen projekt narodne rešitve, saj mu je uspelo mobilizirati volivce tako z levega kot z desnega pola politične hemisfere.

Toda tako Janković kot Cerar sta na koncu postala simbola velikega razočaranja volivcev. Prvi ni niti prevzel vodenja vlade, drugi pa je mandat končal kot tarča medijskega seciranja in ljudskega posmeha ("Cmerar").

Tretji poskus te vrste, namreč Marjan Šarec, se je izpel, še preden bi lahko uspel. Šarčev poraz na volitvah za predsednika republike in na državnozborskih volitvah, leto in pol vodenja manjšinske vlade - brez omembe vrednih dosežkov - in precej klavrn zaključek z nepremišljenim odstopom ne vlivajo zaupanja v morebitne nove nove obraze v politiki.

Poskušali pa bodo

Seveda pa to še ne pomeni, da novi obrazi ne bodo poskušali. Ustvarjanje vtisa o potencialu nove, še neobstoječe stranke, vključene v merjenje javnega mnenja, nas vrača v leto 2011. Tudi takrat so agencije merile doseg Liste Zorana Jankovića, še preden je bila ustanovljena. Izmerili so mu podobno podporo kot pred kratkim agencija Ninamedia potencialni stranki Roberta Goloba.

Izkušnje pa kažejo, da nove stranke, ki imajo ob najavi nastopa na volitvah visoke ratinge, končajo kot petelin, ki zapoje prezgodaj. Tak je bil primer Gregorja Viranta, ki je za kratek čas presegel celo do takrat vodilno SDS, pa tudi primer Marjana Šarca.

V pričakovanju novih novih obrazov je veliko negotovosti v koaliciji KUL. Ta bi na prvi pogled morala osvojiti relativno, morda celo absolutno zmago - toda res samo na prvi pogled.

KUL je koalicija štirih raznorodnih strank, ki jih združuje jasen interes. Najšibkejši člen je LMŠ. Brez zagotovljene podpore, brez vidnejših dosežkov in z omejenim dometom javnega nastopanja njihovega vodje bo LMŠ prva žrtev morebitnega novega obraza.

Razen Levice, ki ima najbolj trdno volilno bazo - čeprav je tudi pri njih parkiranih nekaj prebežnih glasov iz projekta SMC 2014 -, bodo trepetali tudi v SD in SAB. Zlasti prvi, ki znotraj četverčka trenutno vodijo v javnomnenjskih raziskavah. Kar seveda pomeni, da lahko med vsemi tudi največ izgubijo. KUL utegne aprila 2022 izgledati precej drugače kot danes.

Civilna družba

Ali lahko na volitvah zmaga na novo prebujena civilna družba? Na julijskem referendumu o vodah smo videli dva velika premika v volilnem telesu. Prvi je bil prihod mladih volivcev na volišča, drugi pa prihod novih, ki doslej v glavnem niso volili. (Množici se namreč ne prekrivata povsem.) Na volišča prišlo okrog 120.000, morda celo 150.000 novih volivcev.

To je dovolj veliko število, da bi lahko odločilo naslednje volitve. Bodisi z mobilizacijo k eni ob obstoječih izbir, ki bi s takšno pomočjo lahko zmagala, ali z mobilizacijo k eni od novih izbir, ki bi s takšno podporo lahko zavzela pozicijo kingmakerja pri sestavljanju povolilne koalicije.

Ta masa volivcev sicer ni enotna niti ni zagotovljena. In daleč od tega, da je plen, ki bi ga bilo mogoče zlahka osvojiti - še posebej za obstoječe stranke.

Ustanovitev nove - brez zadržkov tudi prve prave zelene - stranke Vesna je lahko pribežališče teh glasov. A že prvi odziv z drugega konca civilne družbe je pokazal, da tudi civilna družba ni ena, temveč da sta najmanj dve. Z ustanovitvijo Vesne je na udaru Levica, saj je to stranka, ki najbolj sistematično obdeluje okoljske teme in se je tudi najbolj angažirala pri referendumu o vodah. V manjši meri - a ne nepomembno - to velja tudi za SD.

Čeprav so stranko Vesna najavili ob osebni udeležbi in podpori vodje evropskih zelenih, medijski odziv ni niti približno dosegel pokrivanja nastopov in izjav Roberta Goloba. Kar je zgovoren pokazatelj, kako težko delo čaka pobudnike in voditelje Vesne.

Ključno vprašanje naslednjih volitev z vidika strank torej ni, kdo bo relativni zmagovalec, temveč kdo in s kom bo sestavljal vlado. Za zdaj vemo samo to, kdo je s kom ne bo. Z vidika nas volivcev in aktivnih državljanov pa je ključno vprašanje to, ali se res vračamo v leto 2011. Ali bo to nov ples okrog Janša-Antijanša stebra, ki drži pokonci politično nomenklaturo. Ali bo minulo desetletje res dokončno izgubljeno ali ne. Karkoli bi bilo več od ponovitve scenarijev, ki so to desetletje definirali, bo že napredek. Da le ne ostanemo zaciklani z Janšo proti Janši.