(KONTRA) Pred volitvami 2022: Fašisti in komunisti izkrivljene realnosti

Le mirno kri

Kljub številnim napovedim o pomembnosti, celo prelomnosti prihodnjih parlamentarnih volitev je pametno ohraniti mirno kri. Večji del družbenega nezadovoljstva, ki se je v času pandemije še okrepilo, je bodisi podedovan iz tranzicijskega obdobja ali pa izvira iz značajskih lastnosti trenutne vladajoče koalicije. Lahko bi celo trdili, da je neotesano, pogosto celo žaljivo komuniciranje spremenilo vladni kabinet v krdelo slonov, ki so zašli v trgovino s porcelanom.

Javnost je nad takšnim obnašanjem v glavnem ogorčena. Vendarle pa obstaja nezanemarljiv odstotek ljudi, ki takšno komuniciranje podpirajo. In če k temu prištejemo še tiste, ki poskušajo razumeti vzroke in posledice — in ki ne ignorirajo destruktivnega obnašanja opozicije —, potem slika ni tako črno-bela, zmaga tako imenovane levice na aprilskih volitvah pa tudi nikakor ne samoumevna.

Alternativa in vsebina, ki ju ni

Opozicija in njej naklonjeni mediji ustvarjajo varljiv občutek, da bodo brez posebnih težav zmagali in po volitvah sestavili novo, pretežno levo ali celo povsem levo vladno koalicijo. Ni mogoče spregledati podcenjevanja alternative (ki je ni) oz. ignoriranja vsebine (ki je tudi ni).

Če je alternativa to, da bo večina volila proti Janši, potem nas v obdobju 2022–26 čaka zrcalna slika trenutnega stanja. Antijanšizem ne more biti zlata delnica, ki bi v preteklosti kompromitiranim voditeljem — kot Bratuškovi ali Šarcu — pomagala nazaj na oblast. Za Alenko Bratušek je celo vprašanje, ali se ji bo sploh uspelo obdržati v parlamentu.

Šarec pa je seveda fenomen sui generis. Možakar, ki je sredi najhujše krize odstopil, izdal levico in na oblast pripeljal Janšo, se še vedno sprehaja po slovenski politiki in celo pričakuje, da ga bodo volivci ponovno podprli!

Precej boljše izhodišče imajo Socialni demokrati, ki so za razliko od strank, poimenovanih po samovšečnih voditeljih, vendarle stara, tradicionalna stranka. Če se faza eksperimentiranja s tako imenovanimi novimi obrazi res izteka, bo 24. aprila 2022 osrednja izbira med volivci osredotočena na spopad med SDS in SD, ki sta v kadrovskem smislu najmočnejši. Vprašanje je le, kako uspešna bo Tanja Fajon, za katero bodo to prve (državnozborske) volitve v vlogi predsednice stranke. Pri Fajonovi se zdi, da še vedno ni povsem dojela, da je politika (tudi) umetnost možnega.

Norišnica proporcionalnega sistema

Glavni problem zunajparlamentarne “alternative” je ta, da je med njimi prevelika konkurenca, kar vsem jemlje glasove. V bistvu si jih drug drugemu kradejo. Če verjamemo nekaterim javnomnenjskim anketam, bi lahko v Državni zbor prišlo 12 ali celo 14 strank. Predstavljajte si to norišnico, ki jo utegne ustvariti proporcionalni volilni sistem! Izkušnje s sestavljanjem koalicij kažejo, da je možno vladati s koalicijo treh ali štirih strank, že s petimi je to izjemno težko, z več kot petimi pa je znanstvena fantastika. Si predstavljate “antijanša koalicijo”, v kateri bi bilo recimo osem strank?!

V kuloarjih sicer že špekulirajo o možnosti velike, rdeče-črne koalicije med vladajočo SDS in trenutno najbolj priljubljeno opozicijsko SD. Tisti, ki so blizu “gospodarskemu lobiju” SD, razmišljajo pragmatično. Velike leve koalicije jih je strah, ker bi v njej morali trpeti nepredvidljive radikalce Luke Mesca ter se v Državnem zboru koalicijsko usklajevati z Miho Kordišem in Violeto Tomić. Ob tem jim gredo lasje pokonci!

Če bi Janša nehal zganjati cirkus na Twitterju in pustil pri miru komunizem in stare čase — pravijo pragmatiki v SD —, potem bi se z njegovimi mogoče dalo dogovoriti, tretje koalicijske partnerice pa morda niti ne bi potrebovali.

Obsojeni na Drnovškov patent

Seveda je še prezgodaj za napovedovanje kakršnekoli povolilne koalicije, vendar lahko na podlagi preteklih izkušenj mirno zapišemo, da se v Sloveniji še nikoli ni obnesla niti izrazito leva niti izrazito desna koalicija. Z drugimi besedami, obsojeni smo na hibridne, malce leve, malce desne koalicijske kombinacije, ki jih je patentiral pokojni Janez Drnovšek.

Neodvisno od trenutnih ali prihodnjih strankarskih kupčkanj, tajnih pogajanj in javnega priseganja na lojalnosti in (ne)sodelovanja pa ostaja resna skrb nizka volilna udeležba. Tudi aprilske volitve ne bi smele biti posebno presenečenje — razen če bi se vmes zgodilo kaj resnično nepredstavljivega, kar bi mobiliziralo volilno telo. Približno polovica volilnih upravičencev se enostavno ne udeležuje več volitev, ker se jim je vse skupaj tako zamerilo, da nočejo niti slišati o aktivnem državljanstvu in moralni dolžnosti, da gredo volit.

“Normalni” ne volijo

V tej ogromni množici — ki je dejansko daleč največja stranka! — se skriva potencial, na katerega bi morali staviti vsi wannabe politiki, novi obrazi in samodeklarirani “sredinci”. Kako nagovoriti ta del volilnega telesa? Kako ga sploh svetovnonazorsko opredeliti? So to res pretežno levičarji? Ali pa so to predvsem “normalni” ljudje, ki jim je “dovolj korupcije, klientelizma in laganja”? Zdi se mi, da gre predvsem za te druge.

Da se politiki poskušajo deklarirati kot zmerni, sredinski, nikakor ne levi ali desni, je po mojem huda napaka. Kot da bi bilo s tem kaj narobe. Problem slovenske levice in desnice je zlasti, da sta skupaj izkrivili realnost do te mere, da je desnica postala skrajna desnica — fašisti, če hočete —, levica pa je ravno obratno radikalna levica, komunisti.

V resnici pa ne gre več za (skrajno) levico ali (skrajno) desnico, temveč za vprašanje temeljnega odnosa do ljudi, človekovih pravic, države, kapitala in svobode. Prišli smo do točke, kjer ni več razprave o tem, ali te vrednote priznavamo, saj so že samoumevne. Kar je dobro.

Manj razveseljivo pa je, da se desnica na oblasti obnaša jezno, užaljeno in od nas zahteva, da ji priznamo bianco pravico, da je tudi ona na oblasti in da počne, kar ji je po volji. Medtem pa je levica v opoziciji besna in destruktivna, ker ni na oblasti — in ker misli, da bi morala biti, saj da ji to pripada.