"Dopuščam sicer, da bomo v čakanju na boljše čase našli čisto novo pot. Recimo reorganizacijo RTV po oddelkih, ki niso radio, televizija in splet, temveč … — mladi, odrasli in starejši." — [Fotografija: Marko Crnkovič] (foto:)
Tokratna rubrika Kontra je posvečena problematiki RTV Slovenija. Naslednji teden sledijo še teksti prof. dr. Suzane Žilič Fišer s FERI, nekdanjega novinarja BBC World Servicea Tadeja Zupančiča, člana Programskega sveta akad. dr. Janka Kosa in za konec še enkrat urednika Marka Crnkoviča.
Radiu gre očitno kar dobro. Bistveno bolje, kot so mu prerokovali. A kdo dandanes sploh še verjame modelom, ki napovedujejo prihodnost? Tudi jaz je ne znam napovedati radiu. Sem pa prepričan, da je prihodnost Radia Slovenija veliko bolj odvisna od ljudi, ki ga bodo delali, kot pa od tehnologij, ki ga bodo dostavljale.
Ta hip imamo srečo, da je radio nadarjenim ljudem še vedno dovolj zanimiv, da se ga lotijo ustvarjati. Še imamo talente. Imamo pa tudi srečo s splošno percepcijo, da je radio najbolj kredibilen vir novic. Po raziskavah Reutersa in EBU tako razmišlja skoraj ves svet.
Ni pa to posebno dober razlog za veselje. Resda ljudje prepoznavajo radio kot verodostojnega prinašalca novic, zelo redko pa ga označijo za pomemben vir novic. A ker popolnost na medijskem trgu ne obstaja, v tej družbi nikoli ne bomo imeli produkta, ki bi bil tako verodostojen, kot je radio, in obenem tako viralen, kot so družbena omrežja.
Potencial govorjenih novic
Potencial govorjenih, zvočnih, radijskih novic je izjemen. Ne vemo pa še povsem dobro, kako vse to pretvoriti v karseda sodobno digitalno storitev prihodnosti. Zelo dobro pa razumemo, da se bo treba še pogosteje obrniti na poslušalce, raziskati njihove potrebe in jim stopiti korak bliže. Leta 2021 že lahko rečem, da smo ponotranjili produktno vodenje in da so naši cilji realni, smiselni, merljivi.
Nekoliko težje bi napovedal prihodnost RTV Slovenija. Vsaj deset let se že recimo pogovarjamo o integraciji informativnega programa. O tej temi se na Radiu, Televiziji in na MMC načelno strinjamo, nikoli pa prepričljivo. Projektu že od samega začetka manjka resna podpora, pa tudi temeljit razmislek o tem, kakšno radiotelevizijo, če sploh, bi imeli čez deset, dvajset let.
A posebej začuden ni treba biti. Čisto vsi, ki znajo vplivati na prihodnost RTV Slovenija, pač ne želijo javnega medija, ki bi bil sodoben in močan.
Kaj naj si mislim o organizacijski kulturi kolektiva, ki dopušča, da kolegi med seboj obračunavajo na družbenih omrežjih? Ko smo se na radiu pred časom soočili z žaljivimi komentarji na Facebooku, sem avtorje najbolj žaljivih povabil k pogovoru. Ni me presenetilo, da se je ton pogovora hitro spremenil.
Ne višje od pritličja
Vrsto let sem zagovarjal, da bi bila integracija informativnega programa za RTV Slovenija smiseln korak. Vendar v vsem tem času nismo odpravili niti najbolj bizarnih predsodkov. Tudi na Bayerischer Rundfunk pravijo, da so radijski novinarji vzvišeni, televizijski pa zagledani vase. Seveda pa prihodnosti ne gradijo na zastarelih nesmislih.
Pri združevanju informativnih programov, ki je bilo naporno za vse, so ukinili prepoznavno radijsko znamko BR Aktuell. Vsa informativna ponudba na spletu, televiziji in radiu se po novem imenuje BR24. To je po novem karseda široka obljuba kakovostnega informativnega programa. Neglede na to, ali novice beremo, gledamo ali poslušamo.
Podobnih primerov je veliko. Pri nas pa se takšne prihodnosti lotevamo brez pravih ambicij. Ali povedano drugače: ne merimo prav visoko, vsaj ne višje od pritličja. Za konkretnejše korake menda ni denarja. Še bolj pa je zaskrbljujoče, da se je nekam odselil tudi pogum.
Mladi, odrasli, starejši
Dopuščam sicer, da bomo v čakanju na boljše čase našli čisto novo pot. Recimo reorganizacijo RTV po oddelkih, ki niso radio, televizija in splet, temveč … — mladi, odrasli in starejši.
Za uspešno nagovarjanje ciljnih publik je najprej treba razumeti njihove potrebe. Šele nato lahko ustvarjamo ustrezne vsebine. Šele nato se lahko pogovarjamo o ustreznih kanalih. Podkasti ne bodo pritegnili mladih samo zato, ker so podkasti. Pritegnili jih bodo artikulirani vrstniki in dobre zgodbe, s katerimi se lahko poistovetijo.
Dolgo sem zagovarjal, da bi bila integracija informativnega programa za RTV smiseln korak. Vendar nismo odpravili niti najbolj bizarnih predsodkov. Tudi na Bayerischer Rundfunk pravijo, da so radijci vzvišeni, televizijci pa zagledani vase. Toda prihodnosti ne gradijo na zastarelih nesmislih. Pri nas pa se prihodnosti lotevamo brez pravih ambicij. Ne merimo visoko. Vsaj ne višje od pritličja.
Bistveno, bistveno bolje
Zdajle sedim doma in o prihodnosti radiotelevizije razmišljam sam. Še raje pa bi videl, da bi bil to pogovor. Mogoče podkast. A ljudi, ki bi se želeli ukvarjati s prihodnostjo radiotelevizije, v Sloveniji žal ni veliko. Jezimo se nad sodstvom, šolstvom, zdravstvom, gospodarstvom, mediji. Pozabljamo pa, da prav vse te institucije sestavljamo ljudje iz istega okolja, s podobnimi lastnostmi. Dobrimi in slabimi. Iz teh gradnikov lahko postavimo samo tako dobre okvirje. Včasih boljše, včasih slabše. Zato nisem posebej presenečen, da se v Sloveniji tudi s trenutno krizo ne znamo prav dobro spopasti. Samo kazanje s prstom nam gre res dobro od rok.
S prstom, drug na drugega, kažemo tudi na RTV Slovenija. Programski svetnik nas je pred razrešitvijo direktorice Televizije spomnil, da bi nam bilo vsem skupaj veliko lažje, če ne bi bili tako zelo skregani tudi sami med sabo.
In res, kaj naj si mislim o organizacijski kulturi kolektiva, ki dopušča, da kolegi med seboj obračunavajo na družbenih omrežjih. Ko smo se na radiu pred časom soočili z žaljivimi komentarji na Facebooku, sem avtorje najbolj žaljivih povabil na pogovor. Ni me presenetilo, da se je ton pogovora hitro spremenil. Ko je treba kritiko artikulirati v živo, z glasom, iz katerega se da marsikaj tudi razbrati, hitro zmanjka žaljivk. Takrat nam gre bistveno, bistveno bolje.
Tudi zato še kako zelo potrebujemo prav radio.
Matej Praprotnik je radijski novinar in voditelj in pomočnik direktorja Radia Slovenija.