(KORONADNEVNIK) K(o)rona strpnosti in prijaznosti

Ob prvi jutranji kavici najprej prelistam Večer. Pritegne me novička, da je današnji dan namenjen spodbujanju strpnosti, spoštovanja, sodelovanja in prijateljstva. Kako lepo! Takoj se spomnim, da smo pred nekaj dnevi slavili dan prijaznosti, ko naj bi s prijazno besedo, dejanjem ali nasmehom nekomu polepšali dan. Berem dalje: iz ljubljanske centrale najstrožje opominjajo vsakogar, ki bo v teh težkih razmerah na veder in humoren način pisal o življenju ljudi v času protikoronskih ukrepov, naj posledice pripiše sebi. Zdaj je čas za pesimizem, žalost in kesanje, poudarjajo!

Torej je zdaj čas za molčanje ali kaj? Še sredi najhujših vojn so obstajale kulturne skupine, ki so organizirale mitinge, kjer se je pelo in plesalo. Zdaj pa je optimizem najstrožje prepovedan. Želeti srečo drugim ali intimno sebi ni najbolj primerno. Odsvetovano je vsako veselje in radost. Prešerna in njegove prešernosti ni dovoljeno vpletati v naše vsakdanje življenje. Nedostojno je veseliti se doseženega uspeha! Vsaka dobra volja in spodbuda do nadaljnjega odpadeta! Sproščeno razpoloženje, vriskanje in petje nujno preložite na pokoronski čas. Če se vam v kotičku očesa slučajno prižge iskrica upanja, takoj zaprite veke in počakajte, da vas mine. Bodite vzdržni, živite asketsko! Vsako empatijo do drugih ljudi, zlasti drugače mislečih, izbrišite iz zavesti! Smeh na svoj ali tuj račun je iz preventivnih razlogov prepovedan. Vsak nasmeh brez oklevanja prekrijte z masko. Vzdržite se izkazovanja pozitivnih čustev. Beseda pozitiven je v tem času najmanj želena beseda, ki bi jo radi slišali. Zato so nam iz centrale osorno zabičali - bodite in ostanite negativni! Preprečite, da bi vaš hišni ljubljenček mahal z repom, saj vemo, da s tem izraža veselje, zadovoljstvo, radovednost in naklonjenost. Če vam v zavetju doma mačka zleze v naročje in začne presti, ker izraža ugodje, se takoj umaknite, ker zdaj res ni čas za izražanje čustev.

A vam povem, da v našem vsakdanjem življenju ljudje še kako izražajo svoja čustva. Žal negativna.

V kopalnici se pogledam v ogledalo in se na smrt prestrašim, ker se zagledam brez maske, čeprav se mi na nosu in pod brado še vidi njena zareza. Še preden si dam kos kruha v usta, si nadenem masko in grem po žemljice. In na poti vsaj trikrat ugledam napis: "Obvezno nošenje obraznih mask!" Ker je še zgodaj, zunaj nekajkrat mimo maske vdihnem svež zrak. Priznam, če pa tako lepo diši iz pekarne. Čeprav zrak ali bolje rečeno čist svež zrak za zdaj še ni ustavna kategorija, je pa kategorija odloka, zaradi česar nas lahko tudi dihanje drago stane. Joža zatrjuje, da nas dihanje z masko za okoli dve uri stane 2 evra, dihanje brez maske ob nepravem kraju in ob nepravem času pa celo 400 evrov.

Čakajoči pred pekarno že nejevoljno komentirajo aktualne razmere in ugotavljajo, da lahko do prenosa kapljic, ki vsebujejo tudi viruse, pride že med dihanjem ali običajnim govorom. Pustim jih pri miru. Lačni so, si mislim, ali pa so vstali z levo nogo. Toda če me občutek ne vara, se vseh zapovedi iz centrale ljudje v veliki večini držijo. Ne le na pločniku, cesti ali trgu, celo v Mestnem parku, v gozdu, na Piramidi in Kalvariji ljudje nosijo masko. In čeprav je priporočljivo nabiranje naravnega sončnega vitamina, kot strokovnjaki imenujejo vitamin D, nam ta kljub jesenskemu soncu zaradi popolne zaščite ne pride do kože.

Na smrt prestrašeni so čakajoči pogledovali proti prišleku, ki je med privezovanjem psa h kandelabru iskal zadnjega v vrsti. Tudi pes se je oglasil, čeprav ni imel nagobčnika. Tedaj zaslišimo prihajati starejšo gospo, z obvezno masko preko obraza, kako oponaša psa in laja, ko se nam približuje.

"Zakaj pa lajaš?" jo vpraša ženska z najlepšo masko v vrsti. Očitno je, da se poznata.

"Če moram nositi nagobčnik kot pes, bom pa se še oglašala kot pes!"

In potem steče pogovor, kako neverjetno se ljudje bojimo drug drugega, psi najnevarnejših pasem, kot so pitbul, rotvajler in nemški ovčar, pa se lahko prosto sprehajajo in tekajo po parku brez nagobčnika. "Joj, draga soseda, izogibati se moramo ljudi, psi, četudi so stekli, nam niso več tako nevarni, saj obstoja cepivo."

Še dobro, da sta se prepoznali, pomislim. Saj sam komaj prepoznavam svoje sosede. Ko se mi kdo približuje, moram vedno razmišljati, kdo se skriva za masko. Ga poznam? Ima dobre ali slabe namene? Zakaj nosi nekdo črno, drugi belo, spet tretji medicinsko ali modno masko? Gre res v pekarno? Da ne bo slučajno zavil na banko ali pošto? Zakaj hodi za mojim hrbtom, zakaj se mi tako približuje? Joj, kako sem si že izostril čute, še posebno sluh, saj večino najprej prepoznam po glasu in šele potem po stasu. Ženske pod masko skrivajo lepoto, ustnice, smejalne jamice na obrazu ali bradi. Moški zakrivajo lepo urejene brade ali brke. Nekateri pa za masko bolj ali manj uspešno skrivajo nedostopnost zobozdravstvenih storitev. Redki posamezniki so pod masko celo lepši in je celo bolje, da jo nosijo. A glej ga, zlomka, nihče pravzaprav s tem ni zadovoljen. Razmišljam, da bi bil zdaj primeren čas, da bi organizirali lepotno tekmovanje mask ali lepotic v maskah. Seveda brez pogostitve in plesa in brez osebne predaje lente.

Kar hitro pridem do svežih žemljic, zato se še hitreje vrnem v blok. Ničesar ne prijemam z rokami. V poštev pride le še "komolčkanje". S komolcem pritisnem na kljuko vhodnih vrat. S komolcem komaj dosežem stikalo luči. Stopim do dvigala in si razkužim roke. Ponovno ciljam s komolcem, da mi uspe zadeti stikalo za dvigalo. Ko to prispe, spet s komolcem iščem tipko za moje nadstropje. Uspe mi. Stopim iz dvigala in si ponovno razkužim roke. Odklenem vrata stanovanja in vstopim. Ko se razkomotim, si pazljivo brez odvečnega dotikanja snamem masko in jo zavržem.

Pogledam na uro, joj, se ustrašim, saj sem to masko za enkratno uporabo nosil celi dve uri in 13 minut. Stečem v kopalnico in si dobro umijem roke z vročo vodo in milom. Roke obrišem. Spet razkužim.

Opoldne se v strahu in oprezno, kot da bi bil česa kriv, sprehodim po mestu. Najdaljšo vrsto potrpežljivo čakajočih opazim na tržnici. Vsi v največji tišini, spokojno in vdani v usodo čakajo na kislo repo in zelje, ker oboje vsebuje veliko C-vitamina. Vrsta je še pred marketom spodaj na ploščadi, kjer so kupci, čakajoč na svežo papriko, limone, banane in suhe slive, že bolj glasni in neučakani. Ko se jim približam, začutim napetost in nervozo. Hitro ugotovim, da se prepirajo, zaradi čakanja. Iz njih vre toliko sovražnosti kot že dolgo ne. Kam to vodi, se vprašam. Zaposleni so živčni na delovnem mestu, nezaposleni doma. Starši izgubljajo živce, zaradi svojih šolarjev, upokojenci zaradi hiperaktivnosti vnukov, nizkih pokojnin in zaprtosti med štiri stene. Tudi Joža, ki je poznan flegmatik in štoser, se drži smrtno resno. Potarna le, da je zaprt in to kar dvakrat; enkrat zaradi odloka oblasti in enkrat zaradi slabe prebave.

In kaj opažam? Na ulicah ni več pozdrava, ne prijaznosti, ne strpnosti, ne vljudnostnih fraz o vremenu. Povsod črnogledost, zavračanje, aroganca. Nikjer ni več slišati glasbe, ne prijetnih klepetov in ne sproščujočega smeha. Vsi gledajo mrko. Nenehno tipam za masko, da mi ni slučajno zlezla pod nos. Ves čas z očmi spremljam druge ter merim in ocenjujem, ali imamo dovolj razdalje. Bojim se, da bi srečal kakšnega znanca. Kaj, če bo želel govoriti z menoj? Ne, ne! Ne morem, saj se zavedam, da oblast vse vidi in vse ve.

Moje misli ob tem zaplavajo tja daleč nazaj v mladost, v čas, ko sem služil vojaški rok. Takrat sem nazadnje stal v vrsti za vsak obrok hrane. Toda danes, 50 let kasneje, ah, groza, pa saj to ne more biti res. Pa še kako je res, saj vsem kar naprej dvigujejo pritisk zastrašujoči tiskovne konference in poročila. Zato domnevam, da bodo psihiatrične klinike, ko bo te koronakrize enkrat konec ali pa že veliko prej, polne, prepolne depresivnih in psihično uničenih ljudi.

 Ko je ura 21.00, ni nikjer nikogar. Čeprav živim v mestnem središču. Življenje v mrku. Pozitivno je le to, da se ne moremo zrediti, saj po 21. uri dostava hrane ni dovoljena. Prepovedano je tudi gibanje na javnih krajih, razen če imaš hišnega ljubljenčka. Škoda, da nisem to jaz! Izza sten se pogosto sliši, da se bližnji, tisti, ki bi se morali imeti najbolj radi, obkladajo z različnimi živalskimi imeni. Naj mi osli, biki, teleta, kužki in druga nič kriva živad oprostijo.

Upam, da se beremo ob čakanju na cepljenje in ne morda med tretjim, četrtim … valom. Ob koncu moj globok poklon in iskrena zahvala vsem zdravnikom, medicinskim sestram in bolničarjem, ki jim je spopadanje s koronavirusom postalo način življenja, poslanstvo. Hvala vsem, ki se z neizmerno požrtvovalnostjo trudite za nas! Zato, dragi moji - masko gor! Izjavljam, da strogo upoštevam vse ukrepe in priporočila za zajezitev širjenja koronavirusa, nosim masko, upoštevam higieno rok, razkužujem in držim predpisano razdaljo. Zato pozivam vse, da vse našteto upoštevate. Držimo se narazen, da bomo lahko čim prej skupaj! Želim vam dolgo in zdravo življenje. Pa doma ostanite!