Pozornost dobršnega dela svetovne javnosti je usmerjena v Francijo. Ljudje tam protestirajo. Zahtevajo predsednikov odstop, nasproti libertarni politiki, zoper katero protestirajo, postavljajo zmerno socialistično naravnan program. Na primer: minimalna plača naj bo 1300 evrov, maksimalna pa 15.000 evrov, kdor ima več, naj plača višji davek; prepoved selitve proizvodnje v tujino; kdorkoli dela v Franciji, mora imeti enake pravice kot francoski državljani; zahteva po službah za nedoločen čas; treba je rešiti vprašanje brezdomcev; omejiti je treba višino najemnin za stanovanja; organizirati za vse enak socialni sistem; prekiniti zapiranje majhnih šol, pošt, prevoznih linij; šolski razredi lahko imajo največ 25 učencev; prepoved prodaje državne lastnine; višje obdavčenje globalnih korporacij kot domačih podjetij, končati varčevalne ukrepe in ukiniti plačevanje umetno ustvarjenega dolga; plin, elektrika in tako dalje morajo znova preiti iz zasebne lasti v javno; kdor prosi za azil v Franciji, mora biti sprejet; hkrati je treba zasnovati integracijsko politiko: učenje francoščine, vzgoja za državljanstvo ...
Zakaj se države zapirajo? Ker sta logika kapitala ali investicijska logika zmagoviti. Več delavcev v nekem okolju namreč pomeni večjo konkurenco na trgu dela
