(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Doktrina ukradenih volitev

Trditev, da narod ne more biti v opoziciji, je najbolj strnjena in precizna definicija neliberalnega populizma, kar jih poznam. Ključna beseda je seveda narod, latinsko populus, ki je tej tehniki osvajanja in ohranjanja oblasti dal tudi ime. Populist torej ni nekdo, ki si želi ali se trudi, da bi bil med ljudmi popularen, ampak politik, ki si samovoljno lasti izključno pravico predstavljati ljudstvo. Na temelju te samooklicane ekskluzivnosti v prepoznavanju, artikuliranju in obrambi interesov nacije si populistični politik prilašča izključno razpolagalno pravico z usodo države in državljanov. V imenu te pravice si podreja varovalke demokratičnega nadzora in vladavine prava, vmešava v pravosodje, odreka legitimnost politične konkurence, napada kritične medije in onemogoča delovanje civilne družbe. Vsega tega, po lastnih trditvah, seveda ne počne v svojem interesu, ampak v ljudskem. Populist si Cankarja razlaga po svoje. Narodu bo pisal sodbo sam.

Poleg podrejanja demokratičnih družbenih podsistemov pa si mora neliberalni populist vendarle zagotoviti tudi primerno podporo v javnosti. V primerjavi z diktaturami, v katerih volitev ni, in avtoritarnih režimov, v katerih so izidi volitev znani vnaprej, ostaja neliberalna demokracija, vsaj v mehaničnem pomenu besede, še vedno demokracija, to pa zato, ker v rednih presledkih še vedno organizira volitve, na katerih imajo volivci načeloma pravico, da svobodno izrazijo svojo volilno voljo. Volitve so za vsakega politika velik napor in stres, za populista pa predstavljajo pravo bitko za preživetje. Demokrat katerikoli barve se lahko po izgubi na demokratičnih volitvah pobere, deluje v opoziciji in se pripravlja na naslednji politični spopad. Populist si tega ne more privoščiti, saj po lastnih trditvah predstavlja narod, ta pa, prav tako po lastnih trditvah, ne more biti v opoziciji. Težave z integriteto, ki so del populistične oblastne folklore, ob izgubi oblasti lahko prinesejo preglavice s pravico. Objektivno težavo populistom povzroča tudi dejstvo, da po pravilu niso najbolj uspešni v reševanju družbenih izzivov in težav. Kot v vsakem poslu tudi v politiki brez nadzora kvalitete in poštenih pogojev za konkurenco ne moremo pričakovati čudežev. Poleg tega prepričanje o ekskluzivni razpolagalni pravici z državo in državljani, če se izrazim diplomatsko, ne omogoča najučinkovitejše obrambe proti konfliktom interesov. V normalnih pogojih bi pričakovali, da volivci take politike ne bi nagrajevali. Populizem to sicer rešuje z obtoževanjem in prenašanjem odgovornosti na druge, a vsakič ko gredo ljudje na volišča, tveganje vendarle obstaja.

Spretnejši neliberalni populisti ali tisti, ki svoje poslanstvo opravljajo v državah z manj demokratičnimi izkušnjami in šibkejšim demokratičnim imunskim sistemom, pogosto preprečijo, da bi ljudstvo glasovalo samo proti sebi. To dosegajo ne le s podrejanjem in spodkopavanjem demokratičnih varovalk, ampak tudi z družbeno polarizacijo, ščuvanjem, ustrahovanjem, manipulacijo in lažmi. Politika v populizmu ni spopad idej, ampak zgolj še spopad, v katerem je vsaka konkurenca ali kritika vodje narodna izdaja. Večina premis, na katerih temelji populistična politična paradigma, ne vzdrži racionalne kritične presoje, zato so razum in dejstva v populizmu nezaželeni, teorije zarote pa tako priljubljene. Populizem ne temelji na podpori idejam, ampak na sledenju vodji. Temelji na čustvih, ne na razumu. To pri nekaterih včasih vzbuja upanje, da se bo populizem sam po sebi izpel, saj bo dovolj ljudi sčasoma vendarle spregledalo, da jih nekdo za nos vleče v prepad. To je približno tako naivno kot pričakovanje, da bo na pijanski žurki napočil trenutek, v katerem bo treznost kar naenkrat in sama od sebe premagala alkohol. To se seveda po navadi zgodi prepozno, potem ko zmanjka pijače, ko se prebudimo z glavo v straniščni školjki, s peklenskim glavobolom, meglenimi spomini na to, kaj smo počeli prejšnji večer, in pekočimi občutki sramu. Spodobnim ljudem je na koncu po navadi nerodno, ampak ko pridemo do konca, je pogosto že prepozno.

Dokler ne doseže dna, je zato populizem na volitvah pogosto uspešen in lahko v neposrednem političnem spopadu dobi večjo podporo volivcev kot nepopulistična politična konkurenca. Težave zanj nastanejo takrat, ko mu to ne uspe, kot se je zgodilo v ZDA. Ker narod ne more izgubiti, čeprav je na volitvah dobil manjše število glasov, je v tem primeru treba med sovražnike ljudstva prišteti tudi matematiko. Tu je srž doktrine ukradenih volitev, ki temelji na priznavanju legitimnosti zgolj lastnih glasov. Takšno stališče ni le skregano z najosnovnejšimi načeli demokracije, ampak tudi z logiko, a populizem redno dokazuje, da ni pripravljen poklekniti pred dostojnostjo in razumom. Razlog, zakaj je na začetku štetja povedel Trump, na koncu pa je prevladal Biden, razume vsak petletni otrok, a ko gre za emocije in slepo vero, so dejstva zgolj v napoto. Če zmaga populist, gre za praznik demokracije, če izgubi, so volitve po defaultu ukradene, ker – uganili ste – ljudstvo pač ne more biti v opoziciji. Zahteve po utemeljitvi obtožb glede kraje in goljufanja populistov in njihovih sledilcev ne ganejo prav dosti. Edini dokaz, ki ga potrebujejo, je dejstvo, da je zmagal konkurent.

Ko je predsednik Slovenske demokratske stranke skoraj takoj po zaprtju ameriških volišč tvitnil od navdušenosti prekipevajočo čestitko velikemu oranžnemu vodji čez lužo, je to povzročilo ne le doma, ampak tudi po svetu precej zgražanja in še več posmeha. Seveda ni nič nelegitimnega, če si želiš zmage ideološkega somišljenika v tako pomembni državi, kot so ZDA, je pa vendarle izjemno, da se politik s toliko kilometraže okorajži in čestita v trenutku, ko še ni jasno, kakšen bo končni izid.

 Danes se mnogi privoščljivo hihitajo grenkemu razočaranju, ki ga po njihovem mnenju ob končnem izidu povzroča prezgodnji čustveni izliv. Morda. Vsekakor je frenetično tvitanje povzročilo monumentalno reputacijsko samopoškodbo, ki glede na položaj, ki ga zaseda, seveda ne škodi le avtorju. Po drugi strani je pa tudi res, da Trumpov poraz za njegove ideološke sopotnike ni povsem brez koristi. Doktrina ukradenih volitev nima nobene veljave kot zgolj teoretičen koncept. Za njeno uporabno vrednost je potrebna praktična implementacija, te pa seveda ne more biti brez poraza. Vik in krik, napovedovanje vseh možnih sodnih postopkov, manipuliranje, laganje in podpihovanje napetosti, ki se lahko sprevržejo v nasilje, v ZDA bržkone ne bodo uspeli spremeniti končnega rezultata, a če si to lahko privoščijo Američani, potem si to lahko privoščimo tudi drugje. Trumpovo kričanje in cepetanje z nožicami sta testna vožnja in mogoč začetek normalizacije doktrine ukradenih volitev, ki jo lahko spretnejši neliberalni populisti ali tisti, ki svoje poslanstvo opravljajo v državah z manj demokratičnimi izkušnjami in šibkejšim demokratičnim imunskim sistemom, implementirajo odločneje in uspešneje, kot je to uspelo oranžnemu osmoljencu. Za ljudi, ki jim ni do ljudske demokracije, ampak si želijo demokracijo za ljudi, je sporočilo zadnjih ameriških preprosto: uporabite svojo volilno pravico. Vsakič. Vsi.