(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Zatemnjenstvo

"Upaj si vedeti. Imej pogum, da uporabiš svoj razum."

Immanuel Kant

Srednji vek je trajal, takole reci in piši, kakšnih tisoč let, od propada Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 do padca Konstantinopla leta 1453. Ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema. Ni presenečenje, da je človeštvo potrebovalo kar nekaj časa, da se je postavilo na noge. Najprej so prišli renesansa in da Vinci, Michelangelo, Rafael, Dante, Petrarka, Boccaccio. Na preporod, po petih stoletjih teme, bi brez umetnosti in umetnikov verjetno čakali še precej dlje.

Naslednji civilizacijski mejnik je prišel konec osemnajstega stoletja, ko sta Isaac Newton z delom Principia Mathematica in John Locke z Esejem o človeškem razumu postavila znanstveno in filozofsko podlago razsvetljenstvu. Njegovo bistvo najbolje ponazarja prav zgornji Kantov, oziroma Horacijev citat. Upaj si vedeti. Razsvetljenstvo je človeštvu prineslo preskok iz množice, ki zgolj verjame, v civilizacijo, ki hoče in si upa tudi razumeti.

Kje smo, kot družba, danes, dobrih dvesto trideset let kasneje, lepo ponazarja nedavna izjava Donalda Trumpa, v razpravi o koronavirusu, da je rešitev v čredni mentaliteti. Verjetno je želel reči čredna imuniteta, a ta freudovski spodrsljaj veliko pove o njegovih pogledih na družbeno ureditev. Čreda verjame in ne razmišlja. Čreda ne ve, si ne upa in noče vedeti. Čreda sledi in ne ugovarja.

V času zelo resnih globalnih izzivov, od okoljskih sprememb do pandemije covida-19, smo priča vse bolj množičnim napadom na znanje, stroko, znanost in dejstva. Ta fenomen se pogosto pripisuje razmahu lažnih novic, ki so jih povzročili internet in družabna omrežja. To je res, a le do neke mere. Teorije zarote so gnale in gnojile celo vrsto reakcionarnih idej in ideologij že dolgo pred nastankom interneta, je pa res, da je ta vzpostavil idealen ekosistem za njihovo ustvarjanje in razpečevanje. A pogojev na tržišču laži ne diktira le ponudba, ampak tudi povpraševanje. Pri zavračanju znanja ne gre le za posledico nevednosti oziroma nedostopnosti dejstev. Ljudje pogosto naklepno verjamejo lažem. Mnogi hočejo in si želijo verjeti v ploščatost zemlje, virus kot zaroto mednarodnih farmacevtskih družb in globoko državo pod nadzorom Sorosevih plačancev in kulturnih marksistov. Kanta in Horacija si razlagajo po svoje, za vedeti je dovolj pogum ali sovraštvo, dejstva, znanje in razum so zgolj v napoto.

Privlačnost laži je v tem, da pogosto nagovarjajo frustracije in strahove, ki jih resnica ne rešuje ali pa jih celo poglablja. Motiv za odmik od racionalnega je psihološki, rojen iz jeze, razočaranja, občutkov ponižanja ali strahu. Upor proti razumu je pogosto interpretiran kot upor proti elitam. Sredinec kot adrenalinska injekcija, ki daje občutek moči, pa čeprav le za kratek čas in v lastno škodo. Ko je v razpravi pred glasovanjem o brexitu priznan britanski ekonomist razpravljal o padcu bruto domačega proizvoda, ki naj bi ga prinesla ločitev od Bruslja, so se iz publike slišali jezni vzkliki in nasveti, kam si lahko vtakne svoj hohštaplerski, ekspertni BDP. Daleč od tega, da so elite brez odgovornosti, ampak adijo pamet ni najučinkovitejši način za reševanje problemov in odpravljanje krivic. Brexitovskega vozla in podobnih zagat ne bo mogoče razvozlati, ne da bi se racionalno in celovito lotili socialnih, ekonomskih in drugih vzrokov, ki so ljudem dali pogum, da pozabijo razum, in jih pripravili do tega, da v pogosto upravičenem nezadovoljstvu nad plavalnim mojstrom na glavo skačejo v prazen bazen.

"Sovraštvo je vedno najmočnejše in najbolj nasilno tam, kjer je najmanj kulture."

Johann Wolfgang von Goethe

Če gre znanju slabo, gre kulturi še slabše. Danes jo mnogi, milo rečeno, razumejo drugače, kot jo je razumel Goethe. Daleč smo od Michelangela, da Vincija in Petrarke. Daleč smo od kulture, ki jo je Evropska kulturna konvencija iz leta 1954 označila kot priložnost za doseganje večje enotnosti v Evropi, kot sredstvo za medsebojno spoznavanje in razumevanje, na podlagi skupnih idealov in načel. 

Danes kultura mnogim pogosto pomeni nekaj povsem drugega. Kultura v diskurzu nacionalističnega populizma ni Goethejeva obramba pred sovraštvom, ampak prav nasprotno, skupek predsodkov, nestrpnosti in mitov, ki pogosto polpismenim brambovcem služi kot uniforma in orožje za boj proti drugemu in drugačnemu. "Kultura", ki jo branimo z nestrpnostjo in sovraštvom. Kultura brez umetnosti in umetnikov. Kultura za kulturni boj. Kultura za kulturno revolucijo. Kultura s trojnim k.

"V temnem prostoru znašli smo se in malo več znanja nam lahko osvetli pot."

Yoda

Pred slabim letom dni je imel na konferenci evropskih ministrov za izobraževanje v Parizu uvodni nagovor Gerfried Stocker, dolgoletni direktor Ars Electronice v avstrijskem Linzu. Tema je bilo izobraževanje za digitalno družbo. Mnogih ministrov nista presenetila zgolj Gerfriedova zmečkana majica in konjski rep. Po njegovem prepričanju bi morala priprava na visokotehnološko družbo sloneti na štirih temeljih. Prvič, na poznavanju osnovnih struktur digitalnega sveta, brez katerega ne moremo razumeti tehnologije. Drugič, na socialnih veščinah in inteligenci ter humanističnih vrednotah, ki nam omogočajo, da sodelujemo in prispevamo k družbenemu življenju. Tretjič, na znanju in na sposobnosti kritičnega razmišljanja. In četrtič, na kreativnosti, ki jo pridobivamo predvsem skozi umetnost, brez katere ni domišljije, ne inovativnosti, ni gospodarske uspešnosti, ni konkurenčnosti, ni družbenega napredka.

Takole na hitro bi dejal, da nam pri- prave na prihodnost ne gredo najbo- lje od rok. Vsi povprek smo odvisni od črnih škatel, ki jih uporabljamo, ne da bi jih razumeli. Namesto da bi ljudje kontrolirali tehnologijo, se s pomočjo tehnologije kontrolira ljudi.

Etično vsegliharstvo in doktrina spoštovanja vseh različnih mnenj brez moralne presoje v očeh javnosti izenačujeta temeljne civilizacijske in demokratične vrednote z njihovimi nasprotji. Kot družba zavračamo odprtost in solidarnost ter svojo prihodnost gradimo na nestrpnosti in sebičnosti do sočloveka.

Kritično razmišljanje kot imunski sistem pred zavajanjem in lažmi je zamenjala čredna mentaliteta. Znanje nam gre na živce, bolj kot racionalnost so nam pri srcu teorije zarote.

Umetnost, kot izraz in gonilna sila kreativnosti, iznajdljivosti, inovativnosti, avtorefleksije, komentarja, kritike, odprtosti, drznosti, iskanja, svobode, je postala moteča. Mnogim, ki jih baje močno skrbi, da sta evropska civilizacija in nacionalna kultura ogroženi, je za kulturo škoda denarja, zato umetnike pošiljajo na trg, kjer naj za naklonjenost publike in preživetje tekmujejo z žajfnicami in estradnimi zabavljači.

Razsvetljenski misleci - tako slovenska Wikipedija, da ne boste rekli, da si izmišljujem - so se zavzemali za svobodo izražanja, kritiko religije in progresivno družbo ter poudarjali pomen razuma, znanosti in vrednosti človeškega življenja. Več kot dve stoletji kasneje smo se očitno naveličali svetlobe. Vrednote, na podlagi katerih je bila zgrajena moderna doba človeške civilizacije, nam gredo vse bolj v nos. Yode nas dolgočasijo, vaderji so vse bolj kul. Dobrodošli v zatemnjenstvo, a ne pozabite, ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.