(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Mone

Prva leta mojega otroštva smo zaradi očetove službe preživeli v Trstu. Moj oče, ekstravagantno družaben človek, si je tudi v zamejstvu našel veliko prijateljev, a med njimi sta izstopala dva, ki med seboj ne bi mogla biti bolj različna. Drago je bil z vasi, Mitja meščan, prvi zidar, drugi odvetnik. Mitja je vozil luksuzne avtomobile in nosil zlato uro, Drago je imel razmajan Fiatov poltovornjak in roke kot lopate, z zapestjem, na katero rolex ne bi šel, tudi če bi si ga lahko privoščil ali ga hotel imeti. Drago je bil volivec PCI, italijanskih komunistov, Mitja je bil iz tradicionalnega, konservativnega, premožnega katoliškega okolja, ki je oblikovalo tudi njegove poglede na svet. Drago je bil med vojno partizan, Mitja se je, vsaj tako sem slišal, saj o tem ni veliko pripovedoval, na začetku vojne za kratek čas pridružil plavi gardi oziroma četnikom. Kljub tem mnogim razlikam sta oba imela tudi nekaj skupnih lastnosti, zaradi katerih sta se z veseljem srečavala, spila kozarec ali dva, razpravljala, zbadala in pogosto tudi sprla. Drago in Mitja sta bila zavedna Slovenca, oba sta doživela in preživela tragično in kruto izkušnjo italijanskega fašizma. To ju je tudi vodilo v odločitvi, da ob izbruhu vojne primeta za orožje, odločena v veri, da se borita za svoj narod. Dve odločitvi in smeri dveh golobradih mladcev, vodeni z njuno vzgojo, vrednotami, svetovnim nazorom in vplivom socialnega okolja. Po vojni se politično nista strinjala skoraj o ničemer, nikoli pa se nista prepirala o tem, kdo je v vojni zmagal in kdo je bil na pravi strani. Draga in Mitjo je namreč družil tudi odpor proti sovraštvu in zlu. Družil ju je antifašizem. Mitja ni odšel v kraljevo vojsko zato, da bi služil italijanskim in nemškim okupatorjem, ampak zato, ker je verjel, da se bo z vojsko, ki je prisegla v London pobeglemu kralju, lahko boril proti njim. Njegov antifašizem je nastal pred vojno, zmedena in boleča medvojna izkušnja pa ga je postavila na preizkušnjo in dodatno okrepila.

Znanstvo in prijateljstvo med tako različnima človekoma je bilo seveda mogoče zato, ker sta živela na Zahodu. Za takšne, kot je bil Mitja, na drugi strani meje ni bilo ne razumevanja ne prostora. Mnogi s podobno izkušnjo, kot je bila njegova, niso preživeli konca vojne in se niso nikoli vrnili domov. Drago je bil do sosednje države in režima bolj spravljiv, pri tem pa zanemaril dejstvo, da luksuza podpore komunistični partiji, kot zgolj eni od opcij na pluralističnih volitvah, v Jugoslaviji ne bi imel. Na tej strani meje izbire ni bilo. Komunistični režim so ljudje večinoma podpirali zato, ker so bili v to prisiljeni ali pa so od tega imeli koristi. Romantični revolucionarji na evropskem Zahodu niso videli, predvsem pa pogosto niso želeli videti, kako siva, utesnjena in neromantična je bila realnost na drugi strani ideološkega zidu.

Drago in Mitja sta, vsak po svoje, spomin na ljudi in čase, ki jih ni več. Drago je bil zadnji, morda tudi edini človek, ki sem ga v življenju spoznal, ki je iskreno verjel v komunizem. Pa še pri njem nisem popolnoma prepričan, ali je bila opredelitev res ideološke narave. Če kaj, je bil Drago predvsem antifašist, v italijanski politiki pa je izbral tisto opcijo, o kateri se mu je zdelo, da je bila v obrambi pred fašizmom najbolj odločna in učinkovita. Danes komunistov v Italiji, vsaj kot vplivne politične sile, ni več, pri nas jih pa tako ali tako nikoli ni bilo veliko. Idealisti so bili kmalu razočarani, ostali so partijski oblastniki, oportunisti, in tisti, ki niso imeli druge izbire. Komunizem v današnji Sloveniji pa tako ali tako obstaja predvsem v diskurzu konvertitov, ki javno obračunavajo z lastno preteklostjo zato, da bi odvrnili pozornost od tega, kaj so počeli nekoč, in od tega, kaj počnejo danes.

Mitjevi pogledi so bili v primerjavi z Dragovimi popolnoma na drugem koncu političnega spektra. Bil je konservativen, tudi fiskalno, kot bi rekli Američani, veren, tradicionalen glede družbenih vprašanj. Bil je, z eno besedo, desničar. A ob vsem tem je bil tudi nekdo, o katerem sem prepričan, da se ne bi nikoli pajdašil z ljudmi, ki se danes kitijo z desničarskim perjem. Pripadal je generaciji evropske desnice, ki so jo zaznamovali De Gasperi, Adenauer, Schumann, tudi Churchill, vsi tisti krščanski demokrati in konservativci, ki so po drugi svetovni vojni, kot odgovor na razdejanje, ki sta ga povzročila nacizem in fašizem, izgradili evropski institucionalni, ekonomski in politični model. Družbeni sistem, ki temelji na pluralistični demokraciji, demokratično nadzorovani in omejeni izvršilni oblasti, političnih svoboščinah, vladavini prava, človekovih pravicah, družbeni in meddržavni solidarnosti in humanizmu. Če se vam zdi ta opis preveč dolgovezen, mu lahko rečete tudi liberalna demokracija. Pri tem ne gre zgolj za eno od političnih ideologij, za eno od možnih alternativ socialnodemokratski, ali krščanski, ali konservativni demokraciji, kot danes trdijo nekateri. Liberalna demokracija seveda ni isto kot liberalizem. Liberalna demokracija je politični sistem, družbeni model in civilizacijski lok, ki vključuje vse demokratične politične struje, torej vse tiste, ki, ne glede na barvo in ideološke razlike, sprejemajo in spoštujejo skupne, temeljne demokratične vrednote.

Filozofski temelji liberalne demokracije, predvsem zaščita pravic posameznika pred samovoljo oblasti, so bili postavljeni v razsvetljenstvu. Da se danes s strani nekaterih liberalna demokracija predstavlja zgolj kot ena od možnih opcij in celo ruši v imenu konservativnih, tradicionalnih ali celo krščanskih vrednot, je velikanski nateg in klofuta konservativcem in krščanskim demokratom, ki so bili vodilni v izgradnji povojnega evropskega liberalnodemokratičnega družbenega sistema. Na istih vrednotah temeljita evropska konvencija o človekovih pravicah, ki so jo napisali britanski konservativci, pa tudi slovenska ustava. Kdor ima težave z liberalno demokracijo, ima težave z našo ustavno ureditvijo. Alternativa liberalni demokraciji so volitve brez svobode. Ne glede na ideologijo, v imenu katere se ukinjajo vzvodi demokratičnega nadzora nad izvršilno oblastjo, vladavino prava, individualne pravice in svoboščine ter pravice manjšin je rezultat na koncu vedno enak. Primer, kako je to v praksi, je Iran. Kaj vse se v današnjem svetu prodaja kot desnica, bi moralo skrbeti predvsem desnico. Očetje povojne Evrope bi bili zgroženi ob ugrabitvi konservativnega, krščanskodemokratskega, desnega političnega brenda s strani tistih, ki povojni evropski civilizacijski model rušijo v imenu vrednot, diametralno nasprotnih tistim, na temelju katerih je bil izgrajen.

Kaj bi si o današnjem svetu mislila očetova prijatelja, ne vem, lahko pa si predstavljam. Drago svojih političnih prepričanj ni skrival in o njih ni bilo nikoli nikakršnega dvoma, a v rokohitrski zamenjavi tez bi današnji novokomponirani desničarji, vitezi kognitivne disonance, za skrajnega levičarja imeli tudi njegovega kompanjona. Ker je bil antifašist in humanist. Da je to ena velika monada, bi se brez dvoma strinjala oba.