Matjaž Gruden
Minili so časi, v katerih smo se lahko norčevali iz zahojenih Američanov, ki ustanavljajo ljudske milice, kopljejo bunkerje, kopičijo konzerve in se oborožujejo do zob, da bi se ubranili pred tajno mednarodno kabalo, ki želi uveljaviti Nov Svetovni Red. Zdaj imamo vse to tudi doma. Najprej smo dobili štajersko vardo, zdaj pa še javno pismo slovenskih intelektualcev, ki od slovenske vlade zahteva, naj ne glasuje za spremembe pandemičnega sporazuma in Mednarodnega zdravstvenega pravilnika v Svetovni zdravstveni organizaciji, "v kateri so si veliki zasebni ekonomski interesi prek financiranja pridobili nedopustno velik vpliv".
Novi svetovni red je teorija zarote, ki opozarja na nevarnost skrivno nastajajoče totalitarne svetovne vlade. Inštalirala naj bi jo globalistična oblastna elita, ki si z orkestriranjem političnih, finančnih, migrantskih, zdravstvenih in drugih kriz prizadeva, da bi preko svojih izpostav (Trilateralna skupina, Svetovni Forum v Davosu, Svetovna zdravstvena organizacija, judovske finančne elite, … vstavi poljubno) zavladala svetu.
V tem zadnjem primeru, ki je vzbudil pozornost in ogorčenje dvainosemdesetih podpisnikov javnega pisma, naj bi se novi svetovni red vzpostavljal z nakano generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije, da si s spremembami mednarodnih predpisov pridobi nove pristojnosti, požvižga na nacionalno suverenost in kadar se mu sprdne »razglasi izredne razmere, v katerih zakoni ne veljajo in uvede ukrepe po lastni presoji«. Za kakšne ukrepe naj bi šlo, podpisniki ne razložijo, a vsak antivakser, ki da kaj nase, bo vedel, v katerem grmu se skriva injekcija s cepivom. Takšne odločitve, po mnenju podpisnikov "neposredno zadevajo našo nacionalno suverenost in osnovne življenjske interese prebivalstva".
Kar bi bilo načeloma res. Če bi bilo res. Ampak ni res. Vsaj v delu, ki govori o samovoljni uvedbi izrednih razmer in ukrepov, ki se požvižgajo na notranji pravni red držav članic. Če bi šlo le za zgodbo z zakotnih obrobij družbenih omrežij, se verjetno nihče resen ne bi resno ukvarjal s tem. Ker pa je med podpisniki kar nekaj doktorjev in znanih osebnosti, se je s to zadevo morala ukvarjati državna sekretarka na ministrstvu za zdravstvo, ki je z veliko mero potrpežljivosti in zadržanosti razložila, zakaj je javno pismo, milo rečeno, zavajajoče. To je prva lekcija te zgodbe. Doktorat vam ne zagotavlja pameti, so pa buče, ki jih podpisujejo ljudje z doktorati deležne več pozornosti, kot bi si jih sicer zaslužile.
Seznam podpisnikov je ena taka pisana mineštra, sestavljena iz posameznikov, ki so si na ta ali oni način pridobili sloves v slovenski javnosti. Eni z razumevajočim odnosom do razlogov, ki so Rusijo prisilili v agresijo nad svojo sosedo ali zaskrbljenostjo nad fašizmom Evropske unije drugi s svojim skepticizmom do cepljenja, spet tretji z organizacijo seminarjev o izumiranju slovenskega naroda zaradi feminizma in izjav o tem, da je imel Adolf Hitler dobre namene, a se mu na koncu žal ni izšlo. Ampak dovolj o podpisnikih. Ne skrbijo me kot posamezniki, ampak kot simptom.
V novem svetovnem redu, ki ga bodo upravljali imperialistični hegemoni, si bomo svojo suverenost lahko vtaknili v uho
Najprej kot simptom neresnosti in neodgovornosti. Pandemija, ki je svet prizadela leta 2020, je odnesla ogromno človeških življenj in povzročila ogromno gospodarsko škodo, s še trajajočimi družbenimi, ekonomskimi in političnimi posledicami. Možnosti novih podobnih ali še hujših zdravstvenih groženj v prihodnosti nikakor ni mogoče izključiti. Preprečevanje, predvsem pa učinkoviti odgovori na takšne izzive so mogoči zgolj z okrepljenim in učinkovitim mednarodnim sodelovanjem in solidarnostjo. Mednarodna zdravstvena organizacija je pri tem ključnega pomena. Odgovorni ljudje razumejo, da bo ta po koronski izkušnji kritično ocenila svoje delovanje in vpeljala spremembe, ki bodo zagotovile večjo učinkovitost v spoprijemanju z morebitnimi grožnjami v prihodnosti. Drugi napišejo javno pismo. V katerem kot grožnjo označijo prizadevanja, da bi se vprašanj, ki se dotikajo "zdravja in zdravstva, gospodarstva, izobraževanja, svobodnega delovanja družbe kot celote ter človekovih pravic in državljanskih svoboščin", reševali tudi s pomočjo mednarodnega sodelovanja in solidarnosti.
Ni skrivnost, da so pogajanja o spremembah predpisov Svetovne zdravstvene organizacije težka in zapletena. A to ni nič nenavadnega, še posebej, ker potekajo v okoliščinah, ki jih je zaznamoval postkoronski razmah dezinformacij in zloraba teh v politične namene. Javno pismo v tem kontekstu ni opozorilo na grožnjo, ampak del problema, ki dejansko ogroža "našo svobodo in blaginjo, zdravje in življenje".
Pismo je tudi simptom suverenjaštva oziroma fetišizacije nacionalne suverenosti, ki je drugod sicer del političnega diskurza skrajne desnice, pri nas pa navdušuje ljudi z vseh koncev političnega spektra, kar se odraža tudi na seznamu podpisnikov tega javnega pisma. Ta ideološki diskurz, ki ga z ene strani podpihuje skrajno desni nacionalizem, z druge pa obsesivno antizahodnjaštvo, zavrača model evropskega ali mednarodnega sodelovanja, ki temelji na solidarnosti in skupnih pravilih, s ciljem iskanja rešitev za izzive, kot so zdravstvene krize, migracije, okolje, mir in tako naprej.
Seveda nobena mednarodna institucija ni imuna pred težavami in zlorabami. Delovanje Svetovne zdravstvene organizacije med pandemijo je lahko in mora biti predmet kritične obravnave in odprave morebitnih napak. Ampak to se ne rešuje s teorijami zarote in slabljenjem multilateralnih organizacij. Ko je bil Svet Evrope pred leti soočen s korupcijo v svoji Parlamentarni skupščini, se je odzval z ugotavljanjem odgovornosti in sankcijami.
Na koncu bi opozoril, da je v zadnjih tednih v ospredju pozornosti drugo mednarodno telo, Mednarodno kazensko sodišče, ki dejansko ima pomembne nadnacionalne pristojnosti. Ko je tožilec Karim Khan nedavno zahteval mednarodno tiralico zaradi zločinov v Gazi, se je politični vrh v Izraelu odzval z ogorčenim ropotanjem o nacionalni suverenosti, ki po mnenju nekaterih daje pravico, da z ljudmi in z mednarodnim pravom počneš kar ti paše.
Obstoječi svetovni (ne)red, ki temelji na ustanovni listini Združenih narodov, še zdaleč ni popoln in daleč od tega, da do njega ne bi mogli ali morali biti kritični. Dolgo obdobje unilateralnega sveta, v katerem so po koncu hladne vojne dominirale Združene države Amerike, je pripeljalo do stanja, v katerem se pogosto zdi, da ne deluje več. Ampak namesto prizadevanj, da bi ga popravili in okrepili, je vse več tistih, ki rešitev vidijo avtarkičnem zapiranju znotraj nacionalnih meja in v multipolarnem svetu, v katerem bodo vpliv ZDA uravnoteževali Kitajska in Rusija. Da se nad takšno vizijo sveta navdušujejo avtoritarci iz teh držav, ni lepo, je pa vsaj do neke mere logično. Da zanj navijajo ljudje iz držav, kot je Slovenija, je težje razumljivo. V novem svetovnem redu, ki ga bodo upravljali imperialistični hegemoni, si bomo svojo suverenost lahko vtaknili v uho. Ali kam nižje od ušes.
