(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Ljudje v narekovajih

V stanovanju levo od dvigala v pritličju stolpnice na ljubljanskem Vodmatu, v kateri sem odraščal, je živel manjši gospod, ki se je zelo jezil na otroke, kadar smo pred njegovim balkonom igrali nogomet. Če nam on navkljub cepetanju in mlatenju z rokami ni ravno vlival strahu, pa je bilo drugače z možakarjem v zeleni uniformi ljubljanskega mestnega prometa, ki je ob poznih večerih prihajal na obisk in prav potihoma potrkal na vrata levo od dvigala. Njega smo se bali, ker je bil velik - spomnim se, da je imel čevlje kot pancerje -, namrgoden in ker je vedno skrivoma pogledoval naokrog. Če ne bi imel ničesar za bregom, se ne bi skrival pred ljudmi kot lopov, smo si mislili. Kadar je med sosedi pogovor nanesel na nenavadni par iz pritličja, se je vedno našel kdo, ki je znižal glas, s prsti po zraku zarisal narekovaje in rekel: "Veste, onadva sta …" Ko sem nekega večera sam čakal na dvigalo, sem se naenkrat znašel iz oči v oči s skrivnostnim obiskovalcem. Mislim, da je srečanje še bolj kot mene prestrašilo njega. Vrata njegovega prijatelja so ostala zaprta, dvigala ni in ni bilo, tako da sem si ga takrat prvič zares ogledal od blizu. In ugotovil, da je bil tisti izraz na njegovem obrazu, ki smo ga vedno imeli za namrgodenost in jezo, pravzaprav žalost in strah.

Ljudje so imeli veliko povedati tudi o sosedu iz našega nadstropja, ki je bil zaposlen v isti službi kot moj oče. Njega se nismo bali, bil je vljuden in prijazen. Večkrat je bil pri nas na kavi, včasih je prišel tudi na kosilo. Dokler ga nekega dne niso našli v stanovanju. Baje je storil samomor.

Moja babica Anuncijata, ki je živela v centru, je imela znanca po imenu Lorelei. Bil je cvetličar in je babico pogosto obdaril s čudovitimi šopki rož. Samo zato, ker ga je vedno prijazno pozdravila in je vedno našla čas, da poklepeta z njim. Ker ga je sprejemala kot človeka. Brez omalovaževanja, brez porogljivosti, brez prezira. Brez narekovajev.

Homoseksualnost je bila v Sloveniji resda dekriminalizirana s kazenskim zakonikom, ki je začel veljati leta 1977, a to ni čez noč odpravilo globoko usidranih predsodkov. Homoseksualcev takratna družba ni sprejemala in jih ni želela imeti pred očmi. Mislim, da si težko predstavljamo, v kakšni stiski in bolečini je živelo in životarilo na tisoče ljudi, ki jih je družbena nestrpnost porinila na rob. Mnoge v depresijo, nekatere v alkohol, nekatere, kot našega soseda, v smrt.

Na te izkušnje s homoseksualci iz moje mladosti sem se spomnil pred dnevi, ko sem v francoskih medijih zasledil novico o poroki dveh dvainsedemdesetletnih žensk v domu za ostarele v mestu Valenciennes blizu belgijske meje.

Andrée in Liliane sta se spoznali v zavetišču za otroke, ko sta bili stari enajst let. Obe brez družine sta od takrat neločljivi. Najprej prijateljici, par sta od petindvajsetega leta, že skoraj pol stoletja. V tišini, ker ju je bilo vedno strah, kako bi njuno ljubezen sprejela okolica. Zdaj sta že desetletje v domu za ostarele, v isti sobi. Za njuno zvezo sta vedeli le njuna skrbnica in ena od medicinskih sester, a sta obe spoštovali njuno željo po zasebnosti, čeprav je bila ta, kot se je pokazalo, rojena iz strahu. Ko so letos poleti oskrbovanci iz doma odšli na izlet na bližnjo plažo, je med kosilom pogovor nanesel na poroko za vse, kot pravici istospolnih partnerjev do zakonske zveze pravijo v Franciji. Andrée in Liliane nista mogli verjeti svojim ušesom. Do tistega trenutka sta bili prepričani, da se istospolni partnerji lahko poročajo le v filmih in televizijskih serijah. Ko so ju vendarle prepričali, da ni tako, je Andrée kar tam Liliane zaprosila za roko. Priprave na poroko so se začele takoj po vrnitvi v dom. Poročni obleki so naročili na spletu, in ker Amazon ne ponuja veliko modelov za neveste tako zrelih let, ju je s svojim šivalnim strojem prikrojila domska medicinska sestra. Ko je prišel svečani dan, so se v mestno hišo odpravili skoraj vsi stanovalci doma za ostarele, za prevoz je poskrbela ekipa iz občinske uprave. Poročni obred je vodil župan z lento čez prsi in z vsem republikanskim rompompomom, ki ga zmorejo le Francozi. Na fotografijah, ki so jih objavili mediji, obraza Liliane in Andrée žarita od sreče. In ponosa. Ker jima po sedeminštiridesetih letih njune ljubezni ni več treba skrivati pred drugimi. Ker se lahko imata radi vsem pred očmi.

Zgodbe o Andrée in Liliane ne pripovedujem iz gastarbajterskega navdušenja nad vsem, kar je na tujem boljše in bolj napredno kot pri nas. Vsaj za Francijo to še zdaleč ne drži. Čeprav je zakon, ki je tudi istospolnim parom priznal pravico do zakonske zveze, v veljavi že skoraj desetletje in mu danes ne oporeka nobena od parlamentarnih strank, so pred njegovim sprejetjem potekali burni in množični protesti, na katerih je politične točke lovil tudi dobršen del desne sredine, da o skrajni desnici ne govorimo. In kot je pokazala tudi slovenska izkušnja z dekriminalizacijo homoseksualnosti, globoko ukoreninjenih predsodkov tudi zakon ne spremeni čez noč. Pred letom sem že pisal o štirinajstletni Dinah iz alzaškega mesteca Klingersheim blizu švicarske meje, ki jo je mama našla obešeno v otroški sobi. Po maminih besedah Dinah ni več videla drugega izhoda zaradi neprestanega nadlegovanja, posmehovanja in vrstniškega žaljenja tako v šoli kot na družbenih omrežjih. Dinah je bila priljubljena in družabna srednješolka, dobra učenka in športnica, vedno obkrožena s prijateljicami. Želela si je postati predsednica republike, je dejala njena mama. Pri trinajstih letih se je odločila, da vrstnikom zaupa svojo spolno usmerjenost, in njeno življenje se je spremenilo v pekel.

O mojih sosedih iz otroštva, o Lorelei, Andrée in Liliane in o Dinah pišem zato, da bi spomnil, da gre za ljudi. Ker to očitno radi pozabljamo. Gre za ljudi, ki so še vedno pogosto diskriminirani, izpostavljeni predsodkom, porinjeni na rob družbe, stigmatizirani kot sprevrženci, pedofili, nevarnost za otroke in družbo, izkoriščani za razpihovanje nestrpnosti, zlorabljeni za spodbujanje populističnih in avtoritarnih političnih idej. Preprosto zato, ker so drugačni.

Preganjanje določenih družbenih skupin po navadi povezujemo z avtoritarnimi in nazadnjaškimi režimi. Homofobija je v Putinovi Rusiji politični instrument za ohranjanje oblasti. V imenu boja proti ideologiji LGBT+, ki naj bi z dekadentnega zahoda ogrožala duhovno čistost ruskega naroda, patriarh Ruske pravoslavne cerkve blagoslavlja in podpira agresijo na Ukrajino. Na žalost pa se lahko vedno znova prepričamo, da homofobija obstaja in cveti tudi v demokracijah. Tudi pri nas. Ne gre le za skrajneže, ki si s predsodki in sovraštvom nabirajo politične točke. Spomnimo se sramotne preračunljivosti in strahopetnosti takrat vladajoče "liberalne" stranke, ki se pred sedmimi leti ni želela zares angažirati v referendumu o družinskem zakoniku, češ, gre za občutljivo zadevo, naj odločijo ljudje. Spomnimo se na zatrjevanja enega od kandidatov na zadnjih predsedniških volitvah, da nima nič proti istospolnim zvezam, je pa proti "ideologiji LGBT+". Kot da stigmatiziranje določenih družbenih skupin postane legitimno in sprejemljivo, če ga zapakiraš v goljufivi zapik, ki osebno okoliščino predstavlja kot naklepno (in sprevrženo) ideološko izbiro. Homoseksualnost in transspolnost nista ideologiji, v nasprotju z nestrpnostjo in sovraštvom do istospolnih zvez in transspolnih oseb.

Pred dnevi sta bili ameriška in svetovna javnost šokirani nad posnetki očeta strelca v gejevskem klubu v Colorado Springsu, ki je pijan od sovraštva do istospolnih partnerjev povedal, kako mu je odleglo ko je izvedel, da njegov sin ni homoseksualec, ampak zgolj množični morilec. Karkoli si mislimo o tem tipu (in najslabše po mojem mnenju ni dovolj slabo), mu vsaj ne moremo očitati hinavščine. Česar ni mogoče trditi za ljudi, ki svoje predsodke zapakirajo v kulturne, verske in drugačne izgovore. Ki nekaterim družbenim skupinam priznavajo le pol pravic in le polovico človeškega dostojanstva, ker jih pač imajo zgolj za pol ljudi. Ne gre. Ne moreš biti le malo homofob, kot ne moreš biti le mičkeno rasist in le malo antisemit. V dneh pred referendumom o družinskem zakoniku pred sedmimi leti sem zapisal, da je trditi, da istospolni pari nimajo pravice do zakonske zveze, ker se lahko registrirajo, tako, kot če bi Rosi Parks rekli, naj neha težiti, saj lahko sedi v zadnjem delu avtobusa. Vsak ima pravico do svojih verskih in političnih prepričanj, a to nikomur ne daje pravice, da v imenu svojih prepričanj izvaja nasilje nad soljudmi in jih poriva v podrejen družbeni položaj. Odnos do homoseksualnosti in transseksualnosti je eden od pomembnih indikatorjev civiliziranosti in odprtosti v družbi. V zadnjih dneh se je na transspolno osebo, ki je z veliko poguma in dostojanstva javno spregovorila o svojem življenju, sprožil plaz napadov in najbolj grobih žaljivk. Povod je bilo vabilo, da o transspolnosti spregovori srednješolcem v Postojni. Oglasili so se že znani politični mešetarji s predsodki in nestrpnostjo pa mladinski pevski zbor politične stranke, ki se vidi na desni sredini, za njimi pa še internetna pešadija, ki sotto voce stigmatizacijo prevaja v najbolj grobe oblike verbalnega nasilja in sovraštva. Za otroke gre, pravite? Deloma se strinjam z vami. Tudi za otroke gre. Sam imam štiri in tisto, kar me najbolj skrbi, je to, da bi odraščali in živeli v družbi, podrejeni nasilju vaših predsodkov, frustracij in zablod. V narekovajih niso ljudje, ki jim odrekate enakopravnost in človeško dostojanstvo, ampak vaša morala in človečnost. Poglejte se v ogledalo. Če ne zmorete zaradi ljudi, ki jim povzročate stisko in krivice, pa vsaj zaradi otrok.