(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Prihodnosti, ki so že bile

Težki časi so za nas (pa ne le za nas, da ne bo pomote), stare prdce, ki verjamemo v vrednote liberalne demokracije in pridigamo o njih. Včasih se počutim kot tisti ameriški brezdomci, ki se z nakupovalnim vozički, polnimi krame, motajo okrog avtobusnih postaj in brezbrižne mimoidoče nadlegujejo s kričanjem o grehu, pogubi in odrešitvi. Z ene (skrajne) strani nas zmerjajo za levuharje, ki na račun poštenih državljanov privilegiramo nebodigatreba sumljive manjšine in posameznike, z druge (skrajne) strani vpijejo, da smo naivni in pokvarjeni služabniki zahodnega zlodeja in kapitala. Vmes so tisti, ki imajo pogosto polna usta demokratičnih vrednot, a se za njih, ko gre zares, ne zmenijo kaj dosti. Človekove pravice, vladavina prava, demokracija, bla, bla, bla. Enkrat na leto rečejo nikoli več in gredo naprej. Ne levo ne desno, ampak samo naprej.

Demokracija nam ne gre najbolje od rok. Živimo v času splošnega nezadovoljstva, jeze in strahu pred prihodnostjo. Ne prvič v zgodovini. Po pravilu takšna obdobja niso prinesla nič dobrega. Vprašanje je, ali smo se iz zgodovine sposobni česa naučiti ali pa bomo zgolj pasivno sprejeli, da bo prihodnost boleče podobna tistim epizodam iz preteklosti, ki bi se jim vsak razumen človek želel izogniti, ne le zgolj pozabiti jih.

Pogost in popolnoma racionalen očitek, ki ga velikokrat slišim v odgovor na moje zagovarjanje liberalne demokracije, je trditev, da ta sistem nikoli ni zares deloval in je na koncu vedno koristil zgolj peščici, večino pa pustil na cedilu.

Pa vendar - čeprav tvegam, da bom le potrdil sume tistih, ki me imajo za v preteklost zazrtega starega naivneža, - bi si upal trditi, da je obstajalo obdobje, v katerem je liberalna demokracija dejansko bolj ali manj delovala. Ne pravim, da bi se morali vrniti v preteklost, lahko pa se iz nje učimo, skušamo izluščiti, kaj je bilo tisto, kar je v specifičnih preteklih okoliščinah delovalo, in razmisliti, ali je možno nekaj podobnega spraviti skupaj tudi v obliki, prilagojeni današnjim razmeram in izzivom.

Ne fotografije, film!

Če kdaj, je liberalna demokracija delovala v zahodni Evropi v prvem obdobju po drugi svetovni vojni. Razlog za to je bil precej enostaven. Šlo je za morda edino obdobje v novejši zgodovini, v katerem so bile človekove pravice in politične svoboščine v sozvočju s socialnimi pravicami. Seveda nikakor ni šlo za idealno družbo, tudi nivo političnih in socialnih pravic ni bil zelo visok, vsaj gledano iz današnje perspektive. Pa vendarle, šlo je za pozitiven trend. Zgodovinskih obdobij ne moremo gledati in razumeti kot fotografije, ampak kot film. Šlo je za obdobje obnove, rasti in optimizma glede prihodnosti. Po najbolj krvavem spopadu in zločinu v zgodovini človeštva se je Evropa postavljala na noge. Kritik bo takoj pripomnil, da je šlo za specifične zgodovinske okoliščine, ki jih v današnjih razmerah ni mogoče replicirati. A pri povojni družbeni, ekonomski in politični obnovi še zdaleč ni šlo za zgodovinski determinizem. Zgodovina se ne dogaja sama od sebe, zgodovino – in prihodnost – ustvarjamo ljudje. Ključna posebnost prvega povojnega obdobja je bilo politično soglasje, da obnova mora temeljiti na vrednotah socialne pravičnosti in solidarnosti. To je lekcija, ki se je ne znamo ali nočemo naučiti. In tudi glavni razlog, da nam gre danes vse tako narobe. Temeljilo je na prepričanju, da brez socialne pravičnosti ni ne demokracije, ne varnosti, ne družbenega in gospodarskega razvoja. Od tistih časov smo imeli izkušnje s sistemi, ki so ponujali "socialno pravičnost" brez svobode, in takimi, ki temeljijo na svobodi (kapitala) brez socialne pravičnosti, kombinacija svobode in solidarnosti pa nam nikakor ne gre od rok. Povojni evropski politiki, po pravilu iz vrst konservativnih in krščanskodemokratskih strank, so vodili politiko, zaradi katerih bi tistim, ki se danes prodajajo kot njihovi nasledniki, šli lasje pokonci, če jih slučajno še imajo. Javno šolstvo, javno zdravstvo, investicije v javno infrastrukturo, stanovanjska gradnja, visoka zaposlenost, skrb za tiste brez zaposlitve in tiste na socialnem robu. Vse to je imelo svojo ceno. Če se ozremo čez Atlantik, je bila v času Eisenhowerjeve administracije (spomnimo, Ike je bil izvoljen kot republikanec) najvišja stopnja davka na dobiček čez 90 odstotkov.

A obstajal je konsenz, da je to cena, ki jo je vredno plačati. Povojnih politikov v tem ni gnal toliko ideološki altruizem kot spomin na visoko brezposelnost, inflacijo, družbeno krizo v tridesetih letih in na katastrofalne posledice, ki jih je Evropa (in ne sam ona) utrpela zaradi tega. Že, že, boste rekli, ampak to je bilo mogoče zaradi specifičnih gospodarskih razmer v obdobju obnove in neverjetne gospodarske rasti. Res je, a tudi ta ni prišla sama od sebe. V prvih letih po vojni je situacija v velikem delu Evrope postajala nevarno podobna tisti v tridesetih letih. Spremembe ni prineslo naključje, ampak Marshallov načrt. Toliko v vednost tistim, ki imajo v ospredju zgolj (pogosto upravičene) očitke, uperjene v ZDA, pozabljajo pa, da so te v enem stoletju dvakrat vojaško intervenirale, da bi Evropejce rešile pred samimi sabo, potem pa še enkrat plačale veliko denarja, da si ne bi slučajno v lase skočili še tretjič. Pomembna motivacija za socialno skrb evropskih politikov v tistem času je bila tudi Sovjetska zveza. Iz današnje perspektive to morda zveni čudno, a v tistem času pač nihče (ali skoraj nihče) ni mogel z gotovostjo predvideti, da se bo ta totalitarni eksperiment namesto v delavski paradiž pravičnosti spremenil v ječo in gospodarsko, politično in družbeno sesul sam od sebe. Za svoje delavce so na zahodu skrbeli tudi zato, ker jih je skrbelo, da bi se sovjetizirali.

Konec iluzij tudi za najbolj zadrte romantike

Te zgodbe je bilo konec v sedemdesetih in osemdesetih letih. Najprej so se dramatično spremenile gospodarske okoliščine. Konec Bretton Woodsa, dve naftni krizi in tretja industrijska revolucija so prinesli velike spremembe. Po Madžarski 1956 in še posebno po Pragi 1968 so le še redki na zahodu verjeli v delavski raj na vzhodu. Ko je bilo leta 1973 na zahodu objavljeno Otočje Gulag Aleksandra Solženicina, je bilo iluzij tudi za najbolj zadrte romantike dokončno konec. Zahod je začel proslavljati ideološko zmago, ki jo je nekaj kasneje, po katastrofalnem polomu invazije na Afganistan, potrdil še razpad Sovjetske zveze, a je tudi sam imel kopico težav. A tokrat so v odzivu na gospodarsko krizo, hitro naraščajočo inflacijo, brezposelnost - posebno v nekaterih tradicionalnih panogah, železarstvu, rudnikih in težki industriji, v katerih je bilo zaposlenih ogromno ljudi - pozabili na izkušnje izpred slabega pol stoletja. Namesto iskanja odgovorov, ki bi upoštevali socialno ceno nujnih sprememb, je odziv politike temeljil na brezobzirnem uveljavljanju neoliberalne doktrine, nizkih davkov, podivjane in kratkovidne deregulacije, razprodaje nerentabilnih državnih mastodontov, privatizacije javnega sektorja. Najbolj se je v tem izkazala železna lady, ki je bila najbolj brezobzirna, a še daleč ne edina, ki je začela prisegati na sistem, v katerem je denar najprej treba poslati navzgor, od koder naj bi prej ali slej začel kapljati navzdol. Na to še čakamo, družbene posledice so vse hujše, neoliberalizem pa je še vedno med nami. In za nekatere, vsemu navkljub, še vedno pomeni edino zveličavno pot naprej. Seveda je jasno, da so ekonomski in družbeni šoki v sedemdesetih letih zahtevali ustrezen odgovor in da rešitve ni bilo v slepem nadaljevanju politike iz preteklosti.

Umetno vzdrževanje zaposlenosti in ohranjanje neučinkovite in zastarele industrije bi se neizogibno končalo zelo klavrno. Velik problem so bile tudi demografske spremembe. Evropa se je začela starati in se še vedno stara. A po drugi strani je bil učinek neoliberalnega šoka pozitiven zgolj na kratki rok, pa še to le navidezno, na dolgi rok pa katastrofalen in uničujoč. Družba, ki velik del svojega prebivalstva sistemsko in strukturno poriva na rob, nikoli ne more biti demokratična, dolgoročno varna, stabilna in uspešna. Razprodaja državnega premoženja in privatizacija javnih sistemov sta sicer v začetku izboljšali bilanco privatiziranih podjetij, katerih lastniki so se lahko umaknili iz neprofitnih (a morda družbeno pomembnih) dejavnosti in se rešili odvečne delovne sile. Državna blagajna se je po eni strani napolnila, po drugi pa praznila zaradi stroškov hitro naraščajoče brezposelnosti in revščine. Delež javnih izdatkov v državnem proračunu v času vladavine Margaret Thatcher je ostal enak kot pred njim. Glavna učinka sta bila prerazporeditev družbenega premoženja in socialni cunami, ki se je še poglobil, ko je kapital izkoristil globalizacijo brez ekonomskih in socialnih varovalk in proizvodnjo selil tja, kjer je dosegal večje dobičke. Nihče se ni oziral na socialne in politične posledice ustvarjanja ogromnega bazena odrinjenih, pozabljenih in vse bolj jeznih državljanov. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo nekdo začel brezobzirno izkoriščati naraščajočo frustracijo in strah pred prihodnostjo. Alexa, od kod populizem?

Človek človeku človek, ne vrag

A to je bil šele začetek. Thatcherjevi sta sledila Tony Blair in njegova tretja pot. Nedavni blejski gost je še danes vzor mnogim "sredinskim" politikom diskurza ne levo ne desno, ampak naprej, čeprav je s škodo, ki jo je povzročil ugledu demokratičnih vrednot, morda celo presegel svojo politično predhodnico in nasprotnico. Najprej zato, ker je v bistvu nadaljeval njeno neoliberalno politiko, brezbrižnost Thatcherjeve do njenih socialnih učinkov pa je rokohitrsko kompenziral s svetohlinskim poudarjanjem človekovih pravic in političnih svoboščin. S svojo dvoličnostjo, ki je še posebno prišla do izraza ob goreči podpori Busheve invazije na Irak ali ob zelo enostranski politiki do izraelsko-palestinske krize, je demokratičnim vrednotam povzročil nepopravljivo škodo. Marginalizirane množice so v blairizmu videle dokaz, da so človekove pravice zgolj instrument, s katerim se na njihovo škodo podeljujejo privilegiji tistim, ki si tega ne zaslužijo. Potem je prišla še finančna kriza, ki se je, tudi po krivdi nepremišljene politike EU, reševala na plečih davkoplačevalcev. Za mnoge, ki so v reševanju bank plačali najvišjo ceno, je demokracija predvsem sistem, v katerem se dobički privatizirajo, izgube pa socializirajo.

Pot iz te godlje ne bo enostavna, a jo bomo morali poiskati, če ne želimo živeti v enih od tistih prihodnosti, ki so že bile, pa je verjetno nikakor ne bi želeli ponovno doživeti. Ker je morda ne bomo preživeli. Pot naprej je odločen družbeni in politični konsenz glede socialne pravičnosti in solidarnosti na vseh nivojih in vgraditev teh vrednot v reševanje vseh družbenih in globalnih izzivov, od tehnoloških do gospodarskih, okoljskih in političnih. Pri tem ne gre za nikakršno revolucijo ali polarizacijo med levico in desnico, ampak za spoštovanje načel, ki smo jih v Sloveniji zapisali v ustavo. Gre za preživetje liberalne demokracije, za zdaj edinega družbenega modela, ki temelji na načelu, da nam osebne svobode ni treba plačevati za ceno socialne pravičnosti in obratno. Neoliberalne floskule, na katere tako zagrizeno prisegajo v delu slovenske politike in gospodarstva, nam jemljejo dragocen čas in ogrožajo prihodnost, stabilnost, vzdržen gospodarski razvoj, svobodo in demokracijo. V ustavo smo zapisali, da je Slovenija socialna država. Nehajmo se obnašati, da gre pri tem zgolj za puhlico ali podtaknjeno levičarsko zaroto, saj je vendar temelj in predpogoj uresničevanja vseh drugih ustavnih vrednot. Vključno s tistimi, ki zagotavljajo spoštovanje zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Vsaj v razmerah, v katerih je človek človeku še vedno človek in ne vrag, le sosed je mejak.