(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Ne hvali dneva brez Večera

Ko je bil moj dedek Franček star sto let, so v njegovo malo hišo pod Pohorjem prišli župan, novinar in fotograf. Novica o še enem občanu Maribora, ki je dočakal tako častitljivo starost, je bila objavljena kje drugje kot v Večeru. To je poslanstvo lokalnega časopisa. Takšnega, ki ima svoj objektiv in fokus zelo blizu ljudi. Dedkova žena Darinka je vedno rekla, da ona pač rabi Večer, da ve, ali so ji prestavili postajališče mestnega avtobusa in kakšen je urnik dežurnih trgovin. Res je, takšne informacije danes večina ljudi poišče na internetu, a to v ničemer ne zmanjšuje pomena lokalnih medijev. Ne gre le za vsebino, ampak za bližino, med medijem in ljudmi.

Večer je lokalni časopis. A ni le lokalni

Večer je lokalni časopis Maribora. A Večer ni le lokalni časopis. Je pomemben del mozaika, ki iz Maribora dela mesto. Štajersko metropolo, ki ni le regionalni ekonomski, administrativni, kulturni, športni, družbeni center, ampak tudi izjemno pomembna protiutež Ljubljani in njenemu strukturnemu centralizmu, ki izhaja iz pozicije glavnega mesta majhne države. Medij, ki ne le pokriva mesto in regijo, ampak ga tudi ustvarjajo novinarji in drugi sodelavci, ki živijo, delajo in dihajo s svojim mestom in svojo regijo, je kisik, ki vzdržuje in podpira vse druge oblike družbenega delovanja in dogajanja. Si lahko predstavljate kulturno življenje v Mariboru, ki bi ga pokrivali le novinarji in kritiki iz Ljubljane? Nogometni klub, ki živi s svojim mestom in mikrokozmosom svojih podpornikov in navijačev, a bi bil za svoje medijske rejtinge odvisen od pozornosti tistih, ki že od rojstva na svet gledajo zeleno?

Si lahko predstavljate reševanje vseh perečih družbenih, gospodarskih, političnih, prometnih, okoljskih in drugih izzivov in težav, ne le v Mariboru, ampak tudi na Koroškem, v Prekmurju in drugih delih vzhodne Slovenije, o katerih bi Mariborčani, Štajerci, Korošci, Prekmurci informacije pridobivali zgolj iz ljubljanskih redakcij? O suverenosti po pravilu govorimo v kontekstu držav (in nogometne igre), ampak ta obstaja tudi na drugih nivojih. Kaj Mariboru pomaga decentralizacija v obliki relociranja ene nacionalne agencije ali kakšnega obskurnega državnega urada, letališča, ki nikoli ni zaživelo, če ob tem tvega, da izgubi pomemben vzvod svojega lastnega vpliva, samostojnosti, avtohtonosti in identitete? Saj lahko pošljejo dopisnike, boste rekli, a tudi teh je vse manj in manj. Tisti redki, ki še so, pa naj še tako odlično opravljajo svoje delo, ne morejo nadomestiti izgube lastnega in samostojnega vira informacij drugega največjega slovenskega mesta in celotnega vzhodnega dela države. Informacij sebi in o sebi. Pa še njihovi uredniki sedijo v Ljubljani. Saj ne, da smo Ljubljančani po defaultu lokalšovinisti (OK, morda z izjemo nogometa), ampak ne gre za slabe namene, gre za (žabjo) perspektivo, iz katere opazujemo svet okoli nas.

Ampak kdo še bere časopise?

Večer je časopis Maribora in Štajerske. A je tudi več kot to. Večer je nacionalni časopis. Je pomemben del slovenske medijske krajine. V državi, v kateri dnevne časopise lahko prešteješ na prste ene roke, pri tistih, ki ne izhajajo v Ljubljani, pa se boš ustavil že pri sredincu, bi izguba enega povzročila nepopravljivo škodo v dostopu do informacij njenih državljanov. Že, že, boste rekli, ampak kdo pa še bere časopise? In to je res. Vse manj nas je. To je tudi del problema, ne le Večera, ampak tudi drugih tiskanih medijev, ne le v Sloveniji, ampak po vsem svetu, v katerem si mnenj ne ustvarjamo več na podlagi informacij, ampak si informacije izbiramo glede na naša prepričanja. Pluralizem mnenj, ki je gonilna sila delujoče demokracije, počasi zamenjuje pluralizem dejstev, ki vsakomur omogoča iskanje tistih "resnic", ki ga utrjujejo v že zavzetih stališčih, strahovih in predsodkih. Tehnologija, umetna inteligenca in algoritmi so ta pojav še pospešili in ga naredili skoraj nevidnega. A tehnologija vrvic ne vleče sama. Tudi pri algoritmih in umetni inteligenci gre na koncu koncev za interakcijo med ljudmi. Tudi tisto med ljudmi, ki upravljajo, in tistimi, ki so upravljani. Da v takšni situaciji nevarnost manipulacije ni le teoretična grožnja, je precej očitno.

Steber obrambe proti avtoritarnemu populizmu

Mnogi so do medijev kritični. Pogosto upravičeno. Mnogi jim ne zaupajo, a to nezaupanje je pogosto odraz širšega revolta proti vsemu, kar v njihovih očeh predstavlja institucijo sistema, ki jih je pustil na cedilu. Tudi vzroki za nezadovoljstvo, ki je pripeljalo do takšne reakcije, so pogosto legitimni in upravičeni. Živimo v svetu, v katerem so mnogi dejansko ekonomsko in politično odrinjeni na rob. A po drugi strani je takšna nekritična kritičnost in takšno pavšalno zavračanje vsega in vsakogar, vključno z mediji in novinarskim poklicem, lahko nevarno. Ustvarja idealne pogoje za demagoško manipulacijo s strani tistih, ki izkoriščajo stisko ljudi zato, da bi razsuli demokratične institucije in zavzeli oblast. Neodvisni in profesionalni mediji so, skupaj z neodvisnimi sodišči in aktivno civilno družbo, steber obrambe proti avtoritarnemu populizmu, zato so tudi prva tarča iliberalne politike v podrejanju in rušenju demokratičnih institucij.

Brez novinarjev in medijev, ki delujejo po profesionalnih načelih novinarskega poklica, ni dostopa do zanesljivih virov informacij. Brez tega pa tudi ni demokracije. In kot vse pomembne stvari v življenju je tudi za profesionalno novinarstvo potrebno nekaj plačati, vanj investirati, poskrbeti, s strani družbe, za materialne in druge pogoje, ki so potrebni za njihovo delovanje. To ne velja le za javne medije. Ne gre za to, da bi davkoplačevalci pokrivali izgube lastnikov zasebnih medijev, ampak za ustvarjanje ustreznih pogojev za njihovo normalno delovanje. Ustrezno je potrebno urediti vprašanje lastništva medijev, preprečiti monopole in zlorabe, predvsem nedovoljene posege v avtonomijo uredništva. Če je oglaševanje, predvsem s strani javnih ustanov in podjetij, netransparentno, neregulirano in nenadzorovano, ima politika priročen vzvod za pritiske na medije.

Podobno je tudi s prekarnostjo novinarskega poklica, zato je nujno potrebno vzpostaviti varovalke in materialne pogoje za njihovo normalno delo. Deseti člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ne ščiti le svobode izražanja, ampak tudi svobodo do dostopa do informacij. Vsaka redukcija, vsako krčenje, vsaka zloraba medijskega prostora, do katerega pride zaradi našega pišmevuhovskega odnosa do tako strateške dobrine, kot so informacije, prinaša tveganje za naše temeljne človekove pravice in politične svoboščine. Predstavlja tveganje za demokracijo in svobodo. Ne delajmo si utvar, da bomo zaton profesionalnega novinarstva lahko zapolnili z "viri informacij", ki nam jih ponuja trg in splet, s klikfehtarskimi tabloidnimi platformami in politično kontroliranimi trobili, ki v najboljšem primeru na račun naše naivnosti služijo denar, v najslabšem pa z nami manipulirajo zato, da nam omejijo svobodo odločanja o svoji usodi.

Sistemske težave, ki zahtevajo sistemske rešitve

K pisanju so me seveda vzpodbudile novice o trenutnih težavah, s katerimi se sooča Večer, ki je tudi moj časopis. Odkar me je pred skoraj petimi leti odgovorni urednik Matija Stepišnik povabil k sodelovanju, sem se njegovemu zaupanju odzval, če že ne s konstantno kvaliteto mojih prispevkov, pa vsaj z rednostjo pisanja. V teh petih letih nisem niti enkrat zamudil roka ali izpustil termina. Če se me v Večeru ne naveličajo, do česar imajo seveda vso pravico, bi s tem rad tudi nadaljeval.

Težave, s katerimi se sooča Večer in ki lahko privedejo do grobega krčenja redakcije, s tem pa tudi možnosti, da časopis vzdržuje potreben nivo kvalitete in profesionalnosti, so do neke mere specifične in, vsaj upam, prehodnega značaja. Po drugi strani pa gre za strukturne grožnje, s katerimi se soočajo vsi profesionalni novinarski mediji, pri nas in po svetu. In ker gre za sistemske težave, jih je potrebno tudi sistemsko reševati. Začetek bi bil, če se zavemo, kako odvisna je naša svoboda od obstoja medijev, ki delujejo po načelih medijskega poklica in novinarske deontologije. In potem od politike, kot državljani, zahtevamo, da ustrezno ukrepajo. Da nehajo s poizkusi politične podreditve in nadzora nad mediji in namesto tega ustvarijo pogoje za njihovo normalno delovanje. Del odgovornosti je seveda tudi na novinarjih in njihovih stanovskih organizacijah. Od njih moramo zahtevati predvsem to, da ostanejo zvesti načelom svojega poklica in v stiski ne iščejo bližnjic in rešitev, ki bi še pospešile degradacijo položaja, v katerem so se znašli novinarji, mediji, z njimi pa tudi mi. Ampak v čakanju na večjo odzivnost in odgovornost politike lahko nekaj naredimo tudi bralci. Težki časi so, potrebno je paziti na vsak evro, a tistih nekaj, ki jih porabimo za nakup časopisa ali naročilo na ta ali oni medij, so pametna investicija v obrambo lastne svobode informiranja in odločanja o svoji usodi. Za konec bi pristavil še svoj lonček in vas prosil za eno stvar. Če me radi berete, se naročite na Večer in me berite vsak drugi torek. Če vam grem na jetra, se naročite na Večer in ga berite vsak dan razen vsak drugi torek.

Pa srečno novo leto. Večerovcem in vsem vam.