Matjaž Gruden
Sedmega decembra lani je predsednik Vladimir Putin po video povezavi nagovoril člane Sveta Ruske federacije za civilno družbo in človekove pravice. V uvodu se je najprej zahvalil članom sveta za njihovo popolnoma jasno državljansko stališče glede specialne vojaške operacije in podporo "pravim razlogom in potrebi" po tej operaciji. V nadaljevanju pa je predsednik potožil, da je s pojmovanjem človekovih pravic v današnjem svetu nekaj hudo narobe. Takole je ubesedil svoje misli: "Obstoječi pristopi zahtevajo celovito analizo, saj se z njimi dosegajo povsem drugačni cilji, daleč od konstruktivnih. Tako vidimo, da se doktrine človekovih pravic uporabljajo za uničenje suverenosti držav in opravičevanje politične, finančne, gospodarske in ideološke prevlade zahoda."
V svojem ogorčenju nad nevarnostjo človekovih pravic, ki države omejujejo v izvrševanju njihove suverene oblasti in se zlorabljajo kot sredstvo za ideološko prevlado nad poštenimi državljani, Putin v svetu nikakor ni osamljen. Takšnemu videnju zaščite človekovih pravic in političnih svoboščin so naklonjeni tudi mnogi politiki na zahodu, ki opozarjajo na nevarnost kulturnih marksistov, woke socialistov, teoretikov spola, homoseksualcev, soroševcev, liberalcev, feministk, komunajzarjev in podobnih.
Kljub nekaterim lokalnim posebnostim in razlikam med novokomponiranimi konservativci v različnih delih sveta imajo ti veliko skupnega. Prvo je populistično sklicevanje na obrambo interesov "malega človeka". V večini primerov se pod nalepko "mali ljudje" skrivajo beli moški, ki se počutijo ogoljufane in ogrožene, ker naj bi bil v današnjem svetu na tnalu njihov privilegiran položaj v družbi, službi in družini. Dejstvo je, da sta brezobzirni ekonomski neoliberalizem in globalizacija po diktatu kapitala, brez kakršnihkoli socialnih, ekonomskih in drugih varovalk, ekonomsko, socialno in politično marginalizirala velik del srednjega in nižjega srednjega razreda v mnogih državah, pomemben del te populacije pa so seveda prav ti jezni beli moški. V populistični paradigmi so človekove pravice instrument, ki se uporablja za podeljevanje nezasluženih privilegijev motečim, družbeno škodljivim in sumljivim skupinam in posameznikom, na račun in v škodo "običajnih" ljudi. Populizem s kulturnim bojem podpihuje in izkorišča ljudski gnev za spodkopavanje demokratičnih institucij, nadzornih mehanizmov (sodišč, medijev, civilne družbe). Tragično so na koncu žrtve populizma tako stigmatizirane skupine kot razjarjene množice, ki po partituri populista sovražijo vse, razen vodje, in se upirajo proti vsemu, razen njemu. Slednji so zgolj topovska hrana (v Putinovem primeru dobesedno) avtoritarnih oblastnih ambicij in pohlepa. Ko ga ne potrebuje več, populizem odvrže "malega človeka" kot uporabljen papirnati robček. Na koncu, dragi moji mali beli moški in vsi drugi običajni ljudje, ne gre za nas, ampak zgolj in samo za oblast.
Kadar kozle streljajo ustavni sodniki, na koncu posledice lahko trpijo tudi "običajni", še bolj pa "neobičajni" ljudje
Druga skupna točka populističnih neokonservativcev od Kremlja do Mar-a-Laga je usmerjanje ljudskega gneva in predsodkov predvsem proti trem skupinam; ženskam - še posebej tistim, ki si drznejo zahtevati enakopravnost -, istospolnim osebam in migrantom. Različni regionalni konteksti med grešne kozle prištejejo še koga, od temnopoltih do Romov ali Ukrajincev, vzorci podpihovanja sovraštva in izkoriščanje gneva v politične namene pa so povsod enaki.
Tudi v Sloveniji nekateri izražajo zaskrbljenost, da je s pojmovanjem človekovih pravic v današnjem svetu nekaj hudo narobe. Pred dnevi se je nad tem potožil sodnik ustavnega sodišča. Takole je ubesedil svoje misli v odklonilnem ločenem mnenju na odločbo, s katero je ustavno sodišče zavrglo zahtevo po referendumu o spremembi družinskega zakonika. "Gre za nevarne spremembe v pojmovanju človekovih pravic, zaradi katerih so te postale čisto nekaj drugega in posledično niso več zmožne opravljati svoje temeljne naloge: zaznati dejanske kršitve človekovih pravic."
Po pravici povedano, odklonilnemu ločenemu mnenju ni mogoče oporekati v celoti. Sodnik je že v prvem odstavku pravilno ugotovil, da je njegov glas proti tej odločbi "problematičen, saj bi jo moral, če bi ravnal lege artis, podpreti. Državni zbor ni mogel ravnati drugače, kot je ravnal". Kaj je bil razlog, da je po tej ugotovitvi sploh še nadaljeval, najbrž ve le on sam. Artis fučka se mi za lege, morda.
V nadaljevanju odklonilnega mnenja je sodnik nanizal celo vrsto misli, ki so se dotaknile prav vseh tem na all star listi neokonservativnih očitkov in frustracij, umanjkala pa ni niti zimzelena populistična floskula o "množični kršitvi pravic 'običajnih ljudi'".
Med vrsto pronicljivih ugotovitev ustavnega sodnika mi je pozornost še posebej vzbudila tista o razliki med avtobusom in zakonsko zvezo. Takole pravi. "Odnos med zakoncema predstavlja najožje jedro varovanja zasebnosti, težko si je zamisliti bolj intimno vrednostno sfero. Zato bi bil na tem mestu povsem zgrešen ugovor, da je zagovarjanje dveh ločenih zakonskih zvez nekakšno nadaljevanje doktrine Separate but equal, na kateri je temeljila segregacija v ZDA. Vožnja z javnim prevoznim sredstvom, kjer je vzplamtel veličasten upor Rose Parks, je kraj, kjer je človek najmanj zasebnik. Izpoved vseživljenjske pripadnosti med dvema osebama s sklenitvijo zakonske zveze se nahaja na povsem drugem koncu pravice do pripoznanja zasebnih vrednot. In prav je, da imajo posamezniki možnosti to opraviti v okviru instituta, ki ga intimno cenijo. In te možnosti zdaj nimajo več. Zmagala je uniformnost instituta." Tako, zdaj veste. Ustavno sodišče je v svoji zavrnitvi referenduma prezrlo pravni institut qoud licet na troli, non licet na ohceti.
Če si belite glavo z vprašanjem, kako naj bi bila intimna čustva heteroseksualnega ženina ali neveste prizadeta, če si z uniformnim institutom vseživljenjsko pripadnost izpove tudi kakšen istospolni par, ima ustavni sodnik pripravljen odgovor. Gre za kršenje "pravice do ločevanja od drugih". Baje gre pri tem celo za "drugi steber naše tradicije". Moram priznati, da v treh desetletjih profesionalnega ukvarjanja s človekovimi pravicami za tole še nisem slišal. Za prmejduš vam lahko zagotovim, da v Evropski konvenciji o človekovih pravicah ni člena, ki bi "opolnomočenemu posamezniku, ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kakor misli večina", omogočal, da v imenu "ločevanja od drugih" tem drugim oporeka in omejuje pravico do enakopravnosti. Če mi gospod ustavni sodnik dovoli nasvet, bi se sam ob tako pogumnem oranju pravne ledine precej bolj potrudil razložiti, kaj se mi mota po glavi, da me ne bi ob omenjanju "pravice do ločevanja" slučajno kdo zelo narobe razumel.
Na koncu bi rad poudaril, da kljub nestrinjanju z njegovim razmišljanjem gospoda ustavnega sodnika seveda nikakor ne mečem v isti koš z ruskim predsednikom. Čeprav je prav, da gospod sodnik ve, s kom deli zaskrbljenost nad pojmovanjem človekovih pravic v današnjem svetu, gre tu vendarle za zelo različne stvari. Putin je nacionalistični imperialist, ki je doma vzpostavil popolnoma avtoritarni režim in sprožil agresijo na sosednjo državo. Gospod sodnik je le ustrelil nekaj kozlov. Kot posameznik bi imel do tega vso pravico, glede na njegovo funkcijo pa naj ne zameri, če je njegovo razmišljanje povzdignilo marsikatero pravno obrv. Kadar kozle streljajo ustavni sodniki, na koncu posledice lahko trpijo tudi "običajni", še bolj pa "neobičajni" ljudje. Slutim, da se je tega na koncu zavedel tudi gospod sodnik. Sestavek je namreč zaključil z lucidnim intervalom, da svojega "godrnjavega" mnenja ne želi vsiljevati nikomur - in iz znanstvene doslednosti vanj nekoliko dvomi tudi sam. To mu štejem v dobro. Odklonilno ločeno mnenje od lastnega odklonilnega ločenega mnenja morda deluje malce konfuzno, a vendarle daje upanje, da je naš opolnomočeni ustavni sodnik, "ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kakor misli večina", v prihodnje vendarle pripravljen, pa magari s stisnjenimi zobmi, upoštevati tudi ustavo.
