Strinjam se s filozofom in osamosvojiteljem Tinetom Hribarjem. Boljše metafore za NATO še nisem slišal: »Znotraj Nata smo se spremenili tako rekoč v Tujsko legijo. Naša vojska postaja Tujska legija, ker [jo] pošilja NATO na razna področja, kjer jo [on] potrebuje.«
Pri tem je zanimivo dvoje: prvič, da je v kontekstu tridesetletnice plebiscita postalo naravnost subverzivno — in ne komplementarno —, da se v zvezi s tem oglaša nekdo, ki je bil zraven, a danes ne deli (podrobnosti) uradne, vladne, požegnane verzije osamosvajanja.
In drugič: simptomatično je, da Hribar kot dandanašnji disident dobi besedo na TV Slovenija, vendar v kramljavi oddaji Miše Molk, ne pa recimo v oficielnih, obrednih, državotvornih, komemorativnih, slavilnostnih oddajah njene za te reči zadolžene kolegice Rosvite Pesek.
Ne morem reči, da me Hribarjeva verzija plebiscita — ali katera druga, magari apokrifna — bolj zanima kot pa verzija ali verzije bolj etabliranih osamosvojiteljev in čuvarjev posvečene zgodovine. Verzije se razlikujejo, (ne)zanimive pa se mi zdijo vse enako.
Detajli in finese
Ne morem reči, da me Hribarjeva verzija plebiscita — ali katera druga, magari apokrifna — bolj zanima kot pa verzija ali verzije bolj etabliranih osamosvojiteljev in čuvarjev posvečene zgodovine. Verzije se razlikujejo, (ne)zanimive pa se mi zdijo vse enako.
Plebiscit in osamsvojitev sta za preproste državljane interesantna kvečjemu kot poenostavljena, učbeniška, spolirana verzija zgodovine. Brez v retrospektivi zanemarljivih notranjih konfliktov tistih, ki so bili takrat na isti strani, in ki se v kontekstu današnjih razprtij zdijo relevantni samo njim samim. Nam zunanjim opazovalcem detajli in finese služijo samo kot argumentativni pripomoček za ugotavljanje pravilnosti našega današnjega moralnega taganja tedanjih udeležencev.
Povedati pa moram, da mi je Hribarjeva verzija blizu in bližja. Ker bolj cenim distanciranega, iz časa in prostora iztaknjenega filozofa, njegovo zgodbo in spomine. Raje verjamem njemu, kaj se je takrat dogajalo, kot pa od aktualnosti zadnjih tridesetih let ustrojenim politikom, ki v nedogled perpetuirajo svoj beneficirani delovni staž samodeklariranih, tako rekoč samomonumentaliziranih preužitkarjev slovenske samostojnosti.
Arzenal slaboumnosti
Naj še elaboriram prej omenjeni zanimivosti.
Da ima angažiranega, narodotvornega, ustavodajnega, četudi danes odmaknjenega filozofa — ki se je nekoč zaman zavzemal za udomačitev pojma »svetosti življenja« — trideset let pozneje aktualna vlada za sovražnika države, je prvovrstna slovenska bizarnost.
Običajni arzenal slaboumnosti, ki se je po intervjuju vsul na Hribarja, pa je obenem tudi opomin, kako daleč je zadeve prignala politično maščevalna desnica in njej privržena drhal na družbenih omrežjih. To ne govori samo o nepopravljivi degradaciji političnih odnosov in državljanskega duha, temveč tudi o tem, kako zelo je desnica relativizirala pojme meritornosti, spodobnosti, kompetentnosti, kulture in prištevnosti — pa tudi izkrivila pogled nazaj nas vseh.{infobox-quote_full}148495{/infobox-quote_full}
Miške plešejo
Nakar še medijski aspekt.
Miša Molk je imela rada intelektualce že od nekdaj, ko je vodila še oddaje kot Križ-kraž in Res je!. Da je v svojem aktualnem talk-šovu Z Mišo gostila Tineta Hribarja, v tem smislu ni presenetljivo. Presenetljivo je kvečjemu to, da se politično zanimivejše oddaje oz. vsebine pojavljajo v nepolitičnih, celo razvedrilnih oddajah.
Moja diagnoza je, da si na (R)TV do neke mere jemljejo k srcu desničarske očitke in se vsaj v politično izpostavljenih oddajah trudijo, da bi zaradi nenehnih ravnateljevih groženj z ukorom pred izključitvijo postali bolj pridni — medtem ko v drugih uredništvih miške še naprej plešejo po svoje.
Kdo si več upa?
Da bi Tine Hribar rekel v politični oddaji, da je NATO v bistvu Tujska legija, je nepredstavljivo. Kot je tudi nepredstavljivo, da bi Jadranka Juras rekla v politični oddaji, da »velika odgovornost, […] da hodiš na misije in tam pobijaš lokalno prebivalstvo«.
Pa ne gre samo za to, da bi si uredniki ali voditeljice nepolitičnih oddaj več upali. Gre za to, da vabijo ljudi, ki imajo kaj pametnega ali vsaj provokativnega povedati. Za razliko od politično analitičnih modrecev, ki jih dolžnostno vabijo recimo v Odmeve.
To seveda ni toliko stvar uredniškega občutka za politiko, temveč bolj kriterijev televizičnosti, telegeničnosti in percipiranih intelektualnih kompetenc. Tineta Hribarja ne bi nikoli povabili v politično oddajo, ker je dolgočasen, neretoričen in star, Jadranke Juras pa tudi ne, ker je kao samo pevka, ki se naj oglaša v damski družbi.
Nenazadnje, spomnite se medijskega in političnega škandaliziranja, ko je Miša Molk pred dvema letoma v TV Dnevniku na silvestrovo komentirala Marjana Šarca kot osebnost leta!
Dokler je ne bo sam inštaliral, Janša ne bo nikoli zadovoljen z aktualno oblastjo na (R)TV Slovenija. Vodstvu TVS zato svetujem strategijo, naj tudi v informativnem programu začnejo uživati — dokler lahko — z zanimivejšimi zunanjimi gosti, kot to delajo nekateri drugi uredniki in voditelji. Vključno s Pirkovičem in Možino.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
