Dobri stari dr. Dimitrij Rupel je ta ponedeljek v Studiu City voditelju Marcelu Štefančiču državotvorno in državniško rekel takole: "Ne poznam nobene države, v kateri bi v epidemiji, v pogojih, kakršnih smo zdaj, skušali zamenjati vlado. Tega praktično nikjer ni."
Rupel seveda ni edini, ki misli, da imamo državljani s politično opozicijo na čelu v dani situaciji pomembnejše in urgentnejše skrbi od zapletene strategije zamenjave vlade. Nekaj je sicer že res na tem. Pandemija je prioriteta, a to še ne pomeni, da je obenem argument za zapovedano, tako rekoč obvezno odpoved političnemu boju. To je bolj argument moči in argument spodobnosti: oblast je treba podpirati, ker je oblast in ker nam trda prede, in ji biti nekritično hvaležen za nesebični in požrtvovalni trud.
Poslušni in ponižni
Apologetstvo državljanske poslušnosti in ponižnosti in pristajanja na premirje z oblastjo zaradi višjih ciljev seveda ni nič novega. Višji cilji so v tem smislu samo druga beseda za oportunizem. Med pandemijo se domnevno ne bi smeli prepirati z vlado, kaj šele fantazirati o njeni defenestraciji. Ne bi smeli nič slabega reči ali celo niti pomisliti o Slovencih in Sloveniji, ker je to pač naš narod, naša domovina, naša država. Ena in edina. Pa še lepa in osamosvojena za povrh.
Ko je bil Rupel zunanji minister, se je že leta 2003 takole pritoževal nad dobrim starim Mitjo Meršolom, tedanjim odgovornim urednikom Dela, ker mu ta ni hotel objavljati nedvomno pametnih prispevkov: "Prav rad bi videl urednike časnikov, kot so New York Times, Frankfurter Allgemeine ali Le Monde, ki bi zavrnili prispevke (tedanjih zunanjih ministrov ZDA, Nemčije in Francije) Colina Powella, Joschke Fischerja ali Dominiqua de Villepina z enako grobostjo, kot so pri Delu večkrat zavrnili slovenskega ministra."
Kaj se splača
Enkrat takrat je tudi izrekel tisto svojo legendarno, da bi mediji morali razmisliti, ali se jim splača kar naprej prepirati z vlado. (Saj se ve, katero oziroma čigavo.) Skoraj dvajset let pozneje vidimo, da je Rupel imel prav. To se medijem ni splačalo, vsaj časopisom ne. Danes imajo vsi nižje naklade kot pred skoraj dvajsetimi leti. Pa ne samo slovenski. To omenjam zato, ker nam desnica že od Rupla naprej vsiljuje to zmotno domnevo, da se mediji prepirajo z oblastjo samo takrat, kadar so oni sami na oblasti.
Iz ne zelo zaprašenega arhiva lahko potegnem še boljši primer moraliziranja v imenu višjih ciljev. Pred nekaj meseci je predsednik državnega sveta v zvezi z neko nepomembnostjo izjavil naslednje: "Vsak državljan Republike Slovenije ima vse pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja Ustava RS, tudi pravico do sovraštva do samostojne države Slovenije. Po drugi strani ima Republika Slovenija legitimno pravico in dolžnost, da takšnih državljanov ne preživlja z javnim denarjem."
Sovraštvo do samostojne države Slovenije? O čem on govori? Vam bom jaz povedal: če so slučajno ravno sami na oblásti, kritičnost do oblastí desničarji razumejo kot kritičnost do česarkoli slovenskega, kritičnost sámo pa razumejo kot sovraštvo. Prijaznost in naklonjenost države - poistoveteno po eni strani z oblastjo kot avtoriteto, po drugi pa kot nacionalno vrednoto - bi si državljani morali zaslužiti, tako rekoč kupiti s ponižnostjo, poslušnostjo, pohlevnostjo, spoštljivostjo, lojalnostjo. Tako rekoč z oglaševalskim pristopom.
Kdo je glasen, kdo je tiho
O teh nesmislih pa ni mogoče argumentirano razpravljati, ne da bi omenili tudi dejstvo, da ni samo oblast tista, ki tako razmišlja, temveč tudi mnogi, premnogi državljani. Sklicevanje na oportunizem se oblásti splača, ker je ideja všečna in uporabna. Ker če natančneje pogledamo, kdo pravzaprav kontrira vladi, potem vidimo, da so to praviloma tisti, ki nimajo česa izgubiti. Dejansko so najbolj glasni ponavadi tisti, na materialni in družbeni status katerih vlada ne more negativno vplivati, najbolj previdno tiho pa so po drugi strani tisti, ki so od nje odvisni.
Ali z drugimi besedami: če je svoboda res to, da več nimaš česa izgubiti, potem smo državljani - vsaj v povprečju - v nasprotju s prevladujočim prepričanjem v resnici vedno bolj svobodni. Tega naj se zaveda tudi vlada in čim prej neha težiti s svojimi višjimi cilji in vrednotami. Ker svobodni ne nasedajo na take finte.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
