Začelo se je z odločitvijo odvetnika Anteja Nobila, da bo zaprosil za predčasni odpust dveh svojih klientov iz zapora. Bilo je tik pred začetkom velikonočnih praznikov. Nato je 17. aprila prošnjo v skladu z zakonom predal hrvaškemu ministrstvu za pravosodje, ki jo je samo nekaj dni kasneje posredovalo predsedniku države. Saj lahko pomilostitev podpiše zgolj on. Prošnji, tudi to jo je delalo neobičajno, je bilo priloženo pismo podpore upokojenih hrvaških generalov. Nadaljevalo se je 20. aprila z izjavo hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića, da gre za podtalno in dogovorjeno akcijo v režiji predsednika države Zorana Milanovića in Nobila.
Da bi razumeli ozadje tega spopada dveh nosilcev oblasti na Hrvaškem, se je treba vrniti na začetek. Zapornika, katerih pomilostitev je bila vzrok državniškega zapleta, sta Zdravko Mustać in Josip Perković. Prvi je bil v osemdesetih letih šef jugoslovanske službe državne varnosti, drugi načelnik hrvaškega oddelka za spremljanje sovražne emigracije. Skupaj naj bi bila oblikovala ukaz o likvidaciji Stjepana Đurekovića, enega izmed direktorjev Ine, podjetja za trgovanje z naftnimi derivati. Bil je vpliven direktor, zadolžen za strateške državne rezerve energentov in oskrbo vojaških naftnih skladišč. Toda 23. aprila 1982 je nenadoma odpotoval iz Zagreba v avstrijski Gradec in nato v Nemčijo, kjer so ga 28. julija 1983 ubili. Nemški policisti so hitro našli sledi, ki so kazale na jugoslovanske tajne službe. Mustać in Perković sta bila za nemške pravosodne oblasti nedosegljiva in varno pokrita s svojima funkcijama. V Jugoslaviji so tudi poskrbeli, da so Đurekovićeve likvidatorje zaradi bojazni, da bi preveč govorili, odstranili.
Kako sta udbaša pomagala Tuđmanu
Tudi po letu 1991 se novi hrvaški državni voditelji niso odzvali na nemške preiskovalne zahteve. Vladar ključnih državnih odločitev dr. Franjo Tuđman je Perkovića imenoval za svojega zaupnika in oblikovalca novega sistema hrvaških tajnih služb. Naredil ga je enako zaščitenega, kot je bil v nekdanji Jugoslaviji. Po Tuđmanovi smrti so se nemške zahteve po preiskavi Perkovićeve vloge v primeru Đurekovićevega uboja nadaljevale. Toda kmalu po sprejetju Hrvaške v Evropsko unijo, premier je bil takrat prav socialni demokrat Zoran Milanović, je nemško pravosodje ponovno zahtevalo, tokrat od države članice EU, Perkovićevo izročitev. Milanović jih je zavrnil. Posledica je bila, da se nemška kanclerka Angela Merkel ni želela udeležiti velike proslave hrvaškega vstopa v evropsko skupnost, predstavniki Evropske komisije pa so zaradi nespoštovanja evropskega pravnega reda Hrvaški zagrozili s suspenzom članstva v EU. A Perković je ostal nedotakljiv.
Franjo Tuđman, partizan, general in politični zapornik, je bil že leta 1986 prepričan, da bo postal novi predsednik samostojne Hrvaške. Politični in državni program je imel pripravljen. Vedel pa je tudi, da mora najprej odstraniti politične tekmece in dobiti podporo izseljenih Hrvatov. Potreboval je potni list. Jeseni leta 1986 so mu predstavili Josipa Perkovića, ki ga je obvestil, da mu bodo izdali potni list in da lahko začne priprave na veliko potovanje v Kanado k dobro organizirani, finančno preskrbljeni in najvplivnejši skupnosti hrvaških izseljencev na svetu. Tuđman je lahko odšel na svojo najpomembnejšo politično pot. Februarja 1990 je organiziral prvi sabor stranke Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ). Perković je imel moč, da so najvplivnejši predstavniki diaspore lahko prišli v Zagreb brez dokumentov. Tuđman je blestel.
Junija 2013 je bil na seji hrvaške vlade sprejet predlog sprememb zakona o pravosodnem sodelovanju z državami EU. Vendar se je v tem na videz povsem rutinskem dopolnilu skrivala ključna sprememba. Evropski nalog za aretacijo hrvaškega državljana naj bi veljal samo za dejanja, storjena po 7. avgustu 2002. S tem je Milanovićeva vlada Perkovića zaščitila pred izročitvijo Nemčiji. Sledil je ultimat EU, ali bo Hrvaška sprejela evropska pravila ali pa bodo proti njej uvedene sankcije. Milanović je moral popustiti. Perković in Mustać sta bila predana nemškemu pravosodju, ki ju je obsodilo na dosmrtni zapor.
Konec aprila leta 2022 je prav njuna takratna obsodba razlog novega dramatičnega spora predsednika države in predsednika hrvaške vlade. Milanovića je Plenković obtožil, da želi z njuno pomilostitvijo zgolj potrditi svojo staro odločitev, da ju sploh ne bi smeli izročiti tuji državi. Milanović odgovarja, da je Plenković umazan, grd in zloben naslednik Udbe.