Makedonski premier Zoran Zaev, ki je v nedeljo odstopil po porazu svoje socialdemokratske stranke na lokalnih volitvah, je le zadnja žrtev naivne zaverovanosti, da lahko na Balkanu veljajo evropski standardi. Ki jih mnogim državam, zraslih na ruševinah nekdanje Jugoslavije, vsiljuje prav združena Evropa. Verjel je Bruslju, Berlinu in Parizu, od koder že desetletja prihajajo obljube, da Evrope brez Balkana ni. Da bodo lahko Severna Makedonija, Srbija, Črna gora, Kosovo ter Bosna in Hercegovina (pa še Albanija za povrh) kmalu vstopile skozi tolikanj občudovana evropska vrata. Igral je po notah, ki so jih spisali v evropskih metropolah. In na koncu bil za to kaznovan.
Ni kaj, Zaev je dosti bolj evropski kot številni njegovi kolegi v soseščini. Prevzel je odgovornost za volilni poraz. Visok demokratični standard, ki ga žal ne pričakujemo, vsaj ne upravičeno, niti v dveh bivših jugoslovanskih republikah, ki sta že članici Evropske unije, kaj šele drugod. Ni iskal krivcev v zunanjih sovražnikih, medijih in vsej navlaki, za katero volilni poraženci zmeraj krivijo nekoga drugega, le sebe ne. Ali je storil prav, bo izvedel na naslednjih volitvah in nič prej.
Paradoks Zaeva in njemu podobnih, ki pa jih v teh geografskih prostorih lahko preštejemo na prste ene roke, je v tem, da daje prednost multilaterizmu pred nacionalizmom. Kot politik je žrtvoval veliko in na kocko večkrat postavil svojo usodo, morda ne dovolj zavedajoč se, da je le kmet na šahovnici, in še to v položaju, ko imajo nasprotniki več figur in boljša izhodišča. Ko je s podpisom prespanskega sporazuma zgladil odnose z Grčijo, ki je svoji severni sosedi nenehno metala polena pod noge, je pristal celo na spremembo imena države. Makedonija je od leta 2018 Severna Makedonija. A očitno je tudi drugi podpisnik dogovora, tedanji grški premier Aleksis Cipras, podcenjeval moč helenskih nacionalistov. Pogorel je na naslednjih volitvah. In da je vse skupaj še bolj tragično, so se takoj zatem prebudili Bolgari, ki so skozi stranska vrata dobro desetletje prej vstopili v Evropsko unijo in ugotovili, da lahko z grožnjami z vetom prav lepo izsiljujejo vlado v Skopju v njenih poskusih približevanja Evropi. Zmes geografskih, zgodovinskih in političnih teženj. Ob nestrinjanju glede pesnikov in nacionalnih herojev (Bolgarija trdi, da je makedonski nacionalni heroj Golce Delčev Bolgar) je srčika spora izvor makedonskega jezika. Sofija zagovarja stališče, da se makedonski jezik ne bi smel imenovati makedonščina, temveč "uradni jezik Severne Makedonije". Oblasti v Skopju bi po zahtevah Sofije morale priznati, da makedonska identiteta in jezik izhajata iz bolgarskih. S takšnim priznanjem bi se Skopje posledično odpovedalo tudi zahtevam za spoštovanje pravic makedonske manjšine v Bolgariji. Vse od 50. let prejšnjega stoletja Bolgarija tudi trdi, da so slovanski prebivalci Severne Makedonije v resnici Bolgari in govorijo bolgarski jezik, vendar naj bi jim v okviru Jugoslavije takratni režim vsilil makedonsko identiteto.
Potem je tu naslednja država, ki je plačala in še plačuje vsem -izmom, ki vladajo v teh prostorih. Bosna in Hercegovina. Komaj četrt stoletja po koncu vojne, ki je prinesla zločine, za katere Evropa trdi, da se po drugi svetovni vojni ne bi smeli nikdar ponoviti, genocid je le najstrašnejši med njimi, je spet slišati pridušene trobente, ki kličejo v boj. Leta trajajoče eskapade ene od dveh entitet, Republike srbske, z njenim liderjem Miloradom Dodikom na čelu, pa naj gre za grožnje z odcepitvijo ali negiranje grozodejstev in malikovanje vojnih zločincev, bi morale sprožiti alarme v evropskih prestolnicah. A jih ne; prepričanje, da se bodo balkanska "plemena", kot še vedno posmehljivo pravijo narodom, dogovorila med seboj, je tako kratkovidno kot pred tremi desetletji, ko se je začel finale razpada Jugoslavije. Če komu v Evropi ni jasno, da bi nacionalistična, etnično čista vojska Republike srbske pomenila enako grožnjo miru, kot jo je pred 30 leti, naj malo pogleda v zgodovinske knjige. Ali pa obišče spominski park Potočari pri Srebrenici, prizorišču najhujšega množičnega zločina po drugi svetovni vojni.
Evropska unija vsaj potihoma ve, da je pri morijah na območju nekdanje Jugoslavije odigrala neslavno vlogo. Njeno vztrajanje - sprva pri ohranitvi Jugoslavije za vsako ceno, kasneje pa v družbi z Združenimi narodi pri enačenju žrtev in krivcev - je dajalo tedanjim in sedanjim politikom možnost, da se je zgodilo in se še dogaja, kar se. Prazne besede lepo zvenijo, a za njimi ni ničesar. Nazadnje smo se lahko o tem prepričali na Brdu pri Kranju, na vrhu EU-Zahodni Balkan, ko so lahko politiki iz Skopja, Podgorice, Beograda, Sarajeva, Prištine in Tirane poslušali sladke besede o zavezanosti EU k širitvi in evropskih perspektivah držav pretendentk za članstvo. Bodite pridni, izpolnjujte vse naše iz meseca v mesec strožje pogoje in vse se bo uredilo, so lahko slišali. Malo morgen, bi temu rekli balkanski ciniki.
Korenčki, ki jih ponuja Evropska unija, so premajhni, palica, s katero grozi, pa pretanka, da bi lahko brzdali nacionalistične strasti, ki se razplamtevajo
Kdaj se bo Evropska unija prebudila iz svoje samozaverovanosti, da je na Zahodnem Balkanu vse lepo in prav? Morda takrat, ko bo na svojo grozo ugotovila, da so ta geostrateški prostor neovirano zasedle države, ki jih EU ne šteje za prijateljske. Rusija si je utrdila svoj položaj pri slovanskih bratih v Srbiji in delu BiH, Turčija z vero in posli prodira v muslimanske predele, Kitajska je svoj modus operandi, velikodušne investicije za prodor na druge celine, do perfekcionizma natrenirala v Afriki. Saj lahko razumemo evropske politike, ki bolj ali jasno pravijo, da imajo prioritete postpandemijsko okrevanje, pa zeleni prehod, vnovično poenotenje unije z discipliniranjem držav, ki z nespoštovanje temeljnih evropskih načel rinejo po svoje, prednost ... Toda v Bruslju in Strasbourgu, kjer imajo sedež glavne institucije EU, bi se morali zavedati, da popolna odsotnost vizije in perspektiv vodi Zahodni Balkan tja, kjer je že bil - v kaos in medetnične spore. Korenčki, ki jih ponuja Evropska unija, so premajhni, palica, s katero grozi, pa pretanka, da bi lahko brzdali nacionalistične strasti, ki se razplamtevajo.
Na koncu pa se bomo spet čudili: le kako, da nismo tega opazili, in kako se je lahko to zgodilo?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
