Kolumna Marka Tomaša: Troje pisem prijatelju

1

Dragi M.,

verjamem, da te bo to "pismo" presenetilo glede na to, kako dolgo se že nisem oglasil. Poletje je bilo burno in še vedno se poskušam zbrati. Bolje rečeno, poskušam se najti, storiti vse, da bi znova začutil, da sem tam, kjer moram biti. In samo s tega mesta ti lahko tudi pišem.

Z mano se dogaja nekaj nenavadnega, česar ne morem natančno opisati. V preteklem obdobju sem se v množici situacij opazoval nekako od strani. In nisem se mogel prepoznati, kot da se šele zdaj, pri triinštiridesetih srečujem z množico nekaterih prej zatrtih identitet, ki vrejo iz mene kot neke vzporedne osebnosti. Pisal bi ti veliko pogosteje, če bi vedel, kdo je človek, ki ti piše.

Med drugim sem se zalotil, da komaj zdaj poskušam razumeti jesen. Poletje se mi je zdelo neverjetno tuje, kot da nikoli nisem ujel njegovega bistva. Zadnje dni sedim in uživam v dejstvu, da ti isti dnevi postajajo vse krajši. Nedavno sem nekomu dejal: poletno histerijo z veseljem zamenjam za jesensko melanholijo! Vse te obveznosti, ki jih s seboj prinaša poletje, so me začele utrujati. Tako kot obveznosti na splošno. Pregosto in predolgo se počutim utrujenega. Prepogosto se mi dogaja, da bi najraje dvignil roke od vsega, kar sem do zdaj počel in gradil, in nekam izginil. Morda v kak samostan, kot je to storil deda Cohen, ko je prišel v leta, v katerih smo zdaj tudi mi.

Verjetno mi manjka rutina, neko oporišče, predolgo že tavam in besnim in dokazujem, kdo ve, kaj, in kdo ve, komu. Redki so trenutku miru, tistega notranjega, tistega občutka, ki sem ti ga omenil na začetku - občutka, da sem tam, kjer moram biti. Možno je, zelo možno, da so k temu prispevale te zadnje selitve, ki jih nisva pričakovala. Kakor da sem izgubil občutek za dom, potrebujem pa prostor, po katerem se lahko ponoči premikam tudi v popolni temi.

Iz zdaj me spet čakajo neka kratka potovanja, ki sicer prinesejo olajšanje, vendar mi niso v pomoč. Zdi se, da je veliko bolj pomembno, kam in h komu se vračaš, kot kam potuješ. Na potovanjih si vedno lahko izmišljam svoje usode, toda nisem še doumel, kako ravnati, ko se vrnem nazaj k svoji eni in edini usodi, ki jo moram živeti. Na srečo je tukaj ona. To mi pomaga pri osredotočanju. Ljudje, s katerimi živimo, so tako ali tako naš edini dom, toda jaz se izgubljam v prostoru in - še pogosteje - v času. Ne bi se zdaj zapletal v zgodbe o transgeneracijskih travmah in vsem, kar smo podedovali, čeprav nismo hoteli. Vse te zgodbe, legende, družinski miti ... Pa vendarle, kdo bi tedaj bili in ali bi sploh bili?

O tem morda kdaj drugič. Pozno je že in nekako se moram organizirati. Poskušam se vrniti h glasbi, ki sva jo imela tako rada. Morda se tako najdem. Morda bodo v pomoč tudi "pisma" tebi, dragi brat, prijatelj.

2

Dragi M.,

spet je minilo nekaj časa. Že dolgo se pripravljam, da bi ti odgovoril, ker moram spet urediti vtise, ki dobesedno buhtijo v mojih prsih in glavi. To s potovanji je čudno. So taka, ki me znajo umiriti, in so tista podivjana, polna pijanih srečanj in razgaljene nečimrnosti. Toda kar me pri tem najbolj iztiri, je dejstvo, da vsakič, ko se vrnem s teh potovanj, v sebi nosim kup nekih dobrih ljudi, katerih glasovi, usode in žalosti se cele dneve posedajo v meni, kot se posedejo oblačila na dno predala, ko se vrneš domov. Niti ti niti jaz že dolgo ne veva več, kje je najin dom, živiva v podnajemniških stanovanjih, v katerih je nekdo drug določil razporede najinih korakov, s svojimi malimi kozmetičnimi posegi tukaj ne moreva veliko popraviti.

Če sem iskren, se v meni še naprej spopadata želja po divjem življenju na ulici in potreba po notranjem miru. Način, na katerega sem si organiziral življenje, dobesedno eksistenco, me vodi na potovanja, med katerimi živim kot divjak, medtem ko telo in um to vse težje prenašata. Evo, od nekdaj sem skregan sam s seboj. In to me vodi k vprašanju: zakaj smo se odločili biti žalostni? Zakaj nismo izbrali druge strani? Ne vem, v kakšni meri bi nas to zaščitilo in pred čim, toda v zadnjem času je to ena večjih težav, ker se potepam po Balkanu, srečujem prečudovite ljudi, spoznavam njihove žalosti in vsakdanji borbe, nad katerimi nenehno bobnijo zvoki vojne. To me najprej razbesni (kot da bi jaz lahko kogarkoli zaščitil), nato se ta bes počasi spremeni v zverinsko žalost, s katero se spopadam še dneve.

Danes me umirja glas Cat Power. Ljuba Chan Marshall je že od nekdaj moja prijateljica, ki je sicer nisem nikoli srečal, čeprav sva se že neštetokrat pogovarjala. Obril sem se in se tako prisilil, da sem se pogledal v ogledalo in soočil s samim seboj. V meni še vedno drhtijo vsi ti ljudje, s katerimi sem prekrokal konec tedna, počasi se nastanjajo v meni. Mislim, da vedo, da jih nosim s seboj, tako, kot nosim tudi tebe in najine stare sanje o knjigarni v Barceloni in dolgih sprehodih v popolni anonimnosti. Oprosti, ker so moje misli zmedene, ampak "vem, da veš" ...

3

Dragi M.,

celo jutro se pripravljam, da ti napišem to pismo. Pogledujem proti zgradbam in krošnjam, poletje se ruši kot spomenik, tako zlahka, medtem ko jaz hrepenim po nečem nedoločenem, neujemljivem.

Na balkonsko ograjo je sedel vrabec, obrnil glavo in me pogledal. To me je nasmejalo. Za mano je nekaj nervoznih, nespečnih noči, in to je moj prvi deški nasmeh v zadnjih nekaj dneh. Določeno vlogo pri tem, da me je ta ptiček spomnil, kako lepa sta svet in življenje, čeprav porozna in minljiva, je verjetno odigralo tudi to, da je bila vsa soseska obsijana s soncem. Ob tem se vedno spomnim, kako lahko smo nekoč prenašali žalost.

Kot veš tudi sam, imam natanko, nedavno sem jih preštel, milijon domovin in hkrati niti ene. In vseh v enaki meri ne razumem s temi prisiljenimi identitetami in negacijami. Menim, da sem te tukajšnje, ki me ubijajo, odkar sem se začel zavedati, doumel šele nedavno. Ni jih mogoče nadgraditi, nagnjene so k samouničenju v pravilnih časovnih razmikih. Med branjem Basarovega Kontraendorfina sem spoznal, da so tukajšnja plemena morda le imela neko možnost, da se izvlečejo, dokler jih Krleža in Andrić nista opisala, zapečatila in tako vzpostavila kot zakon te spačene malodušne provincijske mentalitete. Zdaj ti ne preostane drugega, kot da si, kar si - najhujši predsodek o samem sebi. Samo redki se borijo proti temu. Domovina je pokvarljivo blago in pogosto slabo dene mojemu želodcu.

A pustiva zdaj to. Moram nadaljevati pisanje pisma. Včasih v tem, kar napišeš ali na kar me spomniš, najdem kakšne lepe male sanje, na katere sem pozabil, medtem ko sem se v glavnem trudil plačevati račune ali sem po kavarnah in v stihih igral samega sebe. In če parafraziram pokojnega deda Cohena: rad bi bil tak junak, kakršen sem bil, dokler me ni nihče poznal … Veš, tisti junak, ki nima ničesar razen sanj, ker danes vem, da je sanjati pomembneje od uresničenja sanj, to je tisto, kar je samo tvoje … Zdaj je vse to samo legenda o nekem dečku. Malo ljudi bo slišalo zanjo, toda jaz se začenjam vračati k njej kot v kakšen topel dom, varno hišo. Morda iz mene govori jesen, ne vem. Vem, da se počutim utrujenega, iztrošenega. Hkrati ne vem, kam sem prispel in zakaj. Donedavnega je bilo vse kristalno jasno. Ali se mi je vsaj tako zdelo. Ničesar nimam več za dokazovati, pa sem vseeno prisiljen. Nobeno delo ni bilo nikoli opravljeno. In vse bolj sem iz sebe, ker čutim, da se moram spet najti, se vrniti k nečemu, kar sem bil, karkoli je to že bilo. Vse človeške predstave so izkrivljene. Morda tudi moja o tem, kakšen bi rad bil. To je tako ali tako pomembno samo zame in za nikogar drugega. Mesta, v katera sem potoval, dišijo po letih, ki bi jih rad pozabil. Tanki na ulicah. Zmedeni ljudje. Jaz pa - zame so pomembna mala vprašanja srca. Evo, to je moj upor.

Objem, se slišiva in tudi vidiva, čim prej, upam, vse bolj upam in vse manj karkoli razumem.

Marko