To je copy/paste teksta v sobotni prilogi Večera, objavljenega 14. avgusta: "Država, ki bo prva imela cepivo/zdravilo, bo imela večjo moč, kot jo trenutno dajejo arzenali jedrskega orožja, nafta, plin ali voda. Le katerega politika ne bi zasrbelo, da ne bi izuma uporabil kot sredstvo pritiska na druge države? Še zlasti, ker so pri razvoju cepiva najdlje svetovne velesile, pač zaradi svojih finančnih in raziskovalnih resursov - in velesile se v sedanjem času med seboj gledajo precej grše kot na primer v času aidsa, ki je sovpadal s koncem hladne vojne. Poleg tega gre v mnogih državah za čisto osebne politične interese ... Poglejmo na primer samo Združene države Amerike, državo, ki je daleč najbolj prizadeta. Razen če se zgodi čudež, imenovan cepivo. Zato se zdi prav verjetno, da bi tudi v ZDA po zgledu Rusije pohiteli in brez resnega znanstvenega ozadja razglasili izumitev cepiva in zmago nad koronavirusom. A vrnimo se še malo k svetu, tej skoraj osemmilijardni skupnosti. Če in ko bo cepivo oziroma zdravilo razvito, kdo bo skrbel, da bodo imeli dostop do njega povsod na planetu? Združeni narodi in Svetovna zdravstvena organizacija so prav zaradi sedanje politike ZDA razstavljeni na prafaktorje. Kakšni bodo kriteriji, po katerih se bo cepivo distribuiralo po svetu? Ogroženost ali finančna moč? Dilem glede moralnosti je vsaj toliko kot glede koristnosti ruskega (in kitajskega) cepiva. Čas pa neusmiljeno teče."
Cepivo je postalo orožje, injekcijska igla je bolj usodna od cevi puške
In tu smo. Cepivo je postalo orožje, injekcijska igla je bolj usodna od cevi puške. Ena in druga seveda morata biti polni. Vem(o), da je skrajno neprimerno vleči paralele med vojno in pandemijo; vojno sprožijo vladarji, bolezen narava. Toda četudi odmislimo patetične prispodobe politikov (smo v vojni z virusom, bitka še ni končana, zmagali bomo, ob koncu epidemije so nas sredi maja lani preletavala vojaška letala in podobno), je dejstvo, da je tisti domnevni netopir, ki je menda prenesel virus nekje na Kitajskem, zanetil vojne.
Kaj je že značilno za čas vojn? Egoizem. Zanesi se sam nase, drugi ti ne bodo pomagali, razen če bodo iskali koristi. Tako pač to gre v času, ki ga živimo. Nobena politična aliansa ne vzdrži dolgo, ko gre za preživetje. Zdaj je na pragu nekaj več, kot je bilo, na primer, britansko-francosko vmešavanje v drugo svetovno vojno ob nemškem napadu na Poljsko leta 1939 (ki se je, mimogrede, končalo s sramotnim porazom in evakuacijo zavezniških sil z obal francoskega Dunkerqueja). Pa vojaških avantur ZDA ob pomoči koalicij voljnih, od Afganistana do Iraka v tem tisočletju. Gre preprosto za preživetje. A ne ljudi, to smo vide(va)li od ZDA do Evrope, temveč politikov, ki so od teh ljudi voljeni. Kolateralna škoda umrlih zaradi covida-19 v njihovih očeh pomeni le več ali manj volivcev.
Če je bivši ameriški predsednik Donald Trump izgubil novembrske volitve, ker je podcenjeval "kitajski virus", bo pokazal čas. Skoraj gotovo pa je, da se zaradi slabega spopadanja s pandemijo lahko razkolje Evropska unija. Kljub deklariranemu vseevropskemu sistemu naročanja cepiv gre namreč skoraj vse narobe. Zamude, predolgi čas odobravanja, pa še geopolitični spopadi z Rusijo in Kitajsko. Povedano preprosto: dame in gospodje, ki sedijo v Bruslju, Strasbourgu in drugod, kjer pač vetrijo evropski uradniki, niso dorasli času in krizi okoli nas. Pa pri tem ne mislim na znanstvenike, združene v Evropski agenciji za zdravila (EMA), niti na one, ki se trudijo v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO). Slednji - upam in verjamem - delajo po najboljših močeh in po svoji vesti. Zdravniki bi dodali: po Hipokratovi prisegi.
Politiki delajo podobno, a drugače. V glavi jim zveni, da bodo najverjetneje propadli, če bodo ljudje namesto nageljnov nosili krizanteme. Zato tudi solirajo, kolikor se le da. Znotraj EU je kar nekaj držav, ki se mimo zapovedanega evropskega cepilnega reda neprikrito spogledujejo z izdelki, ki jih ponujata Rusija in Kitajska, pa morda še kdo. Madžarska, Hrvaška, Slovaška, tudi vlade v Berlinu, na Dunaju in še kje čudežno solirajo, ko gre za dragocene ampule. Pač, vidijo, kaj se dogaja v Izraelu predsednika vlade Benjamina Netanjahuja, kjer je precepljena polovica prebivalstva, uradni Beograd sporoča, da je za veliko precepljenost prebivalstva zaslužen srbski predsednik Aleksandar Vučić, v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, kjer je premier Boris Johnson po brexitu in brez evropskih pravil zagotovil cepivo za skoraj polovico od 67 milijonov državljanov, iz ZDA prihajajo obljube novega predsednika Joeja Bidna, da bo v prvih stotih dneh mandata dovolj cepiv za sto milijonov oziroma slabo tretjino vseh, do konca poletja pa za praktično vse ... Le kateri politik se ne bi uprl takšnim skušnjavam, četudi je jasno, da ob svetovni korporativni farmakološki miselnosti in doslej znanih številkah proizvodnje cepiv teh ciljev ni mogoče doseči. Po drugi strani pa bogate države, spet v luči geopolitičnih interesov, zavračajo solidarnostno načelo do vseh, ki jim niso všeč. Izrael do Palestincev, Srbija do prebivalcev Kosova in tako naprej. Da revni ljudje v Afriki in delu nerazvite Azije sploh ne vedo, da cepivo obstaja, sploh ne omenjamo.
Slovenijo v tem primeru prav namerno izpuščam. Ne glede ne podatke, ki jih pošilja nadvse hvaledvredna nevladna organizacija Covid-19.sledilnik, pa še kdo, so parametri okuženosti, smrtnosti in precepljenosti za nas medicinske laike tako neprimerljivi, da si vsaj sam z njimi ne upam operirati v člankih. Četudi politiki to kar pogosto počnejo.
Ko bodo pred vrati volitve, bi bilo dobro pogledati krute statistike.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
