Foto: REUTERS
Korporacije si ob koncu leta delijo milijone, če ne milijarde dolarjev v obliki daril. V finančnem sektorju so se bonusi v primerjavi z lanskim letom povečali za 20 do 35 odstotkov, kar pomeni v povprečju več sto tisoč dolarjev, ki ga veselo pospravi v žep vsak od prejemnikov. Čeprav je teh daril precej, je največje darilo, ki ga lahko podari korporacija, zakonitost. Z zagotovitvijo nove listine lahko korporacije svojim vlagateljem ponudijo vse z njihovega seznama želja.
Royal Dutch Shell je ena zadnjih korporacij, ki so prišle na naslovnice, ker je podarila novo listino svojim delničarjem s selitvijo svojega sedeža iz Haaga v London. Podjetje se bo odreklo kraljevemu naslovu v zameno za dodatni denar za svoje delničarje. Nizozemski korporaciji Unilever in RELX (Elsevier) sta že storili podobno. Na splošno so številne transakcije združitev slabo prikritih kupčij za izkoriščanje drugačnega pravnega reda.
Od kod dodatni denar za Shellove delničarje? Mogoči vir je novo pravno in regulativno okolje. Podjetje bi lahko spodbudilo tudi dejstvo, da je zaščita delničarjev v Združenem kraljestvu močnejša od zaščite na Nizozemskem. Ne nazadnje pretekle raziskave prava in financ kažejo, da imajo države z boljšo zaščito delničarjev ponavadi bolj razvite finančne trge.
Toda razširitev tega argumenta, zlasti zaradi Shellove poteze, sproža več ugovorov. Na ravni posameznega podjetja je v igri preprosto preveč spremenljivk, da bi korporativno upravljanje močno vplivalo na izid. Poleg tega pri uporabi standardnega merila za kakovost korporativnega prava - (popravljenega) indeksa antidirektorskih pravic - razlika med nizozemskim in angleškim pravom ni tako velika.
Prava korist za delničarje ni upravljanje, ampak denar, ki ga določa davčna zakonodaja. Nizozemska obdavčuje tako dividende kot odkupe delnic s 15 odstotki, medtem ko davčna zakonodaja Združenega kraljestva omogoča oprostitev odkupov, če ima podjetje dobrega davčnega odvetnika.
Za Shell in druge velike onesnaževalce, ki šele začenjajo proces prehoda z nafte in premoga na čistejše vire energije, je ohranjanje zadovoljstva svojih delničarjev pomembnejše od doseganja uspešnega zelenega prehoda. Kot poroča Financial Times, so energetski vodje in vlagatelji prišli do "tihega sporazuma". Ker podjetja manj vlagajo v nafto, bi moralo več denarja priteči nazaj k delničarjem, saj so cene energije visoke.
Poleg tega Shell izkorišča svoj odhod iz Nizozemske za doseganje distance med sabo in nizozemskimi sodišči, ki so v preteklem letu dvakrat očitala družbi neizpolnjevanje zakonsko zahtevanih podnebnih zavez, navedenih v gradivu za odnose z javnostmi. Toliko o ideji, da bo zasebni sektor vodil prehod v zeleno gospodarstvo.
Kam nas to vodi? Onesnaževalci načrtujejo, da bodo svoje delničarje podprli z darili in shemami za izogibanje davkom, medtem ko njihove stranke plačujejo račune za energetski prehod, vlade pa se ukvarjajo s političnimi posledicami. Še huje, darilo za delničarje ni donos zaradi izjemno dobre naložbe niti preboj v energetskem prehodu. Odraža denarno vrednost zakonite arbitražne sheme, ki je zasnovana tako, da zaobide zakone demokratične države - zakone, ki podpirajo delovanje pravnih oseb, kot so Shell in druge korporacije.
Glede na njihov pravni pedigre morda ne preseneča, da korporacije pravo raje obravnavajo kot sredstvo, ki ga je mogoče izkoristiti za dobiček. Rutinsko iščejo cenejše dobave in proizvodnjo selijo v države z nižjimi stroški dela in slabšo zaščito delavcev. Zakaj torej ne bi kupili tudi zakona?
Pravna arbitraža je pogosto racionalizirana kot oblika zdrave konkurence, ki bo zakonodajalce spodbudila k pisanju optimalnih pravil. Toda za koga bi moral biti zakon optimiziran? Očitno bi bili delničarji raje brez davkov, onesnaževalci pa bi imeli najraje standarde brez emisij. Na desetine milijonov ljudi, ki so zaskrbljeni za prihodnost svojih otrok na planetu, ki se segreva, pa ima lahko drugačne preference.
Leta 1811 je zvezna država New York postala ena prvih držav, ki so sprejele statut o brezplačni ustanovitvi. To je omogočilo ustanovitev pravne osebe brez soglasja države, vendar je statut določal, da lahko družbe ustanavljajo samo fizične osebe in le za določen namen. Zakon je izključil lastništvo deležev v drugih družbah in s tem implicitno prepovedal nastajanje skupin podjetij. Korporacija je imela življenjsko dobo omejeno na 20 let, v tem času pa je morala zahtevati podaljšanje svojega statuta ali se soočiti z likvidacijo. In še, korporacije so lahko akumulirale največ 100 tisoč dolarjev (današnja dva milijona dolarjev) kapitala.
Človeku se lahko zazdi, da se je zakonodajalec zvezne države New York bal pravnih družb, ki bi jih težko nadzoroval. Toda tudi previdni zakonodajalci bi bili presenečeni, kako so sodobne korporacije zakon spremenile v kovnico denarja.
Če so potrebni dodatni dokazi za to ravnanje, jih je mogoče najti v velikih odvetniških družbah, ki svojim sodelavcem delijo denarne bonuse. Še pred nekaj leti bi bila takšna praksa nedostojna - škodila bi njihovemu ugledu in ne bi bila združljiva z njihovo vlogo varuhov zakona. Opazovanje odvetniških pisarn, ki javno tekmujejo za najvišja izplačila, medtem ko jih pri tem podpirajo poslovni mediji, pa pokaže, kako daleč je napredovala komodifikacija prava. To je največje darilo.
* Katharina Pistor je profesorica primerjalnega prava na Pravni fakulteti Columbia in avtorica knjige Kodeks kapitala: Kako pravo ustvarja bogastvo in neenakost. Project Syndicate
Obiščite spletno stran brez oglasov.
