Zdaj ko so se nekoliko polegle fanfare ob zamenjavi v palači predsednika (zdaj predsednice) republike, je zagotovo čas, da nekoliko poglobljeno pogledamo v desetletje, ko je v tej palači bival Borut Pahor. Pahor je bil, tako kot prej Milan Kučan in Janez Drnovšek, politik in je vedel, kako je treba streči politiki. Zavedal se je, tako kot Kučan in Drnovšek, katere pristojnosti namenja slovenska ustava predsedniku republike in kje je meja, ki je predsednik ne sme preseči, če želi ohraniti politično funkcijo v mejah, ki jih postavlja ustava. Tako bom kar obšel nekaj kritik, ki so jih bili deležni omenjeni trije predsedniki - predvsem zato, ker se niso postavljali na raven aktivne strankarske politike, čeprav so bili vsi izrazite strankarske osebnosti. Niso jim bile po godu vse vlade, ki so se zvrstile v njihovih mandatih, vendar tega niso javno izpostavljali, ampak so se prilagodili stanju in se omejili na dejavnost, ki jo dopušča ustava. Brez ekscesov, vendar tudi brez pristajanja do pogojevanj glede njihovih pristojnosti, vse do podeljevanja predsedniških odlikovanj.
Toliko o splošni oceni. V tem zapisu pa nameravam obravnavati predvsem vlogo, ki jo je imel Borut Pahor v odnosih z Italijo, seveda s poudarkom na slovenski manjšini in njenih prizadevanjih za zaščito in razvoj, ki bi ji jamčil ustrezno prihodnost. Borut Pahor, doma iz Nove Gorice, je Italijo poznal že od otroških let. Vedel je za dogajanja ob zaprti meji, za težke zgodovinske odnose in za dogajanja, ki so to zgodovino bremenila. Od 70. let prejšnjega stoletja, ko je bil podpisan Osimski sporazum in je bila dokončno potrjena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo, je nad mejo lebdela velika napetost zaradi dogajanj v času med prvo in drugo svetovno vojno, med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Sam sem se s to problematiko pogosto srečeval in zaznal, da na Tržaškem skoraj ni bilo družine, ki bi je ta preteklost ne bremenila: fašistično nasilje, vojna z nacistično okupacijo in edinim uničevalnim taboriščem na ozemlju sedanje Italije, tržaško Rižarno, štiridesetdnevna povojna komunistična oblast in dolga povojna negotovost glede prihodnosti Trsta, ki ga je desetletje upravljala anglo-ameriška vojaška oblast. Vse to je pustilo globok pečat v Trstu - in Slovenci, ki smo tu živeli, smo bili dolga leta žrtve in obenem talci teh odnosov.
Da bo treba to vprašanje rešiti, je bilo jasno tako Rimu kot Ljubljani. Ni naključje, da je bil italijanski predsednik republike Francesco Cossiga, sicer mračna osebnost in zagotovo povezan z ameriškimi tajnimi službami, tudi prvi državnik, ki je po osamosvojitvi obiskal Slovenijo. Naslednja pobuda je prišla iz Rima leta kasneje, ko je bil predsednik Slovenije Janez Drnovšek. Takrat me je slovenski generalni konzul v Trstu Joža Šušmelj kot poznavalca teh odnosov povabil na srečanje v Ljubljano, v predsedniško palačo. Šlo je za zaupno srečanje, o katerem ni poročal nihče; minilo je skoraj 20 let. Bilo je v letu 2004. Sestanka, ki ga je sklical Drnovšek, so se udeležili zunanji minister Ivo Vajgl, slovenski veleposlanik v Rimu Vojko Volk, zgodovinarka Milica Kacin Wohinz, Šušmelj in morda še kdo, vseh se ne spominjam. Predmet je bilo pismo predsednika italijanske republike Carla Azeglia Ciampija, ki je Drnovšku predlagal nekakšno spravno dejanje. Poklon obeh predsednikov na fojbi v Bazovici, kraju, ki ga je italijanska desnica izbrala kot simbol spomina na povojne poboje, ki so jih – in jih pogosto še vedno – obravnavali kot genocid nad Italijani, in v Rižarni, nacističnem uničevalnem taborišču.
Brez osebne zavzetosti Mattarelle in Pahorja Italija ne bi nikoli pristala na vrnitev Narodnega doma, simbolne palače v središču Trsta
Sestanek se je končal s soglasno ugotovitvijo, da je bila Rižarna nemško uničevalno taborišče in da bi se lahko pogovarjali o lokaciji, ki bi označevala nasilje Italije nad Slovenci. Podana sta bila dva predloga, spomenik bazoviškim junakom, trem Slovencem in enemu Hrvatu, usmrčenim leta 1930 po obsodbi posebnega fašističnega sodišča, ali spomenik pobitim talcem v Gramozni jami v Ljubljani v času italijanske okupacije. Ne vem, kaj je temu sklepu sledilo, gotovo pismo v Rim, vem pa, da se ni zgodilo nič. Čas očitno ni dozorel. Vem pa, da se je Ciampijev naslednik, komunist Giorgio Napolitano ukvarjal s tem vprašanjem. Po spodrsljaju ob začetku mandata, ko je ob neki priložnosti povzel stališča italijanske desnice glede povojnih dogajanj, je postavil odnose s Slovenijo na drugačno raven. Takrat je prišlo do srečanja treh predsednikov, Italije, Slovenije (to je bil Danilo Türk) in Hrvaške na koncertu, ki ga je v Trstu vodil Riccardo Muti. Takrat so trije predsedniki obiskali tudi Narodni dom, ki so ga fašisti požgali leta 1920 in v katerem je imela (in še ima) svoje prostore tržaška univerza. Prelomnica v odnosih na najvišji ravni pa je zagotovo bil prvi državniški obisk Boruta Pahorja pri predsedniku Napolitanu v Rimu maju 2014, ki je bil skrbno pripravljen in vreden obiska najpomembnejših svetovnih državnikov.
Napolitana je nasledil Sergio Mattarella. Z Borutom Pahorjem sta sklenila pravo prijateljstvo; ne gre za floskulo, gre za resnično odlične osebne odnose, za zavest, da lahko nekaj skupnega naredita za vzpostavitev novih odnosov na meji. Očitki, ki so leteli na Pahorja (k sreči jih ni bilo veliko), da je položil venec na fojbo, so sovpadali z očitki, ki jih je italijanska desnica namenjala Mattarelli, češ da se je v Bazovici poklonil spominu štirih teroristov, ki so bili obsojeni na smrt zaradi svojega početja (tudi teh ni bilo veliko). Ne moremo mimo dejstva, da brez osebne zavzetosti Mattarelle in Pahorja, brez njune odločnosti, Italija ne bi nikoli pristala na vrnitev Narodnega doma, simbolne palače v središču Trsta, delo arhitekta Maksa Fabianija, bisera secesijske arhitekture ob prelomu stoletja, v času gospodarskega razcveta Trsta v zadnjem desetletju avstro-ogrske oblasti. Ko je bila ta palača trn v peti tržaškemu italijanskemu meščanstvu, ker je bila simbol slovenske prisotnosti v strogem središču mesta.
Toliko o vlogi predsedovanja Boruta Pahorja. Tu bi še dodal razglasitev Nove Gorice z Gorico za Evropsko prestolnico kulture 2025. Dogodek, ki se bliža in ki sta ga Pahor in Mattarella močno podprla. Tudi glede na to si zasluži Borut Pahor predvsem hvaležnost - namesto nesmiselnih kritik, ki letijo na njegov račun, in brskanja po podatkih, kolikšna plača mu zdaj pripada. Pustil je pomemben pečat v državi, znatno prispeval k njenemu ugledu v Evropi in v svetu, ni se vmešaval v strankarske zdrahe in ves čas je ostajal na državniški ravni v okviru pristojnosti, ki jih določa ustava. Res, bilo je nekaj majhnih spodrsljajev, ki pa zagotovo ne morejo zasenčiti njegove vloge. In mimogrede, ne vem, ali so v Novi Gorici pomislili, da bi mu v okviru EPK 2025 namenili pomembno vlogo. To bi zagotovo zaslužil, s svojim znanjem in poznanstvi pa bi lahko zagotovo prispeval k uspehu te pobude.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
