Sedmi oktober je bil dober dan za demokrate. Grško pritožbeno sodišče je potrdilo obsodbe voditeljev Zlate zore - edine nacistične stranke, ki je imela od 40. let prejšnjega stoletja sedeže v kateremkoli parlamentu. Obtoženi so bili umorov, hudih telesnih poškodb in vodenja hudodelske združbe. Skupina dvajset tisoč Atencev je ob tem praznovala pred sodiščem. A naše veselje je trajalo natanko 40 sekund, nato nas je policija razgnala s solzivcem. Z ženo sva hlastala po zraku in se poskušala pridružiti stotinam drugih, ki so se trudili pobegniti po ozki ulici do zatočišča pod bližnjo goro Likabet. Tam je bilo ducat policistov, ki so v bežečo množico streljali s plinskimi razpršilniki. Njihovega poveljnika sem prosil, naj prenehajo. "Nima smisla streljati na ljudi, ki želijo oditi domov," sem mu mirno rekel. Preklinjal je. Ko sem mu pokazal svojo parlamentarno izkaznico, pa me je njegov odgovor zelo prestrašil: "Samo en razlog več, da te zajebavam."
Obsodba grških nacističnih voditeljev je odločilna zmaga v boju z oživitvijo skrajnodesničarskega ekstremizma v Evropi. Toda medtem ko so bili v zaporu, so se njihove ideje, manire in sovraštvo do parlamentarne demokracije širile po ulicah v policijski uniformi.
Teden kasneje me je policist za notranje zadeve zaslišal v okviru preiskave, ki jo je sprožilo moje pričanje. Obraza policista nisem prepoznal, ker v času incidenta nisem mogel ne dihati ne gledati. A prepoznal sem eno: gnusobo v njegovih očeh - pogled, ki me je spominjal na Kapniasa, nekoč izurjenega gestapovskega izpraševalca. Spoznal sem ga leta 1991. Prvič sem ga zagledal, ko je stal ob svojih kozah – na južnem Peloponezu na kmetiji, za katero je skrbel skupaj z ženo Georgio. Obiskal sem jo zaradi družinskih razlogov, njena življenjska zgodba pa bi lahko bila navdih za dramaturško mojstrovino nadarjenega umetnika. Čeprav sem poznal Kapniasov ugled, nisem bil pripravljen na njegovo tiho nočno dobrodošlico.
Potem ko sem se namestil v spalnici, ki jo je Georgia lepo pripravila zame, in z njima razlomil kruh, sem se opravičil in odpeljal v bližnje mesto na sestanek s prijatelji. Ko sem se po polnoči vrnil v kmečko hišo, sem od daleč slišal Kapniasovo smrčanje in veselo oglašanje mačk. Izčrpan sem se odpravil v posteljo, tam pa sta me na blazini čakali knjigi.
Prva je imela naslov Spomini premierja. Njen avtor je bil zadnji premier fašistične diktature moje mladosti - lutka, poimenovana brigadir, ki je po fašističnem pokolu 17. novembra 1973 neofašistično hunto popeljal na neonacistično ozemlje. Druga knjiga je bila majhna vezana izdaja v zelo slabem stanju Mein Kampf, objavljena v Nemčiji leta 1934. Gradivo pred spanjem je bilo po mojem mnenju namenjeno šokiranju gostujočega levičarja in nastavljeno iz vljudnosti polpismenega kmetovalca, ki je hotel doseči prav to.
Občutek trajnega poraza, brezupnosti in razširjenega poniževanja ustvarja okolje, v katerem se spet prebuja mirujoča DNK nacizma
Kot najstnik je bil Kapnias "nedotakljiv" poljedelski delavec, povezan z Georgijinim očetom, ki je bil neke vrste plemič v njihovi gorski vasici. Med nacistično okupacijo je bil Georgijin oče povezava med britanskimi obveščevalnimi službami in lokalnimi levičarskimi partizani, sabotiral je bližnjo brigado nemških oboroženih sil in več italijanskih vodov. Georgia, lokalna lepotica, se je zaljubila in se na skrivaj poročila z enim od partizanov. Med strašno vojno sta se kljub vsemu srečnemu paru rodila dva otroka.
Medtem je Kapnias kot najstnik stopil na drugo stran: pridružil se je paravojaški enoti, ki jo je sestavil lokalni gestapo, in poslali so ga na Kreto, kjer se je uril v veščinah zasliševanja in protisubverzije. Tam mu je Hans, njegov inštruktor, podaril v usnje vezano knjigo Mein Kampf.
Ko so se Nemci umikali, je Grčija tonila v blato moraste državljanske vojne. Zavezniki so se obračali drug proti drugemu, brat proti bratu, hči proti očetu. Georgijin partizanski mož se je znašel v bitki z narodno vojsko, ki so jo podpirali tudi Britanci, njim pa je bil lojalen tudi njen oče, strumni lokalni privrženec. V dveh letih so vojaki, s katerimi je sodeloval, ubili Georgijinega moža. Da je tragedija še večja, so tovariši Georgijinega moža ubili njenega očeta. Vdova zaradi očetovih nacionalistov in sirota zaradi moževih partizanov je Georgia ostala brez denarja in z dvema majhnima otrokoma.
To je bil znak za Kapniasa. Po prestopu iz paravojaške enote, ki jo je organiziral gestapo, v lokalno žandarmerijo se je zdaj lahko maščeval višjemu razredu svojega majhnega, kvazifevdalnega sveta. H Georgii je pristopil s predlogom: "Poroči se z mano in preprečil bom svojim, da bi deželo rešili pred teboj in tvojim komunističnim semenom." Ker je verjela, da nima druge možnosti, kot da se strinja, Georgia do svoje smrti leta 2012 nikoli ni našla notranjega miru.
Ko sem ga leta 1991 spoznal, sem domneval, da so ljudje, kot je Kapnias, relikvije, ki bodo izginile en pogreb za drugim. Motil sem se. Občutek trajnega poraza, brezupnosti in razširjenega poniževanja ustvarjajo okolje, v katerem se spet prebuja mirujoča DNK nacizma. Ko se je grška družba zapletla v ponižujočo razprodajo, je po bankrotu naše države leta 2010 nova generacija nacistov s Kapniasovim pogledom v očeh zasedla svoja mesta v parlamentu. Zdaj jih je večina v zaporu zaradi groznih zločinov. Toda ta pogled ostaja v očeh preveč ljudi in med njimi niso vsi v uniformi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
