(POGLED) Janšev odnos do opozicije spominja na nesrečen in patriarhalen zakonski jarem

Po sestanku, na katerega je predsednik povabil strankarske veljake, moram korigirati svoje prvotno mnenje o Pahorjevem pisoarju: Šarec in Mesec sta naredila prav, da sta zavrnila Pahorjevo indecentno propozicijo.

To sicer ni bilo lepo od njiju, je pa bilo pametno ali vsaj racionalno. Ne nepričakovano se je namreč izkazalo, da je sestanek bil izguba časa.

Janša je izkoristil priložnost in isti dan, tik pred sestankom pri Pahorju, istim naslovnikom oz. povabljencem razposlal kao spodbuden dokument z naslovom Predlog sporazuma za sodelovanje pri oblikovanju odgovorov na temeljne razvojne izzive v obdobju 2021–2022.

Sprejeti Pahorjevo povabilo je - ali bi - nenadoma dobilo čisto drug pomen: sprejeti tudi Janševo vabilo.

Pahorjeva pobožna želja je bila, da bi vlada in opozicija na včerajšnjem sestanku dosegli "neke vrste strinjanje o osredotočenju na spopad z epidemijo, pa tudi o okrevanju po njej in o predsedovanju Svetu EU".

Velik PR plus od vsega skupaj je seveda pokasiral Pahor. Ta je z vabilom še utrdil svoj sloves velikega spravljivca. In to vnaprej. In neglede na vprašljive rezultate srečanja. Še naprej so vsi skregani med sabo, ampak Pahorjeva neminljiva zasluga je, da jih je zbobnal na kup. To je z malo bolj izbranimi besedami povedal tudi sam v sredinih Odmevih (2:10–7:44).

Nepričakovano, a ne nepredvidljivo pa je potem lonček bipartizanstva pristavil še sam Janša in se okoristil na enak način. Nadstrankarsko sodelovanje pri urgentnih ali celo usodnih ciljih je namreč preveč pomembno, da bi copycat vabilo predsednika vlade lahko kdo zavrnil, ne da bi se v očeh fanatičnih in vladi zvestih diskvalificiral in deklariral tako rekoč kot veleizdajalec.

Janša igra prozorno dvojno igro. Po eni strani opozicijo praviloma sesuva kot zadnje debile in škodljivce, potem pa jih vsake toliko dobrohotno in konstruktivno povabi k sodelovanju.

Vlada in opozicija sta se znašli v začaranem disruptivnem krogu nesodelovanja.

Dejstvo je, da vlada niti v najbolj norih sanjah ne bi sprejela sodelovanja opozicije, če bi ta sprejela njeno tako imenovano ponujeno roko in hotela prispevati še kaj več od poslušnega kimanja.

Zato pa je tudi nepredstavljivo, da bi se opozicija bila pripravljena spustiti v kakršnokoli sodelovanje z vlado. Nesodelovanje je predvidljivo dejstvo. Janša itak vabi opozicijo k sodelovanju samo zato, ker ve, da ga ne bo mogla in hotela sprejeti.

Janša pa tudi ve, da bo zavrnitev sodelovanja lahko uspešno izkoristil za diskreditacijo opozicije kot nekooperativnih špilferderberjev, ki jim gre samo za oblast, pa naj stane, kar hoče.

Hlinjeno mostograditeljstvo

Smo skratka v situaciji, ko vlada s ponarejeno dobronamernimi apeli in hlinjenim mostograditeljstvom poskuša stornirati lastno-serijsko omalovaževanje opozicije - pa tudi samega instituta opozicije - in vseh posameznikov in skupin, ki so ji tako ali drugače nenaklonjeni.

Janšev odnos do opozicije spominja na nesrečen in patriarhalen zakonski jarem, v katerem mož dnevno maltretira ženo — potem pa se na lepem spomni, da sta za razplod potrebna dva, in ji predlaga, naj dá noge narazen in misli na temeljne razvojne izzive Slovenije v obdobju 2021–22.

Pahor pa od primera do primera svojega smešno iluzornega spravaštva prevzema vedno bolj prominentno vlogo Janševega sekundanta. Pahor je prepričan, da bo Janša razumel, da se njegova kritika retorike, ki razdvaja, ter dejanj in odločitev, ki ne prispevajo k dobrobiti vseh Slovencev, nanaša nanj in ne na svetega Petra.

Janša tega ne razume oz. se dela, da ne razume. Dela se, da ne ve, da Pahor in preostanek Slovenije desno od sredine — kolikor je tam še sploh normalnih — kažejo s prstom na njega.

Zato zdaj zavzemam stališče, da bi opozicija morala obstruirati vse, kar si vlada zamisli. Sodelovanje s to vlado je problematično v moralnem smislu, v politično operativnem pa je nesmiselno, ker je obsojeno na brezpredmetnost.

Pahor naj kar bo zadnji v državi, ki se ne bo spuščal v frontalne spopade z Janšo. Njegova prizanesljivost bo Janšo še naprej zazibavala v prepričanje, da dela prav. Pa tudi sicer to paše k njegovi funkciji.

Opozicija in državljani pa se naj za razliko od Pahorja raje zavedajo, da Slovenija ni bila še nikoli tako daleč od vlade narodne enotnosti kot zdaj in da je hvala bogu tudi še nikoli ni tako malo potrebovala kot zdaj. Zaskrbljenost zaradi zdravstvene ogroženosti in politične razdvojenosti je samo vaba. Pravzaprav past.

V Sloveniji imamo avtokratsko, avtarkično, glajšaltano in enoumno vlado, ki bi se rada dokopala do še bolj absolutistične oblasti. In to ji bo tudi uspelo, če bo opozicija nasedla predsednikovim in premierovim sirenskim klicem k enotnosti.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.