Tomaž Ranc
Leto po lanskih uničujočih poplavah v Sloveniji se zdi, da se te pravzaprav sploh še niso končale. Njihove posledice so še danes vidne na vsakem koraku. Intervencija? Že veliko je bilo urgentno rešenega na vodotokih, od dolgoročne sanacije, ki bi ljudem omogočale mirno spanje, pa so ostale le sanje in tragične slike po deželi tej. Čas pa teče in vreme udari vedno znova.
Podnebne spremembe, ki jih je povzročil človek s svojim nemarnim odnosom do matere zemlje, so proces, ki ga je seveda nemogoče zaustaviti čez noč, le posledice je moč omiliti, pa še to le z odločnejšimi potezami človeštva in držav. Tudi Slovenije. In teh doslej še nismo videli. Zapisano je marsikaj, a v poplavljenih delih Slovenije ob vsakem močnejšem nalivu s strahom zrejo v nebo, spremljajo narasle potoke ali si zatiskajo ušesa v hišah. Nedavno je spet udarilo - toče, nevihte, nalivi z enormnimi količinami vode v kratkih ali daljših časovnih pasih, zemlja in kamenje ... Vse to bo poslej redno tolklo po zemlji naši, a tudi po drugih evropskih državah ni nič bolje. Če se kakšno vodo ali hudournik še zajeziti da, je vprašanje, ali je človek sploh še sposoben odgovornosti in zavarovanja človeštva pred apokalipso, če bo tako mečkal. A moramo upati in tudi z lastnim zgledom živeti tako, da čim manj onesnažujemo okolje, porabljamo čim manj energije, uporabljamo reciklirane materiale in tako naprej, kar včasih zahteva posebno moč in kondicijo ob vsakodnevnem boju z vseobsegajočo potenco potrošniške družbe.
Seveda so poročevalski spomini na lanski 4. avgust in posledičnih 35 dni adrenalina v vsej svoji totalnosti vtisnjeni nekje globoko. Še danes, tudi če ne pogledam v svoj foto arhiv mobilne naprave, vidim obupane, a tudi borbene obraze, vonjam blato med hišami, požiram prah, ko križarim z biciklom po terenu, slišim sirene med prizadetimi Korošci, predvsem Prevaljčani in Mežičani, tolčem po telefonu na vsakem ovinku ali doma na tipkovnici v garderobni sobi in javnosti sporočam, kaj se dogaja s plazom, kam naj gredo po vodo, kako s krpicami umivajo starejše, ker ni vode, kako so rešili dojenčka skozi okno, kje gradijo mostove upanja, bo plin in kdaj? Tudi gasilce vidim, nemško, poljsko in češko govorico slišim in sključenega župana, drugega, ki kroži v živorumenem odsevnem oblačilu, županjo, ki bi kar sama naredila vse, a je par rok premalo ... Vidim ministre, ki priletijo in gredo, pa seveda kralja Dulerja, ki je čez noč postavil most čez Mežo na Prevaljah ... Vidim Nemce, ki zvrnejo šilce šnopsa, ki ga časti hvaležni domačin, saj so postavili most. Napolni me odziv tistih odrezanih v hribu, hvala, ker nismo pozabili nanje, opozorili na njihov problem, ker do njih ni prišel še nihče, so rekli. Osrečili so tudi dogodki, ko se kje začne premikati, reševati. Saj medije nekateri bolestno obožujejo, rinejo pred kamere in bi se prodali za vsako sliko, a tukaj je šlo za nekaj drugega. Za hvaležnost, saj je žal tako, da se včasih k reševanju pristopi resneje, ko se problemi izpostavijo v javnosti.
Seveda je novinarsko delo v tistem času mejilo tudi na norost, priznam. Ker v eni osebi najprej spremljaš, kaj se dogaja, iščeš informacije, ljudi, zgodbe, fotografiraš, snemaš izjave, videe, pišeš, objavljaš na več socialnih omrežjih, da že ne veš, kaj in kje si spustil v javnost in kaj bi bilo še dobro. Dajmo še to. Pa poplavljeno klet. Pa tega gasilca. Županski apel, da za vraga nujno potrebuje mehanizacijo. Iz dneva v dan in iz ure v uro, kajti razmere so se nenehno spreminjale. Premikaš se brez šoferja, poskušaš ohranjati trezno glavo in se znajti v izrednih razmerah. Namahaš Šarca v dirki do Mežice. Poveš predsednici, da so razmere resne. Večerje doma so kljub pozivom ostajale hladne, saj še kar udarjam po tipkovnici
Novinarski poklic se je močno spremenil, a katastrofa naplavi tudi opozorilo, da je terensko delo novinarjev osnova, dopisniške mreže pa zakon. Treba je bilo noreti tudi zavoljo ljubih Korošcev, prevečkrat od boga pozabljenih, da bo odziv pristojnih resnejši. Desetletja prometno zapostavljena Koroška še kar gloda tretjo razvojno (k)os(t), ki je še vedno ni. Oziroma prihaja in leze prepočasi. Pa so hribi, reke povsem enaki kot na drugi strani meje in tudi sonce tam sije enako močno. Zakaj je tam čez lahko bolj "porihtano"? Večni zakaj? Smo se za to borili?
Ob naravnih katastrofah mora vsak pomagati po svojih najboljših močeh ne glede na poklic. Še stavim na moč medsebojne solidarnosti, a tudi moč besede in medijev. Še je važno, kdo kaj reče, ljudje, bežite vstran od influencerskega blebetanja. Če me skrbi, kako se svet odziva na podnebne spremembe, pa sem po poplavni zgodbi nepoboljšljiv optimist glede tega, da je človek še vedno ostal človeški in da ljudje kljub vseprisotnemu egoizmu pomagajo drug drugemu, stopijo skupaj. Naslednje čudovito spoznanje je, da Slovenija ni ostala sama. Celo napadena Ukrajina je poslala pomoč. Nad nami so frčali helikopterji, mednarodna pomoč je bila mogočna, Evropska unija je pristopila z živo silo, vojsko, mehanizacijo, ne nazadnje z denarjem. Evropski mehanizmi solidarnosti in pomoči delujejo. V varnem evropskem zavetju lahko tudi Slovenci spimo mirneje, a to zavetje je lahko tudi varljivo. Usodnih izzivov planeta ne gre sebično pustiti zanamcem.
O obnovi tokrat raje ne bi, saj poteka, a je počasna. Veliko rek in hudournikov je urejenih, a izzivov je ogromno. Ogromno! Občutek imam, da še nismo niti na pol poti. Nemški, poljski, češki in drugi mostovi so posojeni, začasni in montažni. Kako dolgo še, za vraga? Kdaj bomo zgradili nove? Slovenija, zbudi se. Delaj hitreje. Veleposlaniki tujih držav se že rogajo, češ, mostovi vzdržijo 30 let ... Bo kaj? Da o plazovih, ki še niso sanirani in jih zarašča grmovje ali cestah, ne govorimo. Na državni cesti Dravograd–Ravne še vedno ljudje ždijo pred semaforji, prve lopate ob Meži niso še niti zasadili. In to je samo ena velikih sramot. Slovenija nima kapacitet? Znanja? Volje? Denarja? Smo suverena država, ki obvlada svoj teritorij? Mnogi poplavljenci še nimajo rešenih stanovanjskih problemov, pri čemer je popolnoma jasno, gradnje ob rekah in hudournikih bo treba močno omejiti, če ne prepovedati, kajti ob njih ne bo več mogoče živeti varno. Osebne odločitve, ali zapustiti topel dom, če tako svetuje stroka, in zgraditi novega, so obupno težke. A bolje to, kot zapustiti svet, kajti narava nam lahko vsak dan presurovo pokaže svojo moč, varnost in zdravje pa sta vrednoti, ki nista samoumevni in ju ni mogoče kupiti na nobeni tržnici.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
