(ŠESTI DAN) Naše veselice in greznice

Pred obletnico uničevalnih poplav, ki so zarezale v življenja zlasti na Koroškem in v Zgornji Savinjski dolini, ujme pa nadalje ne prizanašajo nikjer, so v bilanci tako minusi kot plusi. Najbolj razdejana infrastruktura, predvsem v središčih občin, je sanirana, ponekod je vsaj videz središč že dober, tudi ko gre le za krpanje in ne korenito prenovo, ki ostaja dolgoročni cilj. Širša, zlasti prometna infrastruktura je še naprej razdrapana, zlasti v težje dostopnih delih, toda tudi na glavnih prometnicah, kjer so sicer stekli postopki razpisov in izbire izvajalcev, a je glavnina del še na čakanju. Vodotoki ostajajo problem - struge so sicer marsikje razširjene, poglobljene, s škarpami so zavarovali območja, da so poplavno varnejša, ponekod so izvedbe boljše, drugod slabše. Enako se zdi na gozdnih območjih.

Ni malo prebivalcev, ki še ne vedo povsem, ali jim preteči plazovi lahko ob vnovičnih neurjih ogrozijo dom, čeprav načeloma vedo, na kako ogroženem območju živijo. Kar najbolj bode v oči kot neuresničeno, so selitve oziroma kombinacije odškodnin in nadomestnih domov, ki niso več primerni za bivanje. Ljudje so na seznamih, kaj pa od tam? Nemogoče si je predstavljati, da, zlasti na savinjskem koncu, poplavljeni in najbolj prizadeti v poplavah še vedno živijo pri znancih ali drugje, kjer so jim solidarno ponudili začasne namestitve. Nekateri so si uspeli hiše preurediti in so, četudi z deloma izplačano napovedano pomočjo države, tudi zadovoljni. Po finančni plati bi morda lahko ocenili, da za poplave ni bilo namenjenega malo, hkrati denar, tudi evropski, še bo in se niti ne zdi problem. A obenem ni enakomerno, dovolj domišljeno razporejen, tudi pravega nadzora nad razporejanjem ni, ob dejstvu, da je ob državnem denarju steklo veliko dobrodelnih akcij, oblik materialnih pomoči, ki so marsikomu olajšale življenje. Gospodarstvo se je medtem prav tako različno uspelo postaviti na noge ali začrtati perspektive tako in drugače. Prva pomoč države je bila hitra, nadaljnja ni več tako odločna, hkrati se postavlja vse več ovir in nadaljnjih zahtev v procedurah, kar je po svoje pričakovano, a tudi izčrpavajoče.

Pogled na celoto, ki je kompleksna, ni ravno za veselico, še zlasti ob tem ne, ko so v tem tednu izpostavili pozitivno preselitev prve družine v novo darovano hišo v Slovenj Gradcu. Ni pa situacija niti za obmetavanja in obračunavanja z več strani, ki so ob tem dogodku pokazala, da v družbi ob solidarnosti žal še kako močno prosperirajo nestrpnosti in nesramnosti, izhajajoče tudi iz razdiralnih politik in očitkov brez filtrov, zabijanj na prvo žogo. Tako so po slovesnosti ob selitvi, ki se je je udeležil premier Robert Golob, bolj ali manj vsevprek, tudi iz opozicije, ne pa le iz političnih krogov, leteli očitki, da premier ob darovani hiši donatorjev na tej primopredaji ni imel kaj iskati. Še več, da je tako rekoč zavržno, da je prišel in si celo pripisoval neupravičene zasluge. O Golobu in njegovi vladavini si lahko mislimo karkoli že, vsebinska kritika je nedvomno utemeljena (veliko napovedi, a premalo učinkovitosti in rezultatov), a osnovne standarde komunikacije bi v tej družbi še kazalo spoštovati. Nekdaj je veljalo, da je obisk premierja, kateregakoli že, čast ali da vsaj daje nekemu dogodku veljavo. Zdaj premier že s prisotnostjo tvega, da ga raztrgajo, polijejo z greznico. Ni treba biti Golobov apologet, da bi na daleč razbral najmanj nedostojnost. Na podeželju bi najbolj preprosto zaključili, da smo očitno brez osnovnih manir. Spletna mašinerija ob tem iz butajoče greznice računa na kovanje dodatnega (proti)kapitala, ki mobilizira predvsem z gnevom.

Dejstvo je (a poglabljanja bi presekala načrtni populizem), da je bilo za uresničitev preselitve ob izvorni donaciji radeljskega podjetja potrebno tako sodelovanje občine kot vlade, za nameček še nevladnega sektorja. Država je družini zagotovila odškodnino ob poplavljenem domu, na ministrstvih so ob menjavi zemljišč z občino iskali še kombinacije, da ne bi družine obremenili še s kakšnimi davki, ki bi izhajali zgolj iz veljavne zakonodaje. Kar ponazori cel niz ovir in zapletov, preden so lahko naštudirali ugoden razplet, je, da imamo več zakonodajnih ovir kot rešitev. Vse so tudi rezultat vseh prejšnjih vlad, ki so po spisku vzdrževale zbirokratiziranost, zapletale razmerja med pristojnostmi države in lokalnih skupnosti, napovedovale pa poenostavitve. Kar bi lahko in bi moral sporočiti ta primer, je, kako v izrednih razmerah, zlasti naravnih katastrofah, ki jih upravičeno pričakujemo tudi vnaprej, ne trčiti ob absurde, pogojene s predpisi. Vlada ima tudi na tem področju priložnost, da začrta spremembe. A jih mora tudi izpeljati, ne le napovedovati. Le učinkovite politike in oprijemljivih rezultatov nič realno ne spodkoplje.