Morda se je tudi komu od vas, spoštovani bralci, zgodilo, da vam je pamet zunaj meja Slovenije začela delovati drugače in bolje kot doma. Nič posebnega. Potovanje v tujino spodbuja otroško željo poučiti se o čem novem, z obiskovanjem daljnih krajev se naše zaznavanje in dojemanje osvežita. To je po eni strani, po drugi strani pa nas v tujini lahko doleti tudi kaj kognitivno grenkega. Denimo zavedanje o lastni zaplankanosti oziroma zablokanosti (med mestnimi bloki najdemo podobna količino tovrstnih drž kot za podeželskimi planki), še več, pod določenimi pogoji lahko tujina sproži razočaranje nad nami samimi in nad slovensko družbo.
Nazadnje, ko se mi je to zgodilo, mi ni bilo treba daleč – le v Trst. V mestu, ki ne more ubežati svojemu pristaniškemu deenkaju in usodi vratarja med romanskim in slovanskim svetom, sem se letošnjo jesen soočal, kako malenkostne in zamejene so slovenske debate o migracijah. Človeštvo je v premikanju, smo pred bibličnimi prelomi, klicani smo k razumevanju in dobroti, v Sloveniji pa je tema migracij zašla na minsko polje, po katerem se ne moreš ganiti, ne da bi stopil na desničarsko ali levičarsko mino. Piškava tolažba je, da na istem minskem polju stagnirajo tudi druge velike teme: kultura, izobraževanje, mediji, družina, zdravstvo, ekologija, itd., itd.
V Trst se spuščam redno, skoraj vsak mesec. Cerkvenopravno namreč spadam v redovno skupnost, ki so jo leta 1911 v Trstu ustanovili španski klaretinci z namenom, kot beremo v kroniki, "da bi prišli v stik s slovanskimi ljudstvi". Novo v zadnjem času je, da skupnost deluje na "pogon 4x4", kot rečemo v šali, ko hočemo povedati, da štirje patri, ki to skupnost tvorimo, prihajamo iz štirih narodov in s štirih celin: eden iz Indije, drug iz Nigerije, tretji iz Argentine, četrti iz Slovenije. Mala sinteza premikajočega človeštva, skratka.
A bolj pomenljiva je stara novost tega samostana in samostanu pripadajoče župnije, to je odprtost za migracije. Še ko so tržaško klaretinsko skupnost vodili Italijani, se je zgodila strateška odločitev, da se bo samostanska in župnijska struktura odzvala klicu papeža Frančiška ter se odprla za migrante in brezdomce. Kleriki in laiki so zmolili za Božjo pomoč, škofija je dala pristanek, zavihali so rokave.
Kako deluje danes? Najprej o Senegalcih islamske veroizpovedi. Migranti senegalskega porekla, ki živijo in delajo na Tržaškem, so že pred desetletjem prosili za prostor za molitev. Dobili so ga v župnijski učilnici. Čez čas so prosili za prostor za molitev še drugi Senegalci, tudi muslimani, a sufistične denominacije z drugačnim ritualom. Danes je tako, da v petek učilnico uporabi ena denominacija, v nedeljo druga. K temu gre še humanitarna pomoč in druženje Senegalcev na farnem dvorišču.
Človeštvo se premika in božična zgodba še traja
Naslednje poglavje so pravkar prispeli migranti in siceršnji brezdomci. Gre za nujne primere, tiste, ko se človeka na ulici ne pušča iz preprostega razloga – ker je človek. Za te primere se je preuredila župnijska dvorana, postavili so se pogradi, organizirala kuhinja, vzpostavil se je sistem prostovoljstva (resničnega, ne "nagrajevanega", plačanega). Ker gre za veliko reč, ki presega zmožnosti župnije, je nosilec projekta tržaška Karitas.
Kar mi je te dni ob opazovanju dotičnih dejavnosti za migrante dalo največ misliti in med drugim sprožilo grenko samozavedanje o slovenskem cepetanju na mestu, so italijanski prostovoljci. Pravim italijanski, ker v omenjeno samostansko-župnijsko skupnost prihajajo iz cele Italije. Pripeljejo se s kombijem ali vlakom, nastanijo se v samostanske celice, v katerih so nekdaj živeli patri, ostanejo teden dni, prevzamejo vse delo v župnijski dvorani, namenjeni sprejemu migrantov in brezdomcev z ulice. Največkrat pridejo iz Toskane iz starodavne karitativne organizacije Misericordia (ustanovljene leta 1244), včasih za enotedensko strežbo prijavijo skavti, nazadnje, ko sem bil v Trstu, se je izkazala polformalna skupina srčnih ljudi iz Pesara.
Na njih vidiš, kako preprosta je dobrota, vidiš, kako inteligentna je dobrota. In kako prav je, da je civilna družba res civilna, res nevladna, neodvisna od politike in od politike upravljanih finančnih seskov, osvobojena preračunljivosti in šopirjenja v medijih. Vidiš, da je človekoljubni odgovor na veliko humanitarno dogajanje možen in da lahko vsak sodeluje v drami, ki je premikanje človeštva. S sodelovanjem mnogih, z delovanjem od spodaj navzgor bodo tudi lažje nevtralizirani negativni vidiki, ki spremljajo migracijskih fenomen: tihotapljenje in trgovina z ljudmi, sovražne napetosti med različnimi skupinami, populizem, politična manipulacija, verska radikalizacija, zloraba azilnega sistema, ekonomsko izkoriščanje migrantov ...
V Sloveniji zgodbo z migracijami v prvi vrsti kvari politika. Pri tem ne mislim toliko na politike kot politike, temveč na politizirano in polarizirano miselnost, ki je (na veselje nekaterih politikov, seveda) zastrupila široke množice. Če pri nas rečem, da so migracije predvsem naraven pojav, sem kaj hitro komunist in izdajalec lastne krvi. Če rečem, da migracije ne smejo uničiti naše kulturne identitete, sem kaj hitro fašist, ups, v mojem primeru klerofašist. A v obeh izrekih zgolj podajam dvoje dokaj razumnih in razumljivih trditev, dvoje iztočnic za pogovor, ki se vsebinsko ne izključujeta.
Zdravilo za zaplankanost oziroma zablokanost je razgledanost. Možno je pokukati iz Slovenije v širši svet in se pri tem razstrupiti politično motiviranih bipolarnih narativov. Veliko dobrega se dogaja tam, kjer je najbolj napeto, veliko srčnih ljudi je, ki jih je mogoče posnemati. Mene so izredno nagovorili italijanski prostovoljci iz tržaške dvorane, v kateri jedo in spijo ljudje z ulice, koga od vas bo nagovoril kdo drug.
Človeštvo se premika in božična zgodba še traja. V njej smo lahko tisti, ki zapiramo vrata pred nosečnico na potovalnem osličku, lahko celo postanemo nasilni kot Herodeževi hlapci. Lahko pa smo v vlogi pastirjev z betlehemskih poljan, ki Jožefu in Mariji priskrbijo prostor za varen porod. Ali pa v vlogi tistih prebivalcev Egipta, ki so mladi begunski družini iz Galileje ponudili zatočišče, Biblija pa njihovih imen ni zapisala. Kot da bi hotela reči, da se največ dobrote zgodi brez spremljave fanfar.
