Joan Villaroya je katalonski zgodovinar, ki je velik del svoje raziskovalne dejavnosti namenil vojaški zgodovini. Je profesor na barcelonski univerzi, nosilec katedre za sodobno zgodovino. Njegovo zadnje delo je namenjeno španski državljanski vojni, obravnava pa zelo zanimivo temo, na kar kaže že sam naslov: Mussolini proti Barceloni. Zajetna knjiga, skoraj 300 strani, je izšla v Barceloni v katalonščini v maju minulega leta. Knjiga si vsekakor zasluži veliko pozornost, ker v celoti demantira tezo, da so bili Italijani v drugi svetovni vojni žrtve in da so za vse zločine krivi Nemci. V zadnjih letih se je sicer tudi italijanska javnost seznanila z nekaterimi dejstvi, predvsem s tako imenovano rasno zakonodajo, ki jo je Italija sprejela leta 1938; dolga leta je namreč v Italiji obveljala "resnica", da so za preganjanje Judov krivi Nemci. Seveda pa še zdaj niso obelodanjeni drugi zločini fašizma, katerega žrtve so bili tudi številni Slovenci.
Knjiga, ki jo tu obravnavamo, seveda ne zadeva teh tem, pač pa dokaj nepoznano vlogo Mussolinija v španski državljanski vojni. Njena osrednja tema je bombardiranje Barcelone in drugih katalonskih mest. Znano je, da je sredi državljanske vojne Hitler dal bombardirati baskovsko mesto Gerniko, kar je Pablo Picasso prikazal na istoimenski sliki. To se je zgodilo 26. aprila 1937.
Znana so Hitlerjeva bombardiranja Londona in Coventryja ob začetku druge svetovne vojne in zavezniško bombardiranje Dresdna tik pred koncem druge svetovne vojne, manj znano oziroma skoraj neznano pa je bombardiranje Barcelone italijanskega letalstva 17. marca 1938 po izrecnem ukazu Benita Mussolinija. To je dejstvo, o katerem obstaja zapis v dnevniku Galeazza Ciana, italijanskega zunanjega ministra, sicer Mussolinijevega zeta, ki ga je kasneje sam Mussolini dal usmrtiti.
"Učinkovito potolči moralo rdečih"
Napad je 16. marca formalno odredil general Vicenzo Velardi, poveljnik Italijanskega legionarnega letalstva s sedežem na Majorki po izrecnem Mussolinijevem ukazu. Slednji je ta ukaz podpisal tik pred govorom o Hitlerjevi pridružitvi Avstrije tretjemu rajhu. Za Mussolinija je bila ta priključitev neugodna, saj bi veliko raje videl, da bi ostala Avstrija nevtralna in da Hitlerjeva Nemčija ne bi neposredno mejila na Italijo. Da je bila odločitev sad trenutnega Mussolinijevega razpoloženja, kaže tudi dejstvo, da voditelj španskega državnega udara, diktator Francisco Franco, o napadu ni bil obveščen.
Tu je treba še pojasniti, da je bila v tistem času Katalonija edina velika regija (pravzaprav samostojna republika) v Španiji, ki je Franco še ni osvojil. O sami državljanski vojni je bilo veliko napisanega; poleg zgodovinarjev sta bila med avtorji, ki so to temo obravnavali, tudi prostovoljca v enotah republikanske armade, pisatelja George Orwell (Poklon Kataloniji) in Ernest Hemingway (Komu zvoni).
Mussolini je v svojem ukazu zapisal: "Nocoj začeti nasilno dolgotrajno akcijo v Barceloni." Skratka, šlo je za sistematično bombardiranje velikega mesta, prvo v zgodovini vojaškega letalstva. Guernica je bila v tistem času v primerjavi z Barcelono le velika vas. Mussolini je torej iskal slavo, pokazati je hotel Hitlerju, da nekaj velja, obenem pa posvariti Francijo, ki je v tistem času razmišljala o podpori republikanskim enotam v španski državljanski vojni. To so dejavniki, ki jih Ciano omenja kot možne razloge za Mussolinijevo odločitev, dodaja pa tudi, da je Mussolini mislil, da bo s takim bombardiranjem "učinkovito potolkel moralo rdečih".
Alarm je vedno tulil
Alarm se je v Barceloni 17. marca 1938 sprožil malo po 22. uri; ljudje so začeli bežati v zaklonišča, prve bombe pa so padle že štiri minute kasneje.
Villaroyeva knjiga vsebuje glede tega in drugih bombardiranj katalonskih mest zelo natančen opis. Ogromno je podatkov o posameznih napadih, dnevih in urah, ko so se zgodili, o žrtvah in o materialni škodi. Tudi podatki o žrtvah so za vrsto napadov natančno opredeljeni, marsikje z imeni in drugimi podrobnostmi posameznih žrtev. Nekateri zapisi, ki jih avtor navaja v knjigi, so naravnost srhljivi.
Med temi je citat iz knjige takratnega komisarja za propagando pri katalonski vladi Jaumeja Miravitllesa Ljudje, ki sem jih poznal: "V marcu leta 1938 se je zgodila tragična sprememba taktike bombardiranja Barcelone. Medtem ko so bili prej napadi sporadični in občasni, so bili od tega časa masovni in vsaki dve uri. Alarm je vedno tulil, tako da je bilo jasno, da bo nov napad sledil tistemu, ki se je pravkar končal … Ob treh popoldne tistega tragičnega dne so me po telefonu poklicali svojci mojega brivca in me spraševali, ali je ostal na komisariatu, ker se domov ni vrnil na kosilo. Hitro sem se pozanimal. Ne, odšel je, kot običajno, ob isti uri. Domov se ni vrnil. Jasno je, da so v tistih trenutkih vsi pomislili na najhujše. Takoj sem odšel in se z avtom peljal po cesti proti njegovemu domu. Ustavljal sem se pri krajih, ki so jih tisti dan najbolj prizadele bombe, in spraševal prebivalce, ali so videli hoditi mimo moža, ki je bil z lahkoto prepoznaven, ker je bil šepav in je nosil zelo velik ortopedski čevelj. Prispel sem na Ramblo de Catalunya, kjer je v bližini kinodvorana Coliseum, kraj, ki so ga tistega dne prizadele največje eksplozije in so bombe do temeljev porušile tri ali štiri poslopja. Ustavil sem avto in sem, nekako samodejno, pogledal proti nebu. Prizor je bil srhljiv: na veji drevesa je visela noga mojega prijatelja, obuta v ortopedski čevelj."
Takih opisov je v knjigi veliko, povsod z navedbo dnevov in krajev ter pogosto tudi z imeni ljudi, ki so jih bombe ubil. Skratka, knjiga se ne omejuje na zgodovino dogodkov, torej samo bombardiranje, ampak vsebuje podatke o žrtvah in okoliščine njihove tragične smrti.
Vsebuje tudi podatke o porušenih palačah: gre skoraj v celoti za sredinske ulice in trge katalonske prestolnice (beseda je upravičena, ker je bila, kot omenjeno, takrat Katalonija samostojna država).
Veliko je tudi podatkov o letalih, ki so bombardirala Barcelono. Italijansko Legionarno letalstvo, tako se je imenovala enota, ki je imela takrat bazo na Majorki, otoku, ki je približno uro leta oddaljen od Barcelone, je bila poimenovana po generalu Giuliu Douhetu, teoretiku vloge letalstva v vojni kot novega sredstva za zmago nad odporništvom. Že leta 1911 je italijansko letalstvo bombardiralo Tripolis v Libiji med italijansko-turško vojno. Douhet je umrl leta 1930, njegova teorija pa je obveljala. Leta kasneje je pravnik Tullio Scovazzi to teorijo označil za državni terorizem.
To je samo nekaj paberkov iz knjige, ki podrobno analizira početje italijanskega letalstva in njegov namen: demoralizirati krajevno prebivalstvo.
Desetkrat več žrtev kot v Gerniki
Tega ni počela samo Italija; kot že omenjeno, je prvi napad z namenom demoralizacije prebivalstva izvedlo Hitlerjevo letalstvo nad baskovsko Gerniko. Tam je bilo žrtev okoli 250, v tistih prvih napadih v Barceloni jih je bilo več kot tisoč, letalski napadi nad Barcelono, ki so sledili vse do zmage nad republikansko vojsko, pa so terjali najmanj 2500 žrtev.
Francu so seveda pri zmagi odločilno pomagali tudi Nemci. Poleg omenjenega bombardiranja Gernike je nemška letalska Legija Còndor bombardirala številne kraje v Kataloniji vse do konca državljanske vojne. Tudi Francova vojska je imela letalsko enoto, ki je uporabljala pretežno italijanska letala Savoia. Republikanska vojska pa je imela manjše število letal, v glavnem sovjetske izdelave, ki seveda niso bila kos premoči italijanskega in nemškega letalstva. Ostaja pa dejstvo, da je Barcelono bombardiralo samo italijansko letalstvo in da je šlo, če naj verjamemo zapisom v dnevniku Galeazza Ciana, v bistvu za osebno Mussolinijevo pobudo, brez dogovora s Hitlerjem in brez vednosti Francisca Franca, pobudo, ki jo je italijanski diktator izvedel v trenutku jeze, ker je Hitler priključil Avstrijo tretjemu rajhu, ne da bi Mussolinija prej o tem obvestil.
Barcelona je bila ob tem napadu nemočna; ni imela sredstev, da bi se branila; na vrat na nos so zgradili veliko zaklonišč, mesto so branili z mitraljezi in topovi, vendar letalskim napadom, ki so bili takrat novost vojskovanja, niso bili kos.
Grozote napadov italijanskega in nemškega letalstva so bile v Francovi Španiji zamolčane in zgodovinarji so jih lahko odkrivali šele po Francovi smrti leta 1972. V knjigi je zgovoren primer, fotografija ženske, ki na kolenih objokuje truplo sina, ubitega pri bombardiranju Lleide. Sin, Gabriel Pernau, je bil ubit v letalskem napadu. Fotografijo so v času Francove diktature nekajkrat objavili s podnapisom, da gre za žensko, ki joče ob truplu Titovega borca.
Ob koncu velja še omeniti citat Winstona Churchilla leta 1940 ob letalskih napadih na London, ki ga Villarroya navaja v epilogu: "Ne želim podcenjevati kazni, ki nas je doletela, ampak zaupam našim sodržavljanom, da se bodo sposobni zoperstaviti, kot je to naredilo pogumno barcelonsko ljudstvo."
Toliko o knjigi. Velja še omeniti podatek, ki ga navaja Wikipedija: leta 1939 so se posadke italijanskih letal iz španskega Cadiza vrnile v Italijo, kjer jih je z vojaškimi častmi sprejel kralj Viktor Emanuel III.
