(POGLED) Kolumna Igorja Gošteta: Nič od nič

Kmalu po tem, ko je vlada dr. Roberta Goloba začela delati, sem v Večeru objavil kolumno z naslovom Tudi ti, Golob. Navajam le nekaj malega za osvežitev spomina: "Ni jim bila dana oblast, da bodo razgradili še tisto nekaj demokracije, ki jo še premoremo, ampak zato, da bodo 'popucali' s korupcijo v zdravstvu, v gospodarstvu in pa po občinah, kjer je je, verjemite, še mnogo več, kot na državni ravni. In predvsem zato, da ne bodo kadrovali tako, kot so drugi leta poprej. Ko že davno ni več pomembno, kaj kdo zna, važno je le, da je naš." In še tole v podobnosti Golobove vlade z Janševo in z vsemi drugimi, kar se kadrovanja tiče: "Druga podobnost ene in druge vlade je tudi v tem, da oboji, ko kadrujejo, govorijo, da ne gre za politično kadrovanje, ampak za strokovnost. Nehajmo si lagati. Pravi strokovnjaki se že vrsto let izogibajo politiki kot maček vreli kaši. Kajti to, kar imamo in čemur rečemo stroka, je vse kaj drugega kot stroka, kar nam poskušajo politiki prodati."

V naslednjih mesecih se je vse skupaj le še poslabšalo. Kadrovalo se je in se še kadruje na veliko. Če kakšen svet zavoda ne sledi napotkom vlade, ga zamenjajo s svojimi poslušnimi, vmes odpirajo rane preteklosti z ukinjanjem (pravijo, da gre sicer za združevanje) Muzeja osamosvojitve, sledilo je ukinjanje dneva spomina na žrtve komunizma, za nameček pa se ministrica pojavi na Čebinah, kjer slavi spomin na ustanovitev neke stranke izpred druge svetovne vojne, ki je povzročila mnogo gorja. Zraven pa so predsednik vlade in njegovi ministri veselo prihajali pred medije (zdaj bolj poredko) z neizdelanimi in povsem nerealnimi obljubami, kaj vse bodo reformirali. Pa niso še nič. No, so. Kakšno zadevo so še bolj zakomplicirali, od obljub pa za zdaj ni ostalo nič. O reformah govorijo, nič pa v tej smeri ne naredijo. Le naslavljajo. Za boga milega, kje so našli to besedo naslavljanje. Niste bili izvoljeni zato, da boste naslavljali, ampak da boste ugotovili, kaj vse "ne štima" in potem tisto tudi uredili ali "poštimali". Vendar ne z novo, še bolj zapleteno zakonodajo, ko ne veš, ali je tič ali miš, ampak s poenostavitvijo dosedanje. Na način, da jo bomo vsi razumeli, predvsem pa tisti, ki jo bodo morali izvajati. A kaj, ko vsem, ne le tej vladi, ustreza, da si zakonodajo in posamezne zakone vsak po svoje razlaga. Kar, verjemite, ne pelje drugam kot do tega, da vsi ribarijo v kalnem. Kako je to v praksi, pa ve vsak ribič. Počasi pa tudi mi neribiči.

Zraven pa se delajo, da depolitizirajo našo družbo. Mene že kar ušesa bolijo, ko jih poslušam, kako bodo depolitizirali vse, tudi javno RTV, denimo. Če je njihova depolitizacija v tem, da zamenjaš vse "nenaše" z "našimi", potem to depolitizacija ni. Je le politično mešetarjenje. V zadnjem času se je veliko govorilo o omejitvi županskih kandidatov. Sam sem na to temo že pred dvema desetletjema posnel televizijsko oddajo. Takrat sem nekatere, ki poznajo delovanje v javnih zavodih, občinah, in tudi nekatere politike povprašal, kaj menijo o tem, da bi vsem političnim funkcionarjem, ne le županom, tudi direktorjem javnih zavodov in državnih podjetij, omejili mandate, podobno kot pri predsedniku države.

Odgovori so bili presenetljivi. Le eden ali dva sta temu nasprotovala. Po dveh desetletjih sem prepričan, da bi morali to še toliko bolj zagrabiti z obema rokama in uveljaviti. Ravno v neskončnih zaporednih mandatih se skriva leglo korupcije, kajti vsak, ki je (pre)dolgo na oblasti, pa naj si bo to župan, politik, direktor javnih zavodov ali državnih podjetij, si okoli sebe najpogosteje izbere le čisto navadne kimavce, ki prikimajo vsem njegovim še tako neumnim in nerealnim predlogom. Ne delajte si utvar, da je kdo od direktorjev, recimo občinskih javnih zavodov, imenovan na to mesto mimo volje župana. Ponavadi je tako, da mora potem taisti direktor slediti še tako "norim" idejam svojega šefa, sicer se lahko obriše pod nosom za še en mandat oziroma imenovanje ali izvolitev. Zato pa se pri nas pogosto nič ne primakne. Ker se vsi vseh bojijo. Pomembne so je le poslušnost, strankarska pripadnost in vodljivost.

Dokler bo tako, bo šlo vse le še na slabše. Nihče si nič ne upa, nihče nič ne sliši in nihče nič ne vidi. Če vidiš, slišiš in si upaš kaj povedati, pa te ni več. Z redkimi izjemami, tam kjer vlade ali župani niso tako močni. Moč pa se izraža v številu pokornih poslancev in občinskih ali mestnih svetnikov. Mislite, da bi imel denimo mariborski župan manj težav, kot jih ima, če bi se pokoril vladi ali zlizal z njo? Mislite, da bi imeli mediji težave, če bi o vladi in županih pisali le hvalospeve? Mislite, da bi imel nek direktor občinskega javnega zavoda težave, če bi javno spregovoril o kakšni županovi zmoti, če se milo izrazim? Odgovor prepuščam vam. Sam ga že dolgo poznam in vam ga tudi zaupam: Ne.

Postajamo dežela kimavcev, to pa ni bilo nikoli dobro in nikoli ne bo.