(POGLED) Kolumna Jeffreya Sachsa: Denar poganja svet – in razvoj

Ključne za gospodarski razvoj in izkoreninjenje revščine so investicije. Države so uspešne, če investirajo v štiri ključna področja. Najpomembnejše so investicije v ljudi, in sicer s kakovostnim izobraževanjem in zdravstveno oskrbo. Naslednje področje je infrastruktura, na primer elektrika, pitna voda, digitalna omrežja in javni transport. Tretje je naravni kapital, zaščita narave. Četrto področje so poslovne naložbe. Ključne so finance: mobilizacija sredstev za investiranje v potrebnem obsegu in z ustrezno hitrostjo.

Svet naj bi načeloma deloval kot medsebojno povezani sistem. Bogate države z dobrim izobraževalnim sistemom, zdravstveno oskrbo, infrastrukturo in poslovnim kapitalom bi morale zagotoviti zadostna finančna sredstva revnejšim državam, ki morajo nujno povečati svoj človeški, infrastrukturni, naravni in poslovni kapital. Denar bi se moral iz bogatih držav stekati v revne. Ko bodo države v razvoju postale bogatejše, se bodo začeli dobički in obresti stekati nazaj v bogate države v obliki donosov investicij.

To je predlog, od katerega bi imeli vsi koristi. Pridobile bi tako bogate države kot revne. Revne države bi postale bogatejše, bogate države bi ustvarile višje donose, kot bi jih, če bi investirale samo v svoja gospodarstva.

Toda mednarodne finance ne delujejo na tak način. Bogate države investirajo pretežno v bogata gospodarstva. Revnejše države prejmejo le kapljico sredstev, kar ne zadostuje, da bi se izkopale iz revščine. Najrevnejša polovica sveta (države z nizkimi in srednje nizkimi prihodki) trenutno na leto ustvarijo približno deset trilijonov dolarjev na leto, najbogatejša polovica sveta (države z visokimi in srednje visokimi prihodki) pa 90 trilijonov dolarjev. Bogatejša polovica sveta bi morala revnejši polovici na leto nameniti dva do tri trilijone dolarjev, a ji nameni le delček tega zneska.

Težava je v tem, da se zdi investiranje v revnejše države preveč tvegano. To je kratkoročno gledano sicer res. Predvidevajmo, da bi si rada vlada države z nizkimi prihodki izposodila denar za financiranje javnega izobraževanja. Gospodarski donosi od izobraževanja so zelo visoki, vendar se realizirajo šele čez 20 do 30 let, ko imajo otroci za seboj 12 do 16 let šolanja in vstopijo na trg dela. Toda pogosto je mogoče kredite najeti le za pet let. Hkrati so denominirani v ameriških dolarjih ne v nacionalni valuti.

Recimo, da si država danes izposodi dve milijardi dolarjev, ki jih mora vrniti v petih letih. To je v redu, če lahko vlada čez pet let ti dve milijardi dolarjev refinancira z drugim petletnim kreditom. S petimi posojili za refinanciranje, ki so vsa najeta za pet let, je mogoče poplačilo dolga odložiti za 30 let. V tem času bo gospodarstvo dovolj zraslo, da bo lahko dolg poplačalo brez najetja novega kredita.

Toda v določenem trenutku utegne imeti država težave z refinanciranjem dolga. Pandemija, bančna kriza na Wall Streetu ali predvolilna negotovost lahko prestrašijo investitorje. Ko država poskuša refinancirati dve milijardi dolarjev dolga, je odrezana od finančnega trga. Ker sama nima na voljo dovolj denarja in ker ne dobi nobenega kredita, bankrotira ter se znajde na oddelku Mednarodnega denarnega sklada (IMF) za nujno pomoč.

In tisto, kar se običajno dogaja na oddelku za nujno pomoč, ni prav nič prijetno. Vlade skrčijo javno porabo, si nakopljejo družbene nemire in se soočijo z dolgotrajnimi pogajanji s tujimi upniki. Skratka, država se pogrezne v globoko finančno, gospodarsko in družbeno krizo.

Ker to vedo, bonitetne agencije, kot sta Moody's in S&P Global, dajejo državam nizke bonitetne ocene. Posledica tega je, da revnejše države ne morejo najemati dolgoročnih kreditov. Vlade morajo investirati dolgoročno, toda kratkoročni krediti jih silijo, da razmišljajo in investirajo kratkoročno.

Revne države plačujejo tudi visoke obresti. Medtem ko ameriška vlada za posojila, najeta za 30 let, na leto plača manj kot štiriodstotne letne obresti, vlade revnejših držav za petletne kredite pogosto plačujejo več kot desetodstotne obresti.

IMF svetuje vladam revnejših držav naj si ne izposojajo preveč denarja. V bistvu jim pravi: bolje se je odreči izobraževanju (ali elektriki ali pitni vodi ali asfaltiranim cestam) in se tako izogniti bodoči dolžniški krizi. To je žalosten nasvet! Njegova posledica je začarani krog revščine in ne pobeg iz revščine.

Situacija je postala nevzdržna. Bogatejša polovica sveta govori revnejši polovici sveta: razogljičite svoj energetski sistem; zagotovite ljudem vsesplošno zdravstveno oskrbo, izobraževanje in dostop do digitalnih storitev; zaščitite svoje deževne pragozdove; poskrbite za pitno vodo in komunalno infrastrukturo; itd. In vse to naj storijo s petletnim kreditom z desetodstotno obrestno mero.

Težava niso globalni cilji. Ti so uresničljivi, toda le v primeru zadostnega dotoka investicij. Težava je v pomanjkanju globalne solidarnosti. Revnejše države potrebujejo 30-letne kredite po štiriodstotni obrestni meri in petletne kredite po več kot desetodstotni obrestni meri. Potrebujejo veliko več finančnih sredstev.

Ali preprosteje rečeno, revnejše države zahtevajo konec globalnega finančnega apartheida.

Obstajata dva ključna načina, na katera je mogoče to doseči. Prvi način je, da Svetovna banka in regionalne razvojne banke (denimo Afriška razvojna banka) za petkrat povečajo obseg financiranja. Te banke si lahko izposodijo denar za 30 let po približno štiriodstotni obrestni meri in ta denar nato posodijo revnejšim državam pod enakimi pogoji. Toda te banke niso dovolj velike. Da bi lahko povečale svoje zmogljivosti, bi morale države iz skupine G20 (vključno z ZDA, Kitajsko in EU) v te multilateralne banke vložiti veliko več kapitala.

 Drugi način je sprememba bonitetnega sistema, nasveta IMF glede zadolževanja in sistemov finančnega upravljanja držav posojilojemalk. Sistem je treba preusmeriti k dolgoročnemu trajnostnemu razvoju. Če bo revnejšim državam omogočeno, da najemajo kredite za 30 let in ne samo za pet let, se ne bodo soočile s finančnimi krizami. S pravo strategijo najemanja dolgoročnih kreditov, ki bo temeljila na točnejših bonitetnih ocenah in boljših nasvetih IMF, bodo lahko revnejše države dostopale do veliko večjih zneskov po veliko ugodnejših pogojih.

Ključne države bodo o globalnem financiranju letos razpravljale na štirih srečanjih: junija v Parizu, septembra v New Delhiju, septembra na sedežu ZN in novembra v Dubaju. Če bodo sodelovale, lahko to težavo rešijo. To je tudi njihova prava naloga, ne pa da bijejo neskončne, uničevalne in pogubne vojne.