(POGLED) Konec izraelske iluzije

Nenaden izbruh vojne zunaj in znotraj izraelskih meja je šokiral samozadovoljen narod. V dvanajstih letih, odkar je premier Benjamin Netanjahu, je bil palestinski problem zakopan in pozabljen. Zdi se, da je nedavni Abrahamov sporazum, ki vzpostavlja diplomatske odnose s štirimi arabskimi državami, še bolj oslabil palestinski cilj. Zdaj se je z maščevanjem znova pojavil.

Vojne lahko sproži že en incident, vendar je vzrok zanje vedno veliko globlji. V tem primeru se je sprožilec, razlastitev Palestincev v korist izraelskih nacionalistov na območju Šejk Džara v vzhodnem Jeruzalemu, dotaknil izraelsko-palestinskega konflikta. Izraelska okupacija vzhodnega Jeruzalema, ponižujoč nadzor dostopa do mošeje Al Aksa, vedno prisoten spomin na nakbo iz leta 1948 (razselitev 700 tisoč Palestincev ob ustanovitvi Izraela) in pritožbe izraelske arabske manjšine spodbujajo trenutni izbruh.

Mogoče je res, da so sporne nepremičnine na območju Šejk Džara pred letom 1948 pripadale judovski družini. Toda Palestinci so incident videli kot del neizprosnega prizadevanja Izraela za "pojuditev" Jeruzalema in veliko krivico, saj je bil Izrael zgrajen delno tudi na zapuščenih posestih palestinskih beguncev. Medtem ko so Judje upravičeni do povrnitve premoženja, ki so ga imeli v lasti pred ustanovitvijo Izraela, Palestinci morda niso. Tistim, ki jih čaka izselitev v Šejk Džaro, ne morejo vrniti bivališč v Jafi in Hajfi, ki so jih imeli nekoč.

Najnovejše stopnjevanje nasilja sledi vzorcu vseh medetničnih vojn. Muslimani so ob ramazanu vzklikali nacionalistična gesla in se spopadli z izraelskimi desničarskimi skupinami, ki so skandirale "Smrt Arabcem". Izraelci so na praznik, dan Jeruzalema, ponosno korakali z državno zastavo in obujali spomin na leto 1967, ko so Izraelci zavzeli vzhodni Jeruzalem in Tempeljno goro, mesto svetopisemskega Drugega templja, in Al Akso, dokončano leta 705. Bitke v Al Aksi in okoli nje so izbruhnile, verniki v njej pa so metali kamenje na izraelsko policijo, ki se je odzvala s streljanjem in ranila na stotine ljudi.

Toda mladi arabski protestniki bi lahko zahtevali zmago, saj so dosegli preložitev odločitve izraelskega vrhovnega sodišča o deložacijah na območje Šejk Džara. Policijo so prisilili tudi k spremembi poti pohoda na dan Jeruzalema, proč od muslimanske četrti v Starem mestu.

Dogajanje se je razširilo na Izrael pred letom 1967, kjer so islamistične skupine spodbujale mlade izraelske Arabce. Mešana judovsko-arabska mesta, ki naj bi bila zgled sožitja, kot so Akre, Ramla, Jafa in Lod, so se znašla v orgiji nasilja in vandalizma. Lod so v celoti prevzele tolpe mladih Arabcev, kar so judovski prebivalci opisali kot pogrom. Stara Judinja je govorila o spominih na kristalno noč, pogrom nad judi v Nemčiji in delih Avstrije 10. novembra 1938, isto primerjavo je uporabil tudi župan mesta Lod.

Toda Jeruzalem je kot talilni lonček za konflikte. Hamasu je bila ponujena zlata priložnost, da uveljavi svojo prevlado nad izraelskimi sodelavci v palestinski oblasti na Zahodnem bregu in pokoplje usihajoče vodstvo predsednika Palestine Mahmuda Abasa. Pod izraelskim pritiskom je Abas odpovedal zakonodajne volitve v strahu, da bo Hamas, ki v Gazi vlada od leta 2006, zmagal in razširil svoj nadzor na Zahodni breg.

Abas je svojo odločitev oblikoval kot protest proti zavrnitvi Izraela, da Palestincem v vzhodnem Jeruzalemu ne bo dovolil udeležbe na volitvah. Toda v resnici prisotnosti Palestine v vzhodnem Jeruzalemu ni več, saj je vakuum zapolnila večinoma sekularna mlada palestinska generacija, ki je Tempeljno goro spremenila v simbol odpora proti izraelski okupaciji.

V trenutnem izbruhu nasilja je Hamas povezal vse točke, potrebne za prevlado v palestinskem nacionalnem gibanju. Postavil se je kot zaščitnik Jeruzalema in Al Akse, kot vrh nacionalnega in verskega boja Palestincev proti izraelsko-judovskemu okupatorju in tudi kot glas arabske manjšine v Izraelu.

Izraelce in njihovo samozadovoljno vlado so ujeli brez stražarjev. Hamas je z obsežnim raketnim napadom uničil izraelska mesta. V Jeruzalemu in Tel Avivu so izstreljevali celo salve in veliko prebivalcev je moralo zbežati v zavetišča. Izraelci so se ob tem spraševali, kako bi njihova ranljiva domača vojska zdržala vojno s Hezbolahom, milico, ki jo podpira Iran. Hezbolah ima arzenal s 150 tisoč raketami, ki so veliko bolj smrtonosne kot Hamasove.

Hamas je bil pripravljen plačati visoko ceno. Uničujoči izraelski zračni napadi na Gazo so močno vplivali na vojaške poveljnike Hamasa. Toda Hamas ve, da ima v asimetričnih vojnah, kjer je milica skrita med dvema milijonoma civilistov na enem najgosteje poseljenih svetovnih območij, imuniteto pred porazom. Hamas tudi ve, da bo vojna v celotni regiji prisilila sosednje države, med njimi Egipt in Katar, ki je pokrovitelj Hamasa, da posredujejo pri doseganju premirja.

Hamas bo nato na razbitinah Gaze zahteval zmago - ne nujno na bojnem polju, ampak v mislih svojih državljanov. Takrat bo Hamas dosegel svoje glavne cilje: skrajno diskreditirano Palestino in povečan ugled, da je največji zaščitnik islamskih svetišč v Jeruzalemu.

Paradoksalno pri tem je, da Netanjahu ne kaže zanimanja za uničenje Hamasa. Ravno nasprotno: z njim je sklenil nenapisani dogovor proti Abasovi Palestini, njegove vlade pa so dosledno naredile vse, da bi jo oslabile in ponižale. Islamska država Hamas v Gazi ponuja Netanjahuju idealno pretvezo, da lahko zavrne mirovna pogajanja in reši dve državi. Netanjahu je Katarju celo dovolil, da je izplačeval plače Hamasovim funkcionarjem in da je Gaza še naprej delovala.

Izrael zagotovo ne more zahtevati zmage. Krhko sožitje med Judi in Arabci znotraj njegovih meja je omajano. Prevladujoče mnenje Izraelcev, da je bil palestinski nacionalizem poražen - in s tem politična rešitev spora ni več potrebna -, je razdrobljeno. In čeprav se nasilje stopnjuje, je obema stranema postalo jasno, da je obdobja veličastnih vojn in zmag konec.