(POGLED) Kupčkanje političnih glasov mimo stroke

Zmago Jelinčič Plemeniti skupaj s svojima poslanskima kolegoma iz vrst SNS, Dušanom Šiškom in Janijem Ivanušo, javnosti ni prav nič pojasnjeval, kaj vlaga in kaj ga pri tem vodi. A ko so za mnenje o predlogu poslancev SNS povprašali stroko, je završalo. "Sprejemanje zakonodajnih rešitev na način, ki ne omogoča tehtne strokovne razprave in v katerem se ne ocenijo posledice za delovanje sodstva, z vidika zagotavljanja vladavine prava in demokratičnih standardov modernih držav ni sprejemljivo," so bili kratki v sodnem svetu. Še krajši v državnotožilskem svetu: "Predlog ni sposoben strokovne presoje in mu nasprotujemo."

Trije poslanci SNS s prvopodpisanim Jelinčičem Plemenitim si namreč želijo skrajšati tako trajanje predkazenskih postopkov kot tudi čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Po prvem predlogu SNS tako kazenski pregon ne bi bil več dovoljen po preteku dveh let od izvedbe prvega preiskovalnega dejanja, ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika pred pričetkom kazenskega postopka, če državni tožilec v tem roku ne vloži zahteve za uvedbo preiskave ali ne vloži neposrednega obtožnega akta oziroma obtožnega predloga.

Kazenski pregon pa po mnenju poslancev SNS tudi ne bi bil več dovoljen, če je tožilec vložil zahtevo za preiskavo oziroma vložil obtožne akte, a je od prvega preiskovalnega dejanja policistov poteklo deset let v primeru kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje. Dalje: sedem let v primeru kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let; pet let v primeru storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do vključno desetih let ali denarna kazen.

In še korak dalje so stopili poslanci SNS – zakon bi veljal tudi za nazaj, torej za postopke, ki so še v teku.

Osumljeni gospodarskega kriminala so tisti, ki so jih predlagatelji postavili v ospredje. "Predlagana sprememba bi pripomogla k udejanjanju pravice do poštenega sojenja v razumnem roku, obenem pa bi pripomogla k večji mednarodni konkurenčnosti slovenskega gospodarstva," Jelinčič in njegova kolega utemeljujejo svoj predlog. "Kazenski postopki, ki bremenijo posameznike v zvezi z domnevnimi kršitvami pri opravljanju poslovodnih funkcij, bi se končali v čim krajšem času. To je ključno, če želimo zagotoviti kredibilnost slovenskega poslovodstva ter s tem povezano zaupanje in integriteto posameznikov v njem," je še prebrati v utemeljitvi.

"Predlagane dopolnitve so v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom ter povsem neprimeren ukrep za preprečevanje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku," so se ostro odzvali na vrhovnem državnem tožilstvu. In še, da bi bil zaradi neupoštevanja objektivnih okoliščin, ki vplivajo na tek predkazenskega postopka, s skrajšanjem zastaralnih rokov lahko nesorazmerno oviran oziroma celo onemogočen učinkovit pregon kaznivih dejanj v javnem interesu, posledično pa tudi onemogočeno varstvo pravic oškodovancev oziroma žrtev kaznivih dejanj. Glede predloga, da bi zakon veljal tudi za nazaj, pa na vrhovnem tožilstvu opozarjajo, da bi to pomenilo abolicijo kazenskega pregona najzahtevnejših kaznivih dejanj.

Proti je bila vlada – da se vlagajo spremembe k napačnemu zakonu, kazenski zakonik namreč določa roke za zastaranje kazenskega pregona, ki so vezani na dan izvršitve kaznivega dejanja, zakon o kazenskem postopku pa je tisti, ki določa roke za različne faze postopka. "Takšna zakonska določba bi torej predvsem v težjih oziroma zapletenejših primerih kaznivih dejanj pomenila neke vrste amnestijo za njihove storilce," se s tožilstvom strinja tudi vlada. Odklonilna mnenja je bilo prebrati tudi s strani zakonodajno-pravne službe državnega zbora, komisije za državno ureditev pri državnem svetu, odvetniške zbornice.

Ob številnih NE in niti enem JA je bilo verjeti, da bo predlog svojo pot hitro klavrno končal. A vseh argumentov proti ni slišalo sedem poslancev koalicijskih strank, ki so preglasovali šest poslancev opozicije, in tako je bil predlog sprememb na odboru za pravosodje sprejet. Zdaj predlogu manjka le še en korak – državni zbor. Pa je končno završalo tudi med politiki. Poslanci naj bi o zakonu razpravljali že na redni seji, ki se začne v ponedeljek. Četudi nekateri terjajo umik te točke z dnevnega reda. Vse več je strank, ki predlogu odrekajo podporo. Tudi koalicijskih, zato ni jasno, zakaj torej njihova podpora na odboru. Če ne gre spet za besede s figo v žepu, so morebiti le doumeli, da bi se s tem odprla pandorina skrinjica, ki bi onemogočala pregon najbolj zahtevnih oblik gospodarskega in organiziranega kriminala. Četudi bi nekaterim politikom ustrezalo, da bi organi odkrivanja, pregona in razsojanj lahko zaprli mnogo dosjejev afer, v katere so vpleteni. Zaključila bi se afera TEŠ 6. Ena največjih korupcijskih zgodb pri nas je po Jelinčičevem štetju že zdavnaj v zastaranju, prve hišne preiskave so namreč potekale že leta 2012. Očitki bi po zdaj veljavni zakonodaji zastarali v letu 2028. Tudi aktualni premier Janez Janša bi si oddahnil. Afera Trenta bi šla v (sodno) pozabo, saj gre za dejanje iz leta 2005. Sojenje se še ni začelo, tudi zaradi manevrov premierja z nedvigovanjem pošte in "izbiranjem" sodišča, ki naj bi mu sodilo. Tudi očitki zoper ministra Zdravka Počivalška o domnevnih nepravilnostih pri nabavi zaščitne opreme ob prvih okužbah s koronavirusom bodo kmalu stari dve leti, pa obtožnice še ni.

Inštitut 8. marec sicer napoveduje, da bo, če bodo spremembe kazenskega zakonika po Jelinčičevo izglasovane, poseglo po referendumu. Zanje omenjene dopolnitve legitimirajo gospodarski kriminal in korupcijo. Jelinčič se je na to odzval v njemu znanem stilu. Da gre za pomoč predvsem tožilcem, "ki se jim ne ljubi delat" in za razrešitev zadev potrebujejo po 15 let. Kot pravi, bi v Sloveniji morali uvesti nemški sistem, po katerem tudi sodnik ali tožilec odgovarja za svoja dejanja in mora plačati tudi finančno odškodnino, če ga kaj polomi. A Jelinčič se vse do zdaj ni oglasil ob opozorilih, da Janševa vlada nikakor noče imenovati že izbranih in predlaganih tožilcev. Ta številka je za zdaj narasla že preko dvajsetice, kar bi pomenilo enega največjih tožilstev pri nas. In to ob dejstvu, da je slovensko državno tožilstvo izrazito kadrovsko podhranjeno. Niti ga ni zaskrbelo dejstvo, da premier ali pravosodni minister vse od aprila, ko je bila ena od tožilk imenovana, več mesecev ni našel časa, da bi ta zgolj prisegla. A četudi bi bilo tožilcev bistveno več, so ti roki v mnogih primerih preprosto neulovljivi. Drži, obstajajo postopki, ki se vlečejo bistveno predolgo, afere, ki brez epiloga preveč časa polnijo medijske vsebine. A za sanacijo takšnih ekscesov je treba uporabiti druge mehanizme, ki že obstajajo, ne pa rešitev, ki bi vse obrnila na glavo in kriminalcem na široko odprla vrata. Kaj si o tem mislijo žrtve teh zločinov, pa verjetno ni treba ugibati.