(POGLED) Muke po Maistru

Kriva je intimna popkovina, ki sicer z zgodovino nima legitimne zveze, pa tudi nobene prave teže ne, a utirja nas v prostor in čas s silo spomina. Bili smo zelo kratek čas, ko je moja družina prišla v Maribor, podnajemniki v skromni podstrešni sobici Maistrove hiše v Maistrovi ulici čisto na začetku šestdesetih let preteklega stoletja. Ni idiličen zgodnji spomin, prej travmatičen, ker mlada družina ni bila zaželena, soba je bila oddana zgolj očetu. Davno sem pozabila na tisti čas, ko je kot mlad novinar začenjal na Večeru in si - podeželan - iskal svoj prostor v velikem mestu, če ne bi v poznih letih izvedela več o tisti naši Maistrovi. Z njo me je povezalo prav službeno ukvarjanje z - Maistrom. Ob nekem intervjuju mi je generalov vnuk Borut omenil, da je našel naše ime na podnajemniškem spisku.

Vsako novo javno ukvarjanje z Maistrom od leta 2005, odkar je dan Rudolfa Maistra državni praznik, Maribor pa zaznamuje spominski dan občine, prinaša nove razkole. Če si še tako dopovedujemo, da smo jih zdaj pa res presegli, se vedno znova zapletamo v nove spirale nerazumevanja. Vsakokratni politični inženiring praznikov nas vedno znova pahne v nove stare konflikte. Predvsem pa v potvarjanje ne toliko zgodovine, ta je vendarle dodobra raziskana, ko gre za Maistra, bolj gre za odnos, prilaščanje zaslug in interpretacije recepcije. Tačas nekateri spet delijo in se sprašujejo, kdo je (bil) na pravi strani zgodovine, kdo si krivično prilašča zasluge, kdo so pravi zgodovinarji, kdo osamosvojiteljski, kdo raziskovalni novinarji brez narekovajev, kdo revanšistični politiki? Očitki o revanšizmu vznikajo vedno znova, ko kaže, da se stvari končno postavljajo na svoje mesto. Tako so se nazadnje po odkritju prenovljene Maistrove grobnice pred tremi tedni na pobreškem pokopališču vnovič razplamtele stare strasti, ki generala in pesnika v nacionalnem spominu spremljajo dobrih osem desetletij. Med slavljenjem in zanikanjem je ukleščen, med očitke o tem, kdo je in kdo ni častno ohranjal njegovega spomina. Muke po Maistru so se ohranile do dandanašnjega, z osamosvojitvijo in pred vsakimi volitvami pa očitno dobijo nov zagon.

Bistveno vprašanje vnovič je, ali je bil Maister v polpreteklosti res zamolčan in izbrisan iz kolektivnega spomina. Tisti, ki smo še iz časov, ko so se Maistrovi borci zbirali 23. novembra vsako leto in obujali spomin na svojega poveljnika, pač vemo, da pravičnega vrednotenja resnično ni bilo in da je bil general potreben temeljite rehabilitacije. Ne vem, od kod nenadoma mnenje, da ni bil deležen odklonilnega odnosa in mačehovstva okolja, zlasti svojega, lokalnega, če pa za to obstaja kopica dokazov.

Spomnim se, kako je še leta 2005 ugledni zgodovinar javno priznal, da ni vedel za po sili, a konspirativno odnešen doprsni kip Rudolfa Maistra Nikolaja Pirnata iz mariborske občinske stavbe. Danes komaj še znanega partijskega politika Sergeja Kraigherja je kip v občinski avli tako zmotil, da je celo zagrozil, da če ne bodo generalove biste takoj odstranili iz občinske avle, se vanjo nikoli več ne bo vrnil. Ob že tako redkih političnih obiskih iz prestolnice so se mestni politiki prestrašili in nemudoma izpolnili ukaz. Ah, to nesrečno mariborsko partijsko papeštvo! Kolikokrat bo še treba ponoviti, da je bil odnos mariborskih politikov do Maistra dolga desetletja izjemno odklonilen. Averzije temeljijo na več očitkih: bil je oficir tuje vojske, predstavnik slovenskega meščanstva, torej razredni sovražnik, ukazal je streljanje na demonstrante pred rotovžem, torej je šlo za ideološki predsodek, posameznik ne more imeti zaslug sam, saj velja le kolektivna zasluga, priboril je severno mejo pred partizani, torej tudi kanček ljubosumja. Pa mitologizacija in kult osebnosti, ki je bil rezerviran za maršala Tita.

Mariborska oblast je sprva naredila vse, da ji v Mariboru ni bilo treba postaviti takšnega spomenika, kot je bil v Kamniku. Dovolila je spomenik borcem za severno mejo s sramežljivo likovno zgolj nakazanim, komaj prepoznavnim poveljnikom. Dobili smo po borcih poimenovano šolo. A Maribor je imel vseskozi več zadržkov do svojega generala kot druga mesta. Rodni Kamnik mu je bistveno prej postavil monumentalni, celopostavni spomenik že 1950. Noben mariborski župan se ni zavzel zanj tako kot ljubljanski, Ivan Hribar, ki je že leta 1929 zapisal: ''Toda nekateri Slovenci kot da so slepi. Na najlepši trg tega mesta (Maribora) in na najpomembnejše točke Slovenskih goric je nujno potrebno, da sedanjim in bodočim pokolenjem v odgoj in v spodbudo pride spomenik našega narodnega junaka generala Maistra.'' In to župan tiste Ljubljane, ki je njena narodna vlada pogumno in uspešno izpeljano vojaško-civilno akcijo poimenovala "Maistrova opereta". Hribarjevemu pozivu so se po končani drugi svetovni vojni prvi odzvali v Zavrhu v Slovenskih goricah in Maistru brez ideoloških predsodkov izkazali spoštovanje s poimenovanjem društva in razglednega stolpa ter Maistrovimi prireditvami. Tudi mariborski študentski časopis Katedra je že v 70-ih letih zbiral podpise za postavitev Maistrovega spomenika, na Trgu svobode so jih zbrali kar 1626. Družbena akcija, ki je privedla do končne Maistrove rehabilitacije, pa je sledila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pod okriljem tedanje SZDL in s podporo pisateljev ter drugih civilnih združenj in posameznikov so v Mariboru 10. oktobra 1987 odkrili Maistrov spomenik Vlaste Zorko na tedaj še Leninovem trgu. Spomeniku so se najbolj upirali nekateri borci NOB, Maistrovim borcem so krivično deplasirano očitali, da se niso dovolj angažirali v partizanskem boju. Prvi mož takratnih borcev pa je namesto Maistru predlagal raje spomenik Sremski fronti. Saj ni res, pa je.