(INTERVJU) Dr. Zdenka Petermanec: Biti knjižničar je privilegij

Po dvanajstih letih vodenja Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) je te dni odšla v pokoj. Odzivi iz okolij, v katerih je knjižnica v tem obdobju pustila sledi - z univerze, mesta in iz strokovnih krogov - so pozitivni, kar jo navdaja z zadovoljstvom. Na njeno mesto prihaja Dunja Legat, prav tako zaposlena v UKM.

Nasledila je ugledne ravnatelje in bibliotekarje in na začetku ji ni bilo lahko. Želela je slediti razvoju informacijskih potreb uporabnikov knjižnice, ki pa ne prihajajo le z univerze. Zavedala se je hitrega razvoja pri uporabi informacijskih tehnologij v knjižnicah, bogate ponudbe različnih virov in izrazito spremenjenega načina komuniciranja. Svoje sodelavce je spodbujala k spremljanju novosti, da bi se lahko odzivali na zahteve časa in na pričakovanja uporabnikov, pravi. Ko danes prebira letna poročila o delovanju knjižnice, opaža, da se je v dvanajstih letih nabralo veliko uvedenih novosti, stavba je še vedno lepa, velika in s prilagajanjem prostorov funkcionalna. Magistrirala je iz vrednotenja kakovosti knjižničnih storitev, v doktorski nalogi pa se je lotila informacijskega opismenjevanja v slovenskem visokošolskem sistemu. Sledila je poslanstvu, ki so ga začrtali predhodniki UKM kot osrednje knjižnice Univerze v Mariboru (UM) - varuhinje kulturne dediščine naroda in države, ki hrani znanstveno dediščino UM, ohranja domoznansko funkcijo v mestu in širši regiji, spodbuja intelektualno rast in vseživljenjsko učenje. "Pri vodenju knjižnice se mi zdita najpomembnejša komunikacija in timsko delo, ki temeljita na bogatih izkušnjah 90-članskega kolektiva UKM," pravi dr. Zdenka Petermanec.

Vaše bibliotekarsko delo se je začelo v UKM v ekipi mladih prodornih kadrov dr. Bruna Hartmana v najpropulzivnejšem obdobju, ko so zgradili novo, najsodobnejšo knjižnico v tedanji Jugoslaviji.

"Moja bibliotekarska pot se je začela še v stari knjižnici v Prešernovi ulici 1, kjer je danes Doba, v enoti za domoznanstvo. Profesorica Breda Filo, ki je vodila oddelek za delo z uporabniki in je bila razvojno gonilo UKM, pa me je potegnila v informacijsko delo in me že kot mlado bibliotekarko navdušila za raziskovanje uporabniških potreb in spremljanje njihovega vedenja pri iskanju virov. Kot informacijska specialistka sem skrbela za povezavo s svetovnimi bazami podatkov in za pomoč pri priskrbi literature raziskovalcem na Univerzi v Mariboru ali v gospodarstvu. Po diplomi iz slovenskega in nemškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani me je mentor dr. Matjaž Kmecl usmeril v knjižničarstvo, ki sem ga nato živela kot poslanstvo in ga uspešno pripeljala do profesionalnega konca z nazivom bibliotekarska višja svetnica.

V osemdesetih letih smo s kolegi orali ledino pri računalniški podpori v slovenskih knjižnicah. Leta 1984 je prav v UKM nastal prvi zapis v bazi Cobiss, ki danes vsebuje milijone podatkov več kot devetsto slovenskih knjižnic.

Dvajset let sem vodila knjižnico na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. To je bila ob UKM edina visokošolska knjižnica, ki je že poznala princip prostega pristopa do gradiv. Zelo lepe spomine imam na to najbolj produktivno obdobje, v katerem smo knjižnico in čitalnico v celoti prenovili."

Kaj so vaši uspehi treh mandatov v času neverjetne tehnološke preobrazbe?

"Uporabniki, raziskovalci in študenti od nas zahtevajo, da sledimo razviti Evropi. Ne zanimajo jih pogoji za razvoj v tamkajšnjih akademskih knjižnicah, s kakšnimi sredstvi te razpolagajo. Želijo si, da bi bila knjižnica tudi pri nas odprta 24 ur na dan. Čeprav smo se zavedali, da smo težko primerljivi, smo se pogumno podali v ocenjevanje po evropskih kriterijih BIX. Prepričani smo bili, da bomo pristali na repu teh ocen, a bomo imeli vsaj vzvode in dokaze, da lahko odločevalcem pri nas pokažemo, kje smo šibki, kaj nam manjka. Dobro smo bili ocenjeni le pri produktivnosti. Z minimalnimi sredstvi smo dosegli optimalne rezultate. Kljub temu smo se leta 2010 lotili reorganizacije knjižnične dejavnosti na UM. Zasnovali smo enovit knjižnični poslovni model, v katerem bi fakultetne knjižnice organizacijsko in strokovno spadale pod UKM. S tem bi optimirali standardizirane delovne postopke, a vodje knjižnic in vodstva fakultet s predlogom niso soglašali."

UKM je bila ena zadnjih velikih namenskih infrastruktur v državi. Noben drug projekt ne gre več skozi. Občutek, da je vam pa vendarle uspelo 1988. leta, je bil dober in je najbrž še vedno.

"Kadar sem se sprehodila po knjižnici, sem bila vedno znova navdušena nad njeno lepoto in funkcionalnostjo. Kakšni vizionarji so bili ravnatelj Bruno Hartman ter arhitekta Branko Kocmut in Mirko Zdovc. Danes take kohezije ni več. Univerza je stala za ravnateljem, tudi občina in politika. Danes se ne bi smeli uspavati, saj UKM ni zatečeno stanje. Še vedno nam nekateri zavidajo lepe prostore, a knjižnica ni le to, njeno poslanstvo je trojno, kar je zahtevno udejanjiti z obstoječo strukturo zaposlenih in z razpoložljivimi sredstvi.

Vsa leta sem opozarjala tudi na depozitarno vlogo naše knjižnice, saj je dolžna trajno hraniti knjižnično gradivo. Nismo mogli zagotoviti prepotrebne lokacije za arhivsko gradivo, ki nastaja na univerzi kot rezultat študijskega procesa, in drugo knjižnično gradivo, ki smo ga dolžni hraniti. Hartman je šel pred 33 leti zavestno v ne docela opremljeno stavbo, meni pa je do danes uspelo le s pomočjo doniranih polic Nove Ljubljanske banke leto za letom z njimi postopoma opremljati skladišče, ki pa je sedaj čisto polno, a bioklimatsko urejeno. Prizadevala sem si, da bi obe resorni ministrstvi pri reševanju tega problema sodelovali. Predvsem kulturno, ki bi moralo skrbeti za arhivsko funkcijo naše knjižnice. Ta namreč po zakonu predstavlja varovalko NUK-a za ohranjanje pisne kulturne dediščine. Deset let sem preko mnogih državnih sekretarjev od kulturnih ali šolskih ministrov skušala dobiti nadomestno lokacijo za hranjenje arhivskega gradiva, saj je obstoječe že polno. Iskali smo jo skupaj s Pokrajinskim arhivom Maribor, ki je v enaki godlji, za gradivo pa oboji potrebujemo enake bioklimatske pogoje. Z direktorjem Ivanom Frasom sva bila še marsikje, tudi z rektorjem sem bila na pogovoru na šolskem ministrstvu, a doslej nisva uspela. V Ljubljani je zgodba s pomanjkanjem prostora podobna v NUK-u in v CTK-ju, čeprav razpolagajo z bistveno višjimi sredstvi kot mi. Sredstva, namenjena za opremo, zadoščajo le za tekoče potrebe, za vzdrževanje tako velike stavbe pa jih že vrsto let sploh ni. Smo pa knjižnični prostor v tem obdobju bogato napolnili z vsebino in se na ulice mesta podali tudi s premičnimi razstavami.

Številne razstave in prireditve letno v knjižnico privabijo veliko novih obiskovalcev, z ustanovitvijo Kluba prijateljev UKM, ki šteje več kot sto članov, tudi kolektivnih, pa negujemo zvestobo dolgoletnih članov knjižnice. Ti nam pomagajo materialno, z donacijami ali s svojim ugledom. Na tak način smo prišli tudi do številnih zapuščin in do dveh odličnih osebnih knjižnic - knjižnice Rudolfa Maistra, ki je bila 2018. razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, in knjižnice Janka Glazerja z avtentičnim pohištvom pesnika in nekdanjega ravnatelja UKM. Skupaj z Inštitutom Frana Ramovša smo se lotili digitalizacije dialektološke zbirke naše akademikinje Zinke Zorko, da bo na voljo raziskovalcem. Po vzoru Avstrijske čitalnice, ki že več kot trideset let domuje pri nas, smo zaradi odličnega sodelovanja sredi Gradca, v Deželni knjižnici, odprli Slovensko čitalnico, ki jo UKM oskrbuje z gradivom.

Dijake in bruce vsako leto nagovarjamo k članstvu s številnimi prireditvami v že tradicionalnem Študentskem oktobru."

Humanistična nota manjka naši univerzi in prav knjižnica jo prinaša.

"Drži. Za univerzo in knjižnico je prednost, da ima UKM kot osrednja knjižnica status druge članice univerze. To pomeni, da lahko že od leta 1975 kot sopodpisnica njene ustanovitvene listine soodloča in predlaga. Ne smemo zanemariti, da je knjižnica pred skoraj 120 leti nastala prav na znanstvenih in humanističnih temeljih.

Želela bi si, da bi bolje sodelovali z našo Filozofsko fakulteto, ki jo imam za temelj naše humanistike. UKM je velikokrat pozivala k sodelovanju, predlagala skupne dogodke, ponujala storitve ali uvajanja za študente, pričakovala pa bi, da bo odziv boljši. Ko govorimo o popularizaciji znanosti, bi se ravno v knjižnici lahko najbolj odvijala. V zadnji strategiji 2021-2025 smo zastavili cilj, naj bo knjižnica laboratorij za učenje. Marsikaj kreativnega bi se lahko dogajalo v njej, tudi del učnega procesa, saj si študenti poleg knjig danes v knjižnici lahko skenirajo gradiva, digitalizirajo članke, natisnejo 3D-izdelek, v glasbeno-filmski čitalnici predvajajo film ali skladbe, vadijo na klavinovi ali se sproščajo na glasbenem fotelju. S študenti germanistike sicer organiziramo literarna branja, s študenti umetnostne zgodovine smo sodelovali pri pripravi skupnih razstav, študenti arhitekture so pomagali pri usmeritvenem sistemu in označbah v knjižnici. Vendar so to redki primeri dobrega sodelovanja s posameznimi profesorji. Dobro sodelovanje z okoljem se je potrdilo tudi, ko smo pred knjižnico postavili prvo menjalnico knjig v mestu, prvo od klopi v nizu Zgodb o klopeh in ljudeh.

Primer dobrega sodelovanja s fakultetami je tudi zaupanje, da smo postavili na noge knjižnici dveh dislociranih fakultet - Fakultete za turizem v Brežicah in Fakultete za energetiko v Krškem. Ko bodo dovolj samostojne, bo to za nas dokaz, da strokovno zmorejo.

Največja pridobitev pa je naša dnevno-nočna čitalnica Čuk, odprta vse dni v tednu do polnoči. Študenti so jo posvojili in sami skrbijo za študijsko vzdušje. Po principu osebne identifikacije delujejo tudi garderobne omarice, naročilnice in e-zadolžnice ter tiskalniški sistem.

Ne znamo si več predstavljati delovanja Univerze v Mariboru brez njene digitalne knjižnice, ki jo upravljamo, in digitalnega repozitorija UKM, ki je povsem naš produkt. Oba sta vpeta v vse procese na univerzi, mi pa zagotavljamo svetovanje za njuno uporabo."

V UKM je zaposlena cela vrsta vrhunsko izobraženih raznovrstnih profilov - s področij od klasične filologije, zgodovine do muzikologije in naravoslovnih ved. Med njimi so tudi literarni ustvarjalci.

"Različni profili in radovednost so za knjižnico odlično izhodišče. Ves čas mandata sem se trudila, da bi uravnotežili zaposlovanje tako po izobrazbenih ravneh kot po spolu. Vsakega novinca v stroki namreč čaka dolga doba strokovnega usposabljanja, ki je strogo sistemska in preveč zaprta. Žal smo dokaj star kolektiv, saj je fluktuacija pri nas kot pri šolnikih zelo šibka. Že antropolog Anton Trstenjak je dejal, da je biti obdan z znanjem, ki ga lahko med delom nadgrajuješ, pravi blagoslov. In res se moji kolegi ob tem, ko kot strokovni specialisti pomagajo uporabnikom, nenehno izobražujejo. Prepričana sem, da je biti knjižničar privilegij. Da smo kompetenten kolektiv, smo že večkrat dokazali z organizacijo tedna mobilnosti v okviru Erasmusa, ko smo gostili knjižničarje iz evropskih akademskih knjižnic. Zanimanja je bilo veliko, pozitivnih odzivov udeležencev pa prav tako. Kot enakovreden partner sodelujemo tudi v mednarodnem projektu odprte znanosti NI4OS, to je prvi evropski projekt, v katerem sodeluje knjižnica mariborske univerze."

Kaj pa vaši neuspehi iz časa vodenja UKM?

"Pred več kot desetimi leti sem se po vzoru tujih informacijsko razvitih dežel lotila modelov informacijskega opismenjevanja študentov. To dviguje njihove kompetence pri študiju in razisskovanju ter krepi njihove sposobnosti za kritični pristop do virov na digitalnih medijih ter etiko varovanja avtorskega prava. Z obvladovanjem teh kompetenc bi bili pisni izdelki študentov bistveno bolj kakovostni. Moja prizadevanja, da bi profesorje ali vodstvo univerze prepričala o koristnosti teh znanj, niso bila uspešna. Prišli smo sicer do izbirnega predmeta, a brez podpore katere od članic ni mogel zaživeti. Na ljubljanski univerzi so moji stanovski kolegi bolj uspešni.

Hotela sem vpeljati tudi večnamensko izkaznico, ki bi služila evidenci obiska, odpirala vrata v študijske celice, omogočala njihovo rezervacijo, uporabo študentskih bonov … Za študente je sprejemljiva, za profesorje, žal, ne.

Doživeli smo tudi vdor kriptovirusa, ki nam je repozitorij eUKM okužil. Imeli smo dobro varnostno politiko, a nas je izguba podatkov za eno leto zavrla pri delu.

Prav tako smo imeli velike načrte s postopnim uvajanjem RFID-tehnologije v naše poslovanje. Opremiti milijon in dvesto tisoč enot knjižničnega gradiva s čipi zahteva visoka finančna sredstva, dobro organiziranost dela, sodobno opremo in usposobljen kader. Tik pred mojim zaključkom smo naredili prve konkretne korake v tej smeri."

Kakšen pa je status bibliotekarja v visokošolski knjižnici danes?

"Slab. Morda celo slabši, kot je bil na začetku moje profesionalne poti, ko smo manj gledali vse skozi prizmo denarja, pa bolj družbenega ugleda. Zdaj smo vsi skupaj strokovni sodelavci. Knjižničarstvo se je kot danes strokovno zelo zahtevna in hitro razvijajoča se disciplina v smeri digitalnega knjižničarja izgubilo v tej splošni strokovnosti. Ni namreč enako, ali delaš v referatu članice, v finančni, računovodski, v pravni službi ali v visokošolski knjižnici. Odprta znanost z upravljanjem raziskovalnih podatkov pač zahteva usposobljene specialiste. Sodelovala sem pri snovanju treh razvojnih strategij naše knjižnice in bila povabljena tudi v delovno skupino za strategijo slovenskega visokošolskega knjižničarstva na MIZŠ. Vedno smo balansirali med razvojno naravnanim in možnim. Ko je bilo treba narediti akcijski načrt, je bil s stališča financ nevzdržen in dokument je končal v predalu. Ko smo pripravljali standarde oziroma priporočila za visokošolske knjižnice, smo vedeli, da bi morali na osnovi zatečenega stanja najprej oblikovati minimalne pogoje za njihovo delovanje. Ti so sedaj v fazi sprejemanja. Morali bi delovati v nasprotnem vrstnem redu, saj prevečkrat le gasimo požar."