(POGLED) Novi najboljši vmesni čas diplomiranega optimista Roberta Goloba

Če bi danes delal intervju s predsednikom vlade dr. Robertom Golobom, ga ne bi samo spraševal druge stvari — kot v intervjuju ob nastopu mandata —, ampak bi tudi on na magari podobna vprašanja drugače odgovarjal.

Čeprav ga od takrat spremljam samo iz medijev — kar ni zanesljiv vir za ustvarjanje vtisa o nekem človeku —, se mi zdi, da Golob ni isti kot pred dvema letoma in pol. Niti ni isti kot pred tremi leti. (Ko sva se srečala 6. junija 2022, je bilo drugič. Prvič pa je bilo pet mesecev prej, 13. januarja istega leta, na tisti slavni drugi okrogli mizi pod naslovom V kakšni Sloveniji želimo živeti? gibanja Bodi sprememba v mariborskem Narodnem domu.) 

Trije Golobi in jata srakoperjev

S tem nočem hudobno sugerirati, češ, le poglejte, kaj je politika iz njega naredila, ampak preprosto dati vedeti, da se je pred različnimi izzivi človek moral znajti situaciji primerno. To ni nerazumljivo, kaj šele obsojanja vredno.

Zazrite se nazaj in videli boste tri Golobe: pretendentskega profeta, za katerim leti jata dezorientiranih selivk in hitro zadovoljnih srakoperjev; lahkomiselnega, nepremišljenega in priljudno ošabnega zmagovalca, ki še ne ve, kaj vse ga čaka; in s svojo nepriljubljenostjo sprijaznjenega zen-budista, ki se je slabo ali vsaj dolgo učil na svojih praktičnih napakah, a je kljub temu diplomiral iz optimizma.

Kaj torej pravi Golob danes?

Reinvencija

V zadnjem intervjuju v Mladini razlaga stvari, ki niso čisto iz trte izvite, so pa dvoumne. Take besede bi pripisal avtorju low-profile samopomočniških bukel, ki je preživel izgorelost in se reinvental. Recimo:

“Raziskave kažejo, da so prebivalci Slovenije vse srečnejši, vse zadovoljnejši z življenjem, tudi z materialnega vidika si lahko privoščijo vse več stvari. […] Od nekdaj pravim, da ti ne pomaga noben uspeh, nobeno bogastvo, če moraš živeti med nezadovoljnimi sosedi. In to, da smo zadovoljni s svojim življenjem, me dejansko osrečuje.”

To zveni, kot da bi se nek new-ager rad tolažil z vero v napredek, merjen s pozitivno korelacijo med naraščajočo blaginjo in notranjim mirom. Socialno gledano to ni kontradiktorno, osebnostno pa ja. En tak hostarski hygge po slovensko.

Vizionarski truizem

Bolj všeč pa mi je neka druga, politološka Golobova teza v intervjuju. Nanjo sem postal pozoren, ker je tako rekoč truistično vizionarska. Pravi namreč, da ima včasih “občutek, da je Slovenija levoliberalni otok sredi izrazito populističnega okolja”. Pri tem si sicer ne more kaj, da ne bi domišljavo pripomnil, da je Slovenija "danes država, ki Evropi vliva upanje".

Skrbi pa ga, "da se bodo ti [populistični] trendi, če njihove resnosti ne bomo dovolj zgodaj prepoznali, prenesli tudi k nam" in da "bi se lahko vrnili v čas pred tremi leti, za katerega še vedno verjamemo, da se ne more več ponoviti".

Tudi mene to skrbi. Čeprav sam ne verjamem, da se “ta čas” — čas neizgovorljivega janšizma — ne more več ponoviti. Kar se je že zgodilo, se lahko ponovi.

Cunami populizma

Res je, da se cunami populizma približuje Sloveniji. Res je, da domači opozicijski politiki in novokomponirani intelektualci že zdaj burkajo valove doslej varljivo mirnega morja kolikor toliko fiksnih političnih, ekonomskih in kulturnih idej in vrednot, polnega čeri. In res je, da vsi ti komaj čakajo na globalno razdejanje, ki ga to lahko povzroči — da bi svoj lokalni svet postavili na novo, po svoji podobi.

Da je Slovenija nagnjena v levo, seveda ni nič novega. Kot kar naprej ponavlja (so)govornica, ki sem jo na tisti okrogli mizi podtaknil Golobu — namreč Vesna V. Godina —, to ni samo posledica petdesetih let življenja v socializmu, ampak tudi skoraj tisočletne navajenosti na "zgodovinsko vzpostavljeno, za Slovenijo značilno socialno in kulturno tirnico".

Ali je kaj trdna tirnica?

Ali lahko slovenska levost zdrži pod pritiskom nasprotujočih, vedno agresivnejših silnic? In če lahko, kako dolgo? Da je preživela tisočletje, še ni garancija, da bo preživela naslednje stoletje.

Toda diplomirani optimist ima vsaj kratkoročen odgovor tudi na to:

"Populistična desnica zmaguje z načrtno uporabo in usmerjanjem družbenih omrežij. Na levosredinskem polu si pred tem pogosto zatiskamo oči. Nekateri se našim poskusom celo posmehujejo, tudi uveljavljeni intelektualci pogosto podcenjujejo ta vpliv." — [Mea culpa, z mano vred; op. MC] — "A ključ do mladih je danes v družbenih omrežjih. Da na tem terenu ne moremo zmagati, je napaka. Ta prostor smo v celoti prepustili populistični desnici. To se je pokazalo na evropskih volitvah in te napake na državnozborskih volitvah ne smemo ponoviti."

Kredibilnost kritikov

Zdi se, da se Golobova komunikacijska prisebnost izboljšuje. Ko sem mu konec leta 2023 napisal pismo v dveh nadaljevanjih — Pismo premieru (1.): Dragi Robert, rad bi ti naredil uslugo in Pismo premieru (2.): Tebi se niti ne sanja, kakšnemu narodu vladaš! —, je bil verjetno na najnižji točki percipirane kredibilnosti. Zdaj je drugače. Zdaj pada kredibilnost njegovih kritikov. Opozicijskih itak. Že dolgo. Pa ne zato, ker nikoli ne bi imeli prav.

Predvsem zdaj pada kredibilnost tistih, ki nam poskušajo dopovedati, da nas načelno ideološko zavezništvo z aktualno koalicijo ne bi smelo odvezati od odgovornosti, da tja v en dan sesuvamo Roberta Goloba, tako kot smo nekoč sesuvali — ali še zdaj in forever sesuvamo — Janeza Janšo.

Sikofantska sfera priučenih nergačev

Ponavljam: približuje se nam populistični cunami — in Robert Golob je trenutno edini na politični sceni, ki lahko z našo pomočjo in z našimi glasovi pred temi valovi obrani "zgodovinsko vzpostavljeno, za Slovenijo značilno socialno in kulturno tirnico".

Ne nasedajte lažnim prerokom, ki vam dopovedujejo, da ne nasedajte novim obrazom. Ker če res kaj drži, drži to, da je največ novih obrazov na desnici. Ne nujno na politični desnici, ampak v sikofantski sferi priučenih nergačev in ad hoc podesničenih medijev in kao vplivnih posameznikov.

Grassroots Golob se vrača h koreninam, iz katerih je zrasel kot novi obraz. Predsednik vlade je v idealnem položaju, da obenem je in ni novi obraz. Kakor mu paše in kakor nam paše. Vse drugo pa bomo reševali — oz. bo reševal — pozneje. Ker če se je treba zdaj česa zavedati, se je treba zavedati rušilnosti tega pretečega cunamija.

* Kolumna je bila že objavljena na Fokuspokusu.