(POGLED) Obletnica rojstva Jožeta Pučnika: Najbrž res prepošten za politika

"Neodtujljiva pravica vsakega naroda je, da je suveren, da si organizira svojo samostojno državo in da oboje brani proti vsem velikoideološkim in velikodržavnim posegom," je davno tega, še pred razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije, zapisal Jože Pučnik. Tisti Pučnik, nekdanji disident, zapornik in prisilni emigrant, ki je bil pobudnik več kot uspešnega plebiscita za samostojno slovensko državo. Če ne bi, še preden je dopolnil 71. leto, podlegel bolezni, bi prejšnjo sredo praznoval 90. rojstni dan. In se ob pretresljivih prizorih ruskega vojaškega divjanja po Ukrajini, čudil, ali pa tudi ne, kako aktualne so spet njegove besede.

O samostojnosti je govoril tudi v najinem pogovoru davnega leta 1988, mislim, da prvem za kak slovenski množični medij, potem ko je že prej prekinil dolgoletni prisilni molk s pogovorom za Novo revijo. Takrat je živel še v Zahodni Nemčiji, kamor je odšel v šestdesetih, ker zanj, političnega zapornika, kljub diplomi iz filozofije in svetovne književnosti doma ni bilo službe. Srečala sva se v Mariboru, mestu, kjer se je pravzaprav začela njegova oporečniška pot, ko so ga zaradi kritičnega pisanja v ilegalni dijaški reviji v zgodnjih petdesetih vrgli z mariborske klasične gimnazije. Močnih stricev, ki bi mu varovali hrbet, ni imel. Zgodba se je še v bolj kruti različici ponovila čez nekaj let v Ljubljani, ko se je zaradi kritičnih člankov o komunističnem režimu znašel kar dvakrat v zaporu - za skupno sedem let.

Njegovi ugledni sopotniki so kasneje katarzično, ne brez mračne sence na duši, priznali, da je bil edini, ki si je upal prestopiti črto dovoljenega oporečništva, kar je drago plačal. "Ko je bilo slišati, da bo moral odsedeti devet polnih let strogega zapora, smo vsi tiho in potuhnjeno izginili v svoje domove," je čez leta v delno avtobiografskem romanu Kreda in hijacinte zapisala njegova nekdanja žena, tržaška Slovenka Irena Žerjal. Poročila sta se, ko je bil že v zaporu, zato ga je na poroki nadomeščal brat, ločila pa tudi podobno, v njegovi odsotnosti, saj se je po nekaj letih Nemčije žena s sinom vrnila v Trst, on pa vrsto let ni smel v Slovenijo. V Nemčiji si je ustvaril novo družino in potem ko je še enkrat diplomiral, nato še doktoriral, tudi uspešno predavateljsko kariero, a se je proti koncu osemdesetih, ko se je na novo vzpostavljal evropski red, vseeno odzval, oprt na izkušnje nemške socialdemokracije, povabilu slovenskih prijateljev, naj se vrne. Postal je predsednik Slovenske socialdemokratske zveze in kot predsednik Demosa odigral ključno vlogo pri demokratizaciji in osamosvajanju. Če vemo, da je bil Demos ohlapna koalicija zelo različnih opozicijskih strank, tako desnih kot levih, si lahko predstavljamo, kako velik je bil ta zalogaj. Peterletovo ponudbo, da bi namesto njega vodil prvo demokratično izvoljeno vlado, je odklonil, slovenski Havel, ki bi s svojim zgledom vsaj simbolno pretrgal niti s starim režimoma, pa tudi ni postal, saj ga je v volilnem dvoboju za predsedniško mesto premagal bivši komunistični šef Milan Kučan.

To je bil evropski unikum, sploh ker je bila Pučnikova preteklost čista. Prihajal je iz štajerske katoliške kmečke družine, ki je podpirala Osvobodilno fronto, zmerjanje z domobrancem je torej odpadlo, s klerikalcem pa tudi, saj je, četudi za ceno volilnih glasov, javno priznal, da je ateist. Njegova tragična življenjska zgodba je sama zase pričala o nezdravih temeljih starega režima, z osebnim zgledom je dokazoval, da daje skupnemu dobremu prednost pred osebnimi interesi, pa tudi da je odpuščanje zanj vrednota. Kljub temu ni mogel uiti podtikanjem, da je prišel kot tujec in revanšist. Po porazu socialdemokratske stranke na parlamentarnih volitvah leta 1992 je odstopil s položaja njenega predsednika, pod novim predsednikom Janezom Janšo se je SDS kasneje znašla v drugačnih, bolj desnih legah. Od nekdanje ideje o njenem povezovanju s socialisti in morda celo s prenovljenimi komunisti, SD, v močno socialdemokratsko stranko ni ostalo nič. Blokovska delitev, prepad na levico in desnico, se je poglabljala, prav tako izključevalnost, ideološka bojevitost, nestrpnost, surovost v politiki in družbi nasploh. Vse do danes.

Potem ko tudi kot predsednik parlamentarne komisije za preiskovanje povojnih množičnih pobojev ni dosegel prav veliko, se je, bolan, umaknil v Nemčijo. Če je tam leta 2003 res umrl razočaran nad slovenskimi "smermi razvoja", kako razočaran bi bil šele danes. Se je pa ta smer nakazovala že ob njegovi smrti, s političnim prerivanjem, ali naj žalna seja v parlamentu sploh bo ali ne. Na koncu je le bila, na pogrebu na Pučnikovem rodnem Črešnjevcu pa ni bilo opaziti niti Kučana niti Drnovška. Nadaljevalo se je z viharjem, ko je Janševa prva vlada brez iskanja političnega soglasja poimenovala brniško letališče po Jožetu Pučniku. Spominjam se, da mi je novinarski kolega ob poročanju o nekem letališkem dogodku zagrozil, da svojega članka ne bo dovolil objaviti, če bomo v redakciji letališču dodali novo uradno ime, torej Jožeta Pučnika. Danes kandidira ta kolega kot svobodni, neodvisni novinar za stranko SD. Dočakali pa smo tudi nov predlog, da bi se letališče spet preimenovalo, in to z imenom nekdanjega partizanskega komandanta, letalca in bivšega letališkega direktorja Franca Severja –​ Frante.

Že res, da bi Pučnik, nasprotnik vsakršnih kultov osebnosti, najbrž bil proti poimenovanju letališča s svojim imenom. Na čelu SDS bi v stranki gotovo ohranil več socialdemokratskega duha, tvital pa, če sploh, bolj spodobno. Vendar se bojim, da v politiki, tak kot je bil, resnicoljuben in načelen, premalo populističen, nič komedijantski, danes ne bi imel prav veliko šans. Zato si še toliko manj zasluži vlogo tarče pri obstreljevanju za politične točke, predvsem pa ne tega, da nasprotniki obračunavajo s svojim sovražnikom Janezom Janšo prek njegovega, Pučnikovega, imena in trupla. Seveda ni bil brez napak, a bil je jasen in trden, kar, kot pravi njegov sin Gorazd, zaveden tržaški Slovenec, nikoli ne bo v modi. Danes, ko tudi v politiki, resda ne samo slovenski, štejeta predvsem trgovina in marketing, še zlasti ne. Prepošten je bil za politika, smo slišali te dni spet od enega Pučnikovih sopotnikov. Žalostno, a resnično. Prepošten že takrat, kaj šele danes, ko se zdi, da laž ni samo nesmrtna duša komunizma.