Lahko bi uporabil kako grdo besedo za Janšo, pa ne bom. Uporabil bom lepo, lepšo, najlepšo, primernejšo besedo, ki jo je skoval pesnik, prevajalec in protestnik Boris A. Novak: “pizdajalec”.
Izdajalci, narodni izdajalci so bili tisti, ki so se z moralno in materialno podporo okupatorja med letoma 1941 in 1945 borili proti narodnoosvobodilni vojski. Proti partizanom. Ti so na koncu hvala bogu zmagali, potem so bog pomagaj brez boja pobili še kar nekaj ne nujno zakrknjenih poražencev, ki so se znašli na narobni strani zgodovine.
Pizdajalec pa je tisti, ki šestinsedemdeset let in pol pozneje kot top shit uradna oseba polaga vence na grobove izdajalcev, ki so se borili proti lastnemu narodu — ne pa jih na grobove zmagovalcev, ki so narod osvobodili. Ker ga po njegovem v bistvu niso, ker so svojo zmago uvedli nek drugi, namreč tretji totalitarizem.
Sejanje razdora
Lepo in prav, da se je Janša za dan mrtvih oficielno spomnil na Jožeta Pučnika in Andreja Bajuka. Ampak da je s polaganjem vladnega venca počastil še spomin na domobrance, je prvovrstna, škandalozna, revizionistična, reakcionarna desničarska provokacija.
Za Janšo sprava ni odpuščanje. Sprava je za Janšo sejanje razdora. Janša je amoralna, z zgodovino in povojno ureditvijo svobodnega in svobodoljubnega sveta skregana, cinično maščevalna, razdiralna pošast. S to hudobno gesto se mi je dokončno zagnusil.
Zakaj se Janša kot impersonacija revanšistične oblasti priklanja domobrancem, ne partizanom? Zakaj samo domobrancem, zakaj ne tudi partizanom?
Zanemarljivo zlo
Domobrancem se Janša ne priklanja iz pietete. Ne iz spoštovanja enakosti mrtvih in istosti v smrti. Kot je nedavno dal vedeti, on itak ne ve, kaj je pieteta. Janša se priklanja zato, ker hoče domobrance moralno in zgodovinsko rehabilitirati.
Na domobranski strani je zato, ker hinavec hlini identifikacijo z njihovim statusom žrtev, drugorazrednih, underdogov. Predvsem pa je Janša na njihovi strani zato, ker so se borili proti komunizmu. Domobranci so naši. Vsaj bili so naši. No, mi smo njihovi.
Za fanatičnega antikomunista je izdaja lastnega naroda in oborožen boj proti lastnim bratom in sestram zanemarljivo zlo v primerjavi z borbo proti komunizmu. Zaprisega največjemu zločincu v zgodovini človeštva je zanemarljivo zlo v primerjavi z borbo proti komunizmu. Antikomunizem legitimira vse.
Zakaj se Janša priklanja samo domobrancem? Kakšno neumno vprašanje! Domobrancem se priklanja, ker se partizanom ne bi za nič na svetu. Si predstavljate, da bi položil oz. poslal venec pred grobnico narodnih herojev? Ali v Gramozni jami? Ha, ali pa na Urhu?! Ali vsaj pred tista dva zida na Kongresnem trgu?
Potvorjeno, potvarjajoče psevdozgodovinopisje
Janšev venec pa ni samo hommage narodnim izdajalcem, temveč tudi njegov odgovor na dejstvo, da je bilo domobransko pokopališko obeležje nekaj dni pred tem čaščenjem oskrunjeno. To so ziher naredili pripadniki Antife. Simboli, s katerimi so pošpricali imena umrlih, so bili isti kot na transparentih petkovih protestnikov. Zato se predsednik vlade čuti dolžnega intervenirati. Da nam bo jasno.
Janšev venec pa je tudi legitimiranje potvorjenega in potvarjajočega psevdozgodovinopisja. Perfiden kot je, domobrancev sploh ni omenil kot domobrance, temveč kot Slovensko narodno vojsko — kot so se izdajalci nekaj časa, tik pred svojim bridkim koncem tudi res uradno imenovali.
Na romarskih poteh in punktih
To prvonovembrsko čaščenje domobrancev je svetlobna leta daleč od Pahorjevega precej prisiljenega, patetičnega spravaštva. V retrospektivi Janševega razdiralnega dejanja pa lahko samo ugotovimo, da je Pahor imel dobro, pravo mero, da ne rečem srečno roko.
Pahorju je iskreno šlo za to, da opozori na dejstvo, da za svobodo, domovino, narod in pravičnost niso padli samo partizani, temveč tudi tisti, ki so si glede tega delali kolaboracionistične utvare.
Pahorjeva afirmativna in deklarativna udeležba tudi na domobranskih romarskih poteh in punktih je bila vedno in dosledno zreducirana na dejstvo, da so mnogi med njimi umrli krute, nesmiselne, nezaslužene smrti, celo brez sojenja, celo brez groba.
Kolaboracionistične utvare
Pahorju je iskreno šlo za to, da opozori na dejstvo, da za svobodo, domovino, narod in pravičnost niso padli samo partizani, temveč tudi tisti, ki so si glede tega delali kolaboracionistične utvare.
Mnogi so ga kritizirali, da relativizira. Morda res. Toda ali ni prav relativizacija zgodovine, relativizacija zaslug in poguma ter krivde in greha največ — če ne celo edino —, kar lahko v zvezi s spravo naredimo?
Pahorju nikoli ni prišlo na misel, da bi domobrance moralno, zgodovinsko, ideološko povzdigoval, medtem ko je Janša s tem svojim vencem naredil prav to. Ta pizdajalec je ne samo na mah sesul desetletja spravarjenja, temveč tudi uradno povzdignil domobrance nad partizane. Za dom spreman!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
