Kljub tveganju so v nekaterih evropskih državah v zadnjih tednih izpeljali volitve. Hrvaške so se nas dotaknile, ker je zmeraj pomembno, kaj se dogaja pri sosedih, sploh pa v času najbolj nenavadne turistične sezone od pomnjenja sem. Poljska je po drugi strani največja med "novimi" članicami Evropske unije, čeprav ta novost počasi postaja stara stvar. Hkrati je bil tokratni predsedniški obračun ob Visli ponekod predstavljen kot trk dveh svetov.
Tekma za glasove v času korone se je v obeh primerih iztekla v prid že vladajočim. Na Poljskem tesno, še za odtenek, ampak res samo za odtenek tesneje, kot so se iztekale skoraj vse predsedniške volitve v zadnjih treh desetletjih. Pri sosedih je vsem predvolilnim napovedim navkljub naplavilo najprepričljivejšo zmago Hrvaške demokratične skupnosti po Franju Tuđmanu. Predvsem razsežnost uspeha Andreja Plenkovića je pri marsikom navdihnila vlečenje vzporednic s Slovenijo.
Kot sem kdaj že zapisal, se Slovenec praviloma na vse kriplje brani, da bi ga metali v isti koš že s Hrvati, kaj šele s Poljaki. Prepričanje o lastni "drugačnosti" sredi srednjeevropske okolice je morda celo eden stebrov sodobne slovenske istovetnosti. Če sodijo v takšnih predstavah Poljaki vsaj na drugo celino, so Ukrajinci verjetno na drugem planetu. Toda uglajeni Plenković je vendarle lahko služil za pozitivni zgled, češ, celo vzhodnoevropska desnica je lahko prefinjena.
Kajpak se opazovalci politike med seboj razlikujemo. Nekateri uspešnost politikov pripisujejo bolj njihovi tehniki, povprečnemu številu nasmehov na dan, izbiri besednjaka, zmožnosti razkazovanja čustev. Drugi skušamo v vsem iskati zgodovino, bolj ali manj davne zamere in pohvale ali trende, ki segajo tako rekoč v čas Marije Terezije ali še dlje nazaj. Ker se odločno nagibam k omenjeni skupini, moram kajpak skrušeno priznati, da pri tem razkopavanju velikokrat spregledamo običajnega volivca, ki ga slaba volja zaradi višje cene bencina ali veselje zaradi lepega vremena pri volilnih izbirah navdihuje bolj kot prepiri o odmaknjenih mejnikih.
Večini Slovencev ni do ostrega razmejevanja z Jugoslavijo in njeno prevladujočo politično mitologijo