To je moja prva kolumna za časopis, s katerim se prepletam že vse življenje. Njegova tipično oranžna je v mojem spominu poleg vonja po tiskarski barvi že od nekdaj. Tudi ime mi bolj leži kot imena drugih enako resnih časopisov. Večer je vedno bil moj čas, tudi ko se je raztegnil v noč. Oče mi je, preden sta se z mamo ločila, vsak večer za domačo nalogo dal prepisovati z zadnje strani, oma pa mi je vztrajno izrezovala članke s področja kulture, ker je vedela, da bo to nekoč moj svet. Jaz za to nisem imela časa, ker sem bila otrok igrišč, gozda in ulice. V srednji šoli sem nato svoje teoretično znanje kalila na praksi v Večerovih pisarnah, veliko kasneje je prav ta časopis prvi objavil velik intervju, v katerem me je javno uveljavil kot pisateljico. Nekateri moji sošolci iz srednje šole so kasneje tukaj podpisali pogodbe o zaposlitvi, jaz pa sem raje prestopila v produkcijsko ekipo Večerovega odra na Festivalu Lent in se rokovala s princi in kralji slovenskega rock'n'rola. Pisarniško delo, kovanje stavkov in odstavkov ni bilo nikoli zame, sem pa zato z veliko vnemo ustvarjala povedi. Za knjige, scenarije in kolumne. In četudi se zdi, da bi me to nekako moralo pripeljati do mesta voditeljice in soustvarjalke enega najbolj spektakularnih dogodkov na Štajerskem, Večerovega Boba leta, me je tja na koncu pripeljal stand-up, ki sem se ga sicer lotila zato, da bi se bralcem približala skozi komedijo svojega filozofskega razmišljanja, kot pisateljica. Vsak trenutek sodelovanja z Večerom si štejem v izjemno čast in lokalpatriotski ponos.
Čeprav mi Maribor velikokrat ni dal prave podpore in okolja za uresničevanje mojih velikih idej, je Večer to nekako vedno zmogel. Poleg stand up komedije sva se tako rokovala še skozi okvir satire. In satira, veste, je v bistvu zelo mariborska stvar. Je morda najbolj sofisticiran del mariborske kulturne dediščine. In čeprav sem jo prvič zares ozavestila šele v časih izjemnega bobovskega Toša, mi je zdaj že nekaj časa jasno, da če si rojen in vzgojen v Mariboru, je satiričen pogled na življenje enako močan del tvoje osebnosti kot štajerski argo. To mi je potrdil tudi modrec sodobnega časa, Google, ko me je vodil do neprecenljivo pomenljivih ugotovitev; pri starih Grkih so satirki bili spremljevalci boga trte, vina in trgatev Bakha, sicer znanega tudi pod imenom Dioniz. Za njih je veljalo, da so komični in hkrati neobzirni. Bi morala pomisliti na vpletenost alkohola? Kot Štajerka seveda sem. Pa vendar. Mene je štajerska vinska kultura nekako preskočila. Ali pa sem jaz preskočila njo. Saj ne da moja mama ni po vsakem kosilu spila kozarec janževca in seveda so bili jesenski vikendi rezervirani za trgatve, toda ko je vino postalo najstniška droga, ki jo v mestnem parku zaužiješ, preden se podaš po mariborskem klubskem podzemlju, tega nekako nisem mogla sprejeti za svoje. Najprej zato, ker se mi je to zdelo strašno dolgočasno, nato pa tudi zato, ker se je v teh primerih vedno pilo najslabše vino, ki niti ni bilo pridelano na okoliških gričih, ampak nekje daleč stran od srčnih pridelovalcev kakovostnega vina. Ker kakovostnega vina je bilo škoda za takšne objestne priložnosti. Kakovostno vino je samo za podariti naprej. Da je potem spet za podariti naprej. In medtem ko so buteljke najboljšega štajerskega vinogradništva krožile v podolgovatih darilnih vrečkah, je raja nazdravljala z namiznimi različicami, ki niso imele ničesar s kulturo pitja, kaj šele s kulturo užitka. Užitek pa je sploh bil nekaj, kar je bilo daleč izza meje privzgojene in obvezne štajerske skromnosti. In tako se je alkoholizem kot značilnost naroda vpijal v mariborsko mladino zgolj kot navada in niti ne kot odvisnost od užitka. Moj odklon od takšnih navad ni nekaj, s čimer se želim hvaliti, še posebej ne pred Štajerci, je pa zagotovo nekaj, kar mi je kasneje omogočilo, da sem vino odkrila na povsem nov način. Gurmanski.
Bilo je seveda v Parizu. Med Francozi. In če je odrekanje vklesano v slovensko podzavest, je užitek del francoskega DNK, ki kipi iz maslenih rogljičkov, francoskih poljubov in zadovoljnega godenja ob pomakanju nosnic v esenco najboljših vinskih dosežkov. Prebijali smo se skozi množico vinskih sladokuscev. Bil je neki festival, na katerem so se predstavljali vinarji iz vse Evrope. Zagledam slovensko zastavo. Ponosno odkorakam tja. Baje da so s štajerskih koncev. Rose je moj najljubši. Imamo. Ampak, gospodična, bilo mi je triindvajset let in bila sem že enkrat ločena, a ravno se je življenje začenjalo znova, preden naredite požirek, pregriznite tale češnjev paradižnik in šele nato pokusite vino. Bledo rožnato se je razlilo po mojih brbončicah, ki jih je le nekaj milisekund prej prebudil sladek paradižnik, in me popeljalo v povsem drug svet vrhuncev. Naj zveni še tako opolzko, ne samo, da ne morem iz svoje kože, pač pa je bilo doživetje prav tako blizu božanskemu kot tisto, po katerem enkrat, ko ga izkusimo, hrepenimo večino svojega življenja in se k njemu znova in znova vračamo.
To je drugačno izkustvo. To je bližje umetnosti in strasti. To je bližje tistemu, kar je bilo dano izkusiti le bogovom, medtem ko so si ga božji spremljevalci lahko le želeli razumeti in imeti. Pa vendar sta njihova norčavost in neotesanost zasidrali prve temelje satire, h kateri se vračam zdaj ob pomisleku, da je med božanskim in človeškim še nekaj. Nekaj, kar se premakne v vsakem izmed nas, kadar nekdo iz globin svojega nadčloveškega izvira potegne misel, poetično ali pragmatično. In reče bobu bob. In v tem smislu je tudi satira na neki način gurmanska.
