(INTERVJU) Marko Soršak Soki: Veliko naredimo, da lahko mladi živijo svoje sanje

Glede na to, da ste bobnar, me najprej zanima, kakšen je ritem vašega poletja. Prav zelo posončeni se ne zdite. Torej je, naj uganem, poletje delovno.

"Delovno z razlogom, točno tako. Nekako so moje počitnice postale delovne počitnice."

Ste že spustili zrak iz svojih napihljivih plažnih živali ali vas plaža še čaka?

"Ah, kje, do tja sploh še nisem prišel."

Poletje je čas festivalov, ko imate glasbeniki polne roke dela. Kateri so vaši letošnji festivalski vrhunci?

"Letošnje poletje je koncertno, kar je super, s skupino Elvis Jackson nas čaka kar nekaj koncertov, sicer smo zdaj že tako na polovici, a eno polovičko še imamo. Zelo fajn je, ker so veliki festivali čez poletje, kar prinese posebno vzdušje, zmeraj se jih veselim. To je sicer le ena od stvari, ki jih počnem čez poletje. Druga je ta, da skrbim za svoje učence, saj nekateri kljub počitnicam želijo bobnati. Zakaj pa ne. In septembra pripravljamo eno veliko zadevo."

Projekt 20 za 20 je vaš otrok, morda ne več najpomembnejši, glede na to, da ste oče dvojčkov, a brez dvoma pomemben. Osnovne šole oskrbujete z glasbili in tako hranite, spodbujate in navdihujete mlade talente. Projekt je med drugim prejel tudi nagrado žaromet in jabolko navdiha nekdanjega predsednika Pahorja. Pred 20 za 20 pa je novo, pomembno poglavje.

"Jeseni bo deset let, odkar je bila obdarjena prva osnovna šola, spomnim se, to je bilo leta 2014 v Žireh. Do danes je bilo obdarjenih sto trideset osnovnih šol. Ko gledam kakšne stare slike ali brskam po spominu, mi sploh ni jasno, kako je to mogoče. Najprej se je bilo treba projekta spomniti, nato idejo realizirati, zbrati sredstva, kupiti inštrumente, jih razvoziti, vmes koordiniraš logistiko, furaš ... Leta 2018 sem v šolskem letu obdaril šestinpetdeset osnovnih šol, štiri šole v enem dnevu. Seveda je to prineslo zdravstvene posledice. Ni bilo lahko, ker me je sesulo, tako fejst sem padel noter, da sem pretiraval in pozabil nase, a je bilo vredno. Rad to počnem, sicer ne bi vztrajal že desetletje in delal naprej."

Zaradi glasbe je manj medvrstniškega nasilja

Delo z ljudmi prinese veliko lepega, pa tudi težke zgodbe, sploh kadar delaš humanitarno. So zgodbe, ki vas spremljajo?

"Ja, zgodb absolutno ni malo, zmeraj se me dotaknejo razlage staršev, tudi učiteljev, ki pri učencih ali otrocih doma opazijo spremembe. Nekateri učitelji so mi povedali, da je na račun tega, ker so se otroci začeli ukvarjati z glasbo, manj nasilja pri določenih učencih, opažajo izboljšane motorične sposobnosti, boljše ocene. Ko to poslušaš, vidiš, da nisi samo zadel bistva, ampak si okoli tega pobral tudi druge stranske učinke. Po nekaj letih srečaš kakšnega učenca, ki se ga več ne spomniš, ker je medtem že odrasel v pravega moža, in ti reče, da zaradi tebe hodi na koncerte, igra kitaro, ima bend."

Ali je za zaradi vas kakšen bend tudi nastal?

"Je. V nekaterih šolah so se prvič vzpostavili šolski bendi, kar je dobro tudi za šole, ker so se lahko tako začele predstavljati zunaj svojih prostorov. V interesu vsake šole je, da se lahko ponosno pokaže z učenci, ki imajo takšne in drugačne talente, da je poleg aktivnosti, kot sta šport in likovna umetnost, prisotna tudi glasba."

Je glasba res tako terapevtska?

"Že to, da se ti izboljšajo motorične sposobnosti, je terapevtsko, ni ti treba biti doktoriran terapevt in to opaziš. Sam bobne igram že od leta enaindevetdeset. Še vedno tolčem. Koliko stvari sem pridobil! Niti ne govorim o materialnem, ampak o tem, kaj ti življenje prinese. Spoznaš ogromno ljudi na različnih področjih, vpleten si v razne projekte, učiš se na terenu, tega ni v knjigah. Neskončno možnosti je v glasbi. Toliko let že vztrajam. Vmes sem doštudiral tudi ekonomijo, naredil še andragoško-pedagoške izpite na pedagoški fakulteti, a v sebi sem vedel, da si želim živeti svoje sanje. Zato je slogan moje bobnarske šole Zbobnaj do sanj. Zakaj je nastal projekt 20 za 20? Leta 2011 smo sredi Anglije z zasedbo Elvis Jackson sedeli v kombiju, na turneji smo bili, in jaz povem, da bobnam že dvajset let. Kar je obdobje, ki ga je nekako treba proslaviti. Prišel sem na idejo, da bi posnel dokumentarni DVD z glasbeniki, s katerimi sem v teh dvajsetih letih sodeloval, sebi za darilo, takrat še nisem razmišljal dobrodelno. Ugotovil sem, da sem stal na odrih s svojimi vzorniki, ki sem jih nekoč gledal na MTV. Moje sodelovanje je danes povezano z okoli 60 odstotki slovenske rokerske glasbene scene, življenjska pot me je pripeljala tudi do produciranja treh plošč. Glasba je širok pojem. Kot najstniku so mi pravili, da je glasba hobi, da je na prvem mestu šola. Se strinjam, šola mora biti, za službo moraš imeti neko sigurnost, a mene so že na fakulteti učili, da nismo generacija, ki bo šla le v eno službo, ampak jih bomo imeli deset ali več. Morda sploh ne bomo počeli tega, za kar smo izšolani."

Predsednik Pahor je bil kar zahteven učenec

Vaša dobrodelnost je zelo specifična, izvirna.

"Težko rečem, da je to dobrodelnost. Lepše mi zveni družbena odgovornost. Ne hranim lačnih, ne oblačim jih. Moj namen je v družbo prispevati nekaj dolgoročnega. Če prinesem inštrumente na šolo, bodo ti inštrumenti nekaj let v uporabi, in četudi se samo eden ali dva na leto odločita, da bosta glasbenika, je s tem moje delo opravljeno. Ni namen, da bi to morali početi vsi, saj je milijon luštnih stvari na svetu, ki jih lahko ljudje počnemo, če imamo možnost."

Leta 2015 je projekt 20 za 20 prejel jabolko navdiha takratnega predsednika Boruta Pahorja. Kakšna zgodba je za tem?

"V tistem času sem na ljubljanskem maratonu imel stojnico z DVD-ji in predstavitev projekta, takrat še ni bilo ničesar, še evra nisem zbral, a organizatorji so v tem videli nekaj dobrega in mi omogočili predstavitev. Predsednik je tam pozdravljal ljudi in prišel do stojnice. 'Ja kaj pa imate vi zdaj to?' je vprašal. Zdel se mu je lep projekt in želel je nekaj donirati. Nekdo iz protokola mu je dal denarnico, ne bom povedal, koliko je bilo, je bilo pa kar v redu. Rekel je, naj gre v prave roke in da nas bo imel na očeh. Tako je Borut Pahor postal eden prvih podpornikov projekta. Nato sem obdaril deset šol in prejel klic iz predsednikovega urada. Hitro so se začele rojevati ideje, da bi v predsedniško palačo pripeljali vse te bende in šole in bi bendi zaigrali z znanimi glasbeniki. In smo postavili ozvočenje v Kristalni dvorani. Protokol je takrat predsedniku to odsvetoval, češ da so dvorana in lestenci spomeniško zaščiteni in da ne moremo tam imeti rock koncerta. Spomnim se, kako je Pahor takrat sedel na kavč in rekel: 'Glejte, to je moja dnevna soba, v svoji dnevni sobi lahko delam, kar hočem."

Pahorja ste tudi učili bobnati.

"Postavil sem mu izziv, naj zaigra z Big Foot Mama, a ni takoj rekel ja. Čez dva, tri dni so sporočili, da je pristal. Potem smo se imeli tako luštno. Učila sva se bobnati, hkrati je okoli naju vladal protokol, varnostniki in vse te reči. Je bil pa zahteven učenec, a sem imel upanje. Kako je norel, nekajkrat je celo palice vrgel, pa nekaj psovk mu je zletelo iz ust, ko mu ni šlo. Ni bilo kamer, zato sva se tikala. Rekel sem mu: 'Glej, Borut, če lahko smeti pobiraš pa kruh pečeš, boš tudi na bobne igral. Posnetek je danes na YouTubu'. "

Družba je postala zelo zahtevna, izgubljajo se osnove

Ko govoriva o družbenem udejstvovanju in dobrodelnosti, ne moreva mimo Anite Ogulin. Tudi vi ste se od nje na družbenih omrežjih poslovili zelo čustveno. Med vama je očitno bila vez.

"Bila je vez. Najina koncepta sta bila različna, a ona je ta projekt spremljala z vsem srcem in dušo, nekajkrat sva se pogovarjala po telefonu, kar na jok mi gre, ko to pripovedujem. Predstavil sem ji svoje delo in rekla je, da če imamo koga takšnega, ki potrebuje pomoč, da bodo tudi oni pomagali. In točno to je naredila. Nismo potrebovali veliko, vem, da nisem nikomur odvzel kosa česarkoli, ker je Anita to znala tako speljati, da je s tem svojo dobroto samo še razširila zunaj okvirja. Neverjetne stvari ji je uspelo narediti."

Niste le bobnar in družbeno aktiven človek, ste tudi pedagog. Vaša šola bobnanja je v Mariboru zelo znana.

"Biti moraš tip za to. Fajn je delati z mladimi, pa tudi s starejšimi mladimi, pokrivamo zelo širok starostni spekter. Šola je nastala iz projekta 20 za 20. Ker sem veliko v stiku z mladimi, vidim, kaj jim manjka v izobraževanju, in to poskušam vključiti. Svojo pozicijo, svoje življenje vnašam v šolo. Velik poudarek je na praksi, ogromno nastopov, srečevanj z znanimi glasbeniki, obiskov znanih glasbenikov, raznih projektov, ekskurzij. Ne gre zgolj za golo učenje, med seboj se podpiramo in razumemo, da smo na isti ladji. Za vse je dovolj prostora v glasbenem svetu."

Ko sva se spoznala, še niste imeli otrok. Zdaj imate dvojčka. Je življenje zelo drugačno?

"Seveda je, absolutno. Starši vemo, da se stvari nekoliko obrnejo, a skušam ne razmišljati tako, da morem biti jaz žrtev tega. Je pa res, da moram biti odgovoren. In v tej smeri tudi delam. Zavedam se, da otroci enkrat zrastejo in odidejo. Je pa tudi zame to dobra šola, da se lahko bolje organiziram. Iz sebe lahko zdaj povlečem to, česar sicer ne bi. Tudi če ne spiš, si utrujen, bolan, moraš biti za otroka tam. Koliko vsega smo sposobni! To je ena taka lepa ljubezen, hkrati pa tudi velika odgovornost, ker smo otroke dali v svet, ki ga vsak dojema zelo drugače. Otroke je treba zaščititi in jih tudi usmerjati, kolikor pač gre. Družba je postala zelo zahtevna, zelo se izgubljajo osnove in se iščejo neke začasne rešitve, ki ne oblikujejo osebnosti na najboljši način. Tega me je v resnici strah, zato moram biti čim bolj dober oče. Z mamo otrok morava stvari opraviti čim bolje."

Kakšen oče ste? Tale kapa s senčnikom in bobni delujejo kar frajersko.

"Iz tega ni razvidno, kakšen oče je nekdo. Skušam ju vzgajati v enem takem sproščenem duhu, da rasteta, nisem pa pristaš čiste permisivne vzgoje. Včasih mora biti tudi kakšna vzgojna, ker sta stara že dobri dve leti in dobro vesta, za kaj gre. Nudiva jima svobodo, po drugi strani pa poskušava vzpostaviti red in disciplino."

Kaj je glavno sporočilo, lekcija, ki jo želite predati otrokoma?

"Naj se ne pustita, naj bosta borca, ker bosta morala biti."

Ste pa tudi Mariborčan. Kakšen se vam zdi ritem mesta?

"Ne želim iti v podrobnosti, a menim, da je nekoliko porušen. Spet se vzpostavljajo neke stvari nazaj, nekatere se vzpostavljajo na novo, za nekatere bi si želel, da se ne bi spremenile. Je pa ogromno mladih bendov, ogromno mladih glasbenikov, ogromno mladih talentov, problem pa je infrastruktura. Veliko moramo narediti za to, da mlade spravimo nekam, da lahko živijo svoje sanje. Glede tega je bilo pred leti, generalno govorim, lažje in veliko bolje. Ne razumem, zakaj gre sistem svojo pot, toliko papiroloških pravilnikov in vsega je. Če si dvajset let nazaj na ZPM organiziral koncert, sta prišla dva gasilca, dala nase napis Reditelj, točila se je šmarnica, blokec si imel za vstopnice, vstopnina je bila petdeset tolarjev, dva sta bruhala, potem smo to počistili in ob pol enajstih smo bili vsi zunaj, na zadnjem avtobusu. Danes pa varnostniki, reševalna vozila, ono dovoljenje, tisto dovoljenje, Sazas ... Vse to veliko stane in potem rajši ne narediš ničesar. A tudi ekonomija se ne obrača s tem. So stvari, ki jih vedno ne moreš delati zgolj po pravilih, lahko pa imaš okvirje. Ne da delaš neumnosti in kršiš zakone. Vsi gledajo samo še številke."

Na Glavnem trgu bo z znanimi glasbeniki bobnalo 130 bobnarjev

To zdaj govori ekonomist, ne?

"Ja, ekonomija se dela tudi na dolgi rok. Če pridemo z našo šolo nekam, je moj interes, da otroci nastopajo, tudi njihov interes je takšen. Tudi v interesu gostinca je, da nastopajo. Ker nastopajo otroci, pridejo starši, ki bodo verjetno sedli in nekaj popili. Zakaj torej ne bi gostinec, recimo, ponudil nekaj temu bendu ali staršem v zameno, jim prišel naproti, jih pogostil? Zgodba se odvija, ponavlja, gostinec bo imel za najemnino, vem, karikiram, najemodajalec bo zadovoljen, ne bo v stresu, ker bo lahko plačeval stroške, dogajanje bo, veliko ljudi bo vpletenih, okolica potem s tem živi, ljudje hodijo ven ... Pravijo, da na mladih svet stoji, ti jih greš gledat, starši pokličejo še svoje prijatelje ... Dogaja se, nastajajo zgodbe. Zakaj bi moralo to veliko stati? To še niso profesionalci, ti pa moraš vse to plačati nekomu, ki zraven nima niti idejne zasnove."

No, če sva že pri tem ... skoraj nič še nisva povedala o velikem dogodku, ki ga na mariborskem Glavnem trgu pripravljate septembra. Kar nekaj zvenečih imen pride.

"Torej ... projekt praznuje deseto obletnico obstoja. Leta 2021 smo podoben dogodek v mestu že imeli. Bobnalo je sto bobnarjev s skupino v živo. Bil je odbit dogodek, zdaj pa malo drugače zgodbo ponavljamo, nadgrajeno. V nedeljo, osmega septembra, se bo na Glavnem trgu zgodil en hud spektakel. Ker je deset let projekta, bo z nami deset znanih izvajalcev in 130 bobnarjev, ker je bilo obdarjenih že 130 šol. Gremo na polno. Bobnamo za naslednjih deset šol. Ideja je bila povabiti glasbenike in jim dati možnost, da zaigrajo s tolikimi bobnarji. To ni ravno pogost in vsakdanji pojav. Ker sem Mariborčan, ki ima rad svoje mesto, sem dal prednost mariborskim glasbenikom. Jih naštejem? Ne morem mimo Čudežnih polj. Moj prvi odrski nastop je leta 1992 bil v dvorani Union z njimi. Zraven bodo Leonart, ki poje o mojem mestu, pa Happy Ol' McWeasel, malce irskega pridiha moramo imeti. Mimogrede, imamo Sokijevo dobrodelno pivo, polni ga manjša pivovarna, ki dela z dušo in srcem. Od vsakega piva bodo prispevali trideset centov, ne da bi ga zato dražili. Zraven bo tudi mariborski bend Alo!stari, ki poje o tem, kaj vse bi dal za moje mesto, imamo tudi YU Generacijo, zanimiv mlad bend, ki ima zelo dober občutek za mladino in so tudi sodelovali pri projektu Deželak, junak. Prihajajo seveda tudi Tomi Meglič iz Siddharte, Skočir iz Big Foot Mama, Jelen, Šank rock, Elvis Jackson, Ditka ..."

Kakšen izkupiček pričakujete?

"Dogodek ni komercialne narave, potrudil sem se dobiti donatorje, obdariti želimo deset šol. Gre za kar nekaj tisočakov in k projektu ne bi upal pristopiti, če ne bi določeni donatorji pristopili, tudi vaša medijska hiša, in prijazno rekli, da želite projekt podpreti. Ne znam si predstavljati, da bi tak dogodek delal sam. Toliko papirologije. Povezal sem se z Narodnim domom Maribor in Mitjo Špesom iz podjetja Factumevent, ki je res super organizator. Skupaj smo napletli to zgodbo. Delamo dogodek, s katerim se bo Maribor lahko pokazal v najboljši luči."