(POGLED) Putin ima rad balet. Kaj pa Netanjahu?

A sem edina, ki me je napoved težav z dobavo plina zaradi ukrajinske zasedbe ruske regije Kursk presenetila? Kako ruski plin? Očitno sem spet enkrat površno brala in prehitro sklepala. Mislila sem, da od začetka vojne v Ukrajini nočemo in ne moremo imeti nič ruskega, pa naj to potrebujemo ali ne. Novica me je še bolj vznemirila, ker sem ravno pripravljala članek o tem, kakšne so v teh časih poti ruske umetnosti oziroma umetnic in umetnikov.  S kakšno pravico očitamo ignoriranje norm in oportunizem umetniškim vodjem, ki vabijo režimske ruske umetnike, če pa ves čas lepo – četudi preko posrednikov - poslujemo z Gazpromom? Seveda, plin pač potrebujemo, umetnost pa … In razen tega je plin brez barve, če že ni brez vonja, in ne širi idej, četudi je eksploziven. Ne?

V nekaterih primerih se zdi kulturna blokada – poskus nove železne zavese, kot je rekel vrhunski prevajalec ruske literature Borut Kraševec – res bolj trdna od gospodarske. Konec julija je ameriški skladatelj Philip Glass obtožil gledališče na Krimu, da namerava uprizoriti baletno premiero, v kateri je brez dovoljenja uporabljena njegova glasba. »Izvedel sem, da bo balet z naslovom Viharni vrh, ki vključuje mojo glasbo in uporablja moje ime pri svojem oglaševanju in promociji, premierno uprizorjen v sevastopolskem opernem in baletnem gledališču," je zapisal. Iz gledališča so sicer odgovorili, da je Glassova po vsem svetu odmevna obtožba čisti politični manever, saj da delujejo povsem legalno. Razplet še ni znan, če prav sklepamo, pa sta možnost torej dve: ali so ukradli avtorsko delo in jim nihče nič ne more, ker na Krimu ne veljajo zahodni zakoni, ali pa so ga legalno kupili, kljub temu da naj bi bili pod sankcijami in da avtor tega ne bi želel. Kaj je hujše? 

V Viharnem vrhu naj bi bil v glavni vlogi nastopil v Ukrajini rojeni Sergej Polunin, nekdanji zvezdnik britanskega Kraljevega baleta. Se spomnite, kakšna youtube atrakcija je bil pred slabim desetletjem? No, zadnje čase je na zahodu manj popularen, leta 2019 se je pustil imenovati za direktorja prav tega gledališča, ki ga je obtožil Glass. Polunin je namreč protežiranec ruskega predsednika Vladimirja Putina, zato Rusija po Putinovem ukazu v Sevastopolu gradi nove prostore za operno in baletno gledališče ter plesno akademijo. 

Očitno je, da je Putin velik ljubitelj baleta. Je namreč tudi občudovalec Svetlane Zaharove, primabalerine Bolšoj teatra, ki bo danes nastopila na Gala večeru svetovnih baletnih zvezd na Festivalu Ljubljana. Človek seveda ne more nič zoper to, da je občudovan, lahko pa k občudovanju aktivno prispeva in Zaharova počne prav to. Je članica vladajoče politične stranke Enotna Rusija, med letoma 2007 in 2011 je bila poslanka v ruski državni dumi. Leta 2014 je podpisala odprto pismo v podporo ruski aneksiji Krima. Od leta 2018 je Zaharova članica predsedniškega sveta za kulturo in umetnost, ki ga vodi sam Putin. Poleg tega je prostovoljno sodelovala pri predvolilni kampanji za Putina na letošnjih predsedniških volitvah. Ali to ni dovolj razlogov za to, da je ne bi smeli povabiti na festival? Tako kot zadnja leta pač ni več Valerija Gergijeva, maestra, ki ni več samo šef Marijinskega gledališča v Sankt Peterburgu, temveč je od lani tudi generalni direktor moskovskega Bolšoja. Zakaj torej Zaharova sme priti, Gergijev pa ne? 

Glede na politično aktivno vlogo bi morala biti oba pod sankcijami, zelo verjetno pa je, da je pri Saharovi lažje uporabiti argument ločitve dela od umetnika. Saj vendar samo lepo pleše, ples pa ni od nikogar in za nikogar. Ne? Ne, ne gre za to, da bi bili baletniki in glasbeniki bolj naklonjeni oblasti. Verjetno pa je oblast bolj naklonjena njim, ker se zdi njihova umetnost nekritična. Ker ni kar tako mimetična, ker ni kar tako prevedljiva v ideološki diskurz, ker ni verbalna. Zato se zdi, če ohranja tradicionalno formo seveda, primerna (tudi) za slavljenje. Saj ne, da Putin ne bi imel privržencev tudi med drugimi umetniki. Tudi literati imajo radi samodržce z velikonacionalnimi težnjami. Zahar Prilepin na primer, avtor odličnega romana Samostan, je takšen. Le da si Putin s Samostanom ne more prav dosti pomagati. Tudi če bi slučajno bral dolge romane, česar pa svetovni vodje praviloma ne počnejo, v njem ne bi našel podlage za slavljenje. Res pa Prilepin njegovemu sistemu služi drugače, če je treba, in v Rusiji je to velikokrat treba, rad prime za orožje. Tako kot je na primer držal ostrostrelsko orožje nekje nad Sarajevom še en ruski pesnik in pisatelj, Edvard Limonov.  Seveda imamo primere pisateljev, ki so podprli voditelje, ki so bili vojni zločinci, tudi bližje. Handke ne bo mogel izbrisati, da je bil na Miloševićevem pogrebu, lahko pa smo prepričani, da Milošević ni prebral nobene njegove knjige. In tudi če bi po kakšnem čudežu jo, kaj bi si lahko z njo počel? V Handkejevih knjigah ni ne dobesedno ne metaforično, ne manifestativno ne prikrito nič, kar bi lahko uporabil katerikoli oblastnik.  O metaforah v filmih Emirja Kusturice se že da kakšno reči, vseeno pa si ne znam predstavljati, da bi bili ti filmi vir Miloševićevega navdiha. Ampak ja, Kusturićin Andrićgrad pri Višegradu je nastal s podporo Republike Srbske in je bolj kot spomenik Andriću spomenik velikosrbskih teženj. Pustimo ob strani, da je vse skupaj klavrna atrakcija …

Medtem ko se tako sprašujemo, kje naj potegnemo črto v preteklih in sedanjih vojnah na slovanskih tleh – med umetnikom in njegovim delom, med umetnikom, ki podpira režim samo verbalno in umetnikom, ki prakticira aktivno politično ali celo vojaško udeležbo, med umetnikom, ki samo ustvarja svojo umetnost in tistim, ki je tudi kulturni menedžer …- je odgovor Izraela nedvoumen. Verjamem, da izraelskim umetnikom ob tem, kar počne država, ni lahko, in da morda kje ne bodo dobrodošli. Vendar za zdaj nismo slišali še za nobeno blokado izraelskih umetnikov.  Zato pa za blokade, ki jih izvajaja Izrael in njegovi zavezniki. Neposredno so sankcije doletele palestinske umetnike, kot na primer pisateljico Adanii Šibli, ki ji nagrade, "zaradi vojne, ki jo je začel Hamas", niso podelili na Frankfurtskem knjižnem sejmu, čeprav je bilo tako predvideno. Brez služb in z madeži pa so ostali tudi umetniki, ki so z izjavami ali protesti opozorili na izraelski genocid. Ali celo kaj manj, Laurie Anderson na primer ni mogla zasesti mesta gostujoče predavateljice v nemškem Essnu, ker je podpisala protestno pismo proti aparthaidu nad palestinskimi umetniki.  Seznam je zelo dolg, nazadnje so prejšnji teden v Melbournu odpovedali nastop avstralsko-britanskega pianista Jaysona Gillhama, ker je rekel, da je v zadnjih desetih mesecih Izrael ubil več kot 100 palestinskih novinarjev. 

To niso blokade, to niso sankcije, to je najbolj brutalna oblika brisanja. Kdor izreče resnico, bo izbrisan.