(POGLED) Zakaj ima JPD prav? Da leva sredina potrebuje novo stranko namreč

Ena najodmevnejših novic preteklega tedna je bila napoved ustanovitve nove leve stranke Jožeta P. Damijana. Ki je, takoj ko se je pojavila, sprožila vrsto komentarjev. Predvsem vrsto napačnih komentarjev. Seveda s strani tistih strank, ki se imajo v Sloveniji za leve. In ki v mnogočem to sploh niso.

Kombinacija deklarirane leve politične drže, ki jo v praksi izničuje politično delovanje, vódeno z liberalno, včasih celo neoliberalno ideologijo, seveda ne more biti leva politika.

Že večkrat sem zapisala, da Slovenija potrebuje dobro organizirano in resno levo stranko. Stranko, ki bi lahko na volitvah pobrala glasove velikega dela politično orientiranih levih volivcev. In teh je vsaj toliko kot volivcev SDS. Ali celo več.

Damijan je tudi navedel razlog, zakaj je treba ustanoviti novo levo politično stranko: namreč zaradi operativne nesposobnosti obstoječih levosredinskih strank. Te stranke so svojo operativno nesposobnost dokazale s fiaskom ob konstruktivni nezaupnici sedanji vladi.

Ta fiasko je bil rezultat različnih faktorjev. Ki so deloma sistemski. Deloma pa personalni. Med sistemske sodi možnost, ki so jo izkoristili poslanci Desusa in ki se ji reče zloraba demokracije za ohranitev lastnih poslanskih plač. Med personalne pa sodi napačna ocena strank Koalicije ustavnega loka, da je najprimernejši kandidat za novega mandatarja Karl Erjavec.

Sama sem ves čas trdila, da bi bil nujni, čeprav ne zadostni pogoj za uspeh interpelacije nov obraz za mandatarja. Stranke leve sredine se očitno niso naučile nič iz nepričakovanega volilnega uspeha SMC in LMŠ. Čeprav je lekcija več kot jasna: zmaga lahko le novi obraz. Kot Cerar. Ali Šarec.

Razlog ni to, da je to pač nov obraz. Ampak to, da niti volivci in očitno tudi ne parlamentarci niso več pripravljeni znova voliti politike in stranke, ki so jih enkrat že razočarali.

Skrivnost uspeha novih obrazov v slovenski politiki je v dejstvu, da novi obrazi s sabo prinašajo tudi novo upanje. In novo zaupanje. Starim obrazom, ki so jih razočarali, volivci ne zaupajo več. Zato jih ne volijo. Vsaj ne teh, ki so trenutno v politiki.

Starih obrazov nočejo podpreti niti poslanci. Zato je Erjavec dobil manj glasov, kot je pričakoval. Pri tem pa obstaja resen sum, da so za manjkajoče glasove krivi prav poslanci Erjavčeve stranke. Kar jasno dokazuje, da stari obraz v podobi Erjavca ni zmožen vzbujati zaupanja niti v lastni stranki. Katere predsednik je.

Iz tega sledi, da ima Desus resen problem. Resnejšega, kot se ga zaveda. Kot tudi KUL nasploh. Ki ne premore nobenega novega obraza, ki bi lahko združil leve volivce v novem upanju in zaupanju na volitvah.

Tanja Fajon, ki je ob nastopu predstavljala takšno novo upanje, se je izpela, še preden je sploh začela resno politično delovati. Vsi drugi politični obrazi so stari. In kot taki ne vzbujajo niti upanja. Niti zaupanja. Torej niso napoved za dober volilni rezultat na naslednjih volitvah.

Ker torej sedanje levosredinske stranke na naslednjih volitvah ne morejo zmagati, je Jože P. Damijan pravilno ugotovil, da je treba ustanoviti novo levo stranko. Stranko, ki bo nagovorila leve volivce. In če jih bo znala nagovoriti, bo na volitvah zmagala. Premagala SD. Za kar obstajajo resne možnosti.

Treba pa je tudi opozoriti, da za tak razvoj dogodkov ni nobene garancije. Čeprav številke kažejo, da je mogoč. Ali celo verjeten.

Razlog je preprost: levo orientirani del volilnega telesa je za tak ugoden volilni rezultat treba pripeljati na volišča. In ključno vprašanje je, kako leve volivce, utrujene in naveličane od levosredinskih polomij in politik zadnjega desetletja, premakniti iz varnega zavetja doma v volilno kabino. Da bodo obkrožili ustreznega levosredinskega kandidata.

Toda zato, da ga bodo volivci lahko obkrožili, se mora tak kandidat najprej pojaviti. Levosredinski izvoljivi kandidat. Ki ga levosredinske stranke trenutno ne premorejo. Zato je potrebna nova leva stranka.

Damijan je izpostavil, da Slovenija potrebuje novo levosredinsko stranko tudi zato, ker so sedanje programsko izpraznjene. Zato napoveduje, da bo imela nova leva stranka dober program. Ki jo bo naredil izvoljivo. In za silo, ki lahko poveže raztrgano levosredinsko volilno telo.

Tu pa se Damijan moti. Je že res, da je za intelektualce poseben intelektualni izziv ustvariti dober politični program. Toda s pomembnostjo političnega programa radi pretiravajo. Ob tem namreč pozabljajo, da večina volivcev političnih programov strank, ki sodelujejo na volitvah, sploh ne pozna. Jih ne poišče, da bi se z njimi seznanila. Kadar politične stranke dostavljajo informacije v poštne nabiralnike volivcev, jih ti po hitrem postopku z drugo reklamno pošto odvržejo med odpadni papir. Neprebrane.

Uspeh Damijanove nove leve stranke torej ni odvisen od programa. Ampak od novega obraza. Če bi bil to Čeferin, bi stranka triumfirala. Če to ne bo on, pa je podvig vprašljiv.