Univerza v Mariboru je v petek (24. 2.) sklicala tiskovno konferenco ob začetku izvajanja 23 pilotnih projektov za zelen in odporen prehod v Družbo 5.0, za katere je skupaj namenjenih nekaj več kot 26 milijonov evrov, večina iz sredstev Mehanizma za okrevanje in odpornost. Namen projektov je kurikularna prenova in sprememba za zeleno, odporno, trajnostno in digitalno povezano univerzo.
Na prvi pogled novica ni nič posebnega, saj so projekti za univerzo že nekaj časa sveti gral, zeleni prehod pa družbeno pomembna tema. Skrbi pa začetek "implementacije" projektov, ki potrjuje, da sta študij in poučevanje vedno bolj podrejena delu v projektih. Predvsem pa je težko razumeti (ne prvo, ampak kar ustaljeno) frontalno in administrativno uvajanje vsebin in rešitev v študijske programe, ki naj bi šele postale predmet raziskovanja, zato da univerza upraviči pridobljena sredstva. Drži, da je visokošolski minister pred dnevi ob potrjevanju vpisnih mest na univerzah postavil nov zlati standard vladanja z dekreti, a vendarle skrb zbuja neznosna lahkost birokratskega poseganja v univerzitetno kurikularno teorijo in prakso.
Za kaj gre? Senat UM je decembra potrdil sklep, da v predmetnike vseh študijskih programov na UM vključi izbirni predmet s področja zelenih vsebin. Odločitev bi verjetno ostala le drobna opomba v univerzitetnem letopisu, če ne bi v oči zbodla njena izvedba. Odločitev o obvezni (!) vključitvi takega predmeta je namreč senat univerze, njen najvišji organ, sprejel, ne da bi o njej prej opravili razpravo na katedrah in oddelkih, ki so pristojni za presojo strokovne utemeljenosti (ne)vključitve novih predmetov v svoje študijske programe. Na tej točki pa se strokovna degradacija še ni končala: po seznanitvi z izvršenim dejstvom so fakultete dobile še domačo nalogo, da v predmetniku poiščejo prostor za nov izbirni predmet, ovrednoten s 6 točkami ECTS.
Ko smo na seji senata filozofske fakultete (FF) nekateri opozorili, da je navodilo v nasprotju s temeljnimi kurikularnimi načeli, se je sprožil znani refleks: odločevalci nenadoma niso več vedeli, za kaj so glasovali, se sklicevali, da "so roke dvignili tudi vsi drugi", relativizirali spremembe ter se (in nas) tolažili, da si izbirne predmete zunaj matične fakultete izbere le peščica študentov. Ko so se odločevalci post festum na rektoratu "pozanimali", kaj so pravzaprav sploh potrdili, je najprej sledila mantra s ponavljanjem vsebinsko praznih odgovorov, naposled pa le priznanje, kaj je bil glavni argument za vključitev "zelenih" vsebin: "ker smo za to dobili denar" (s točno temi besedami).
Nekritično poseganje v programe ob šelestenju projektnega denarja na UM sicer ni novo in je samo simptom (vsaj) treh globljih problemov
Nekritično poseganje v programe ob šelestenju projektnega denarja na UM sicer ni novo in je samo simptom (vsaj) treh globljih problemov. Temeljni problem je status univerze kot izobraževalne ustanove, na kateri sta se izobraževanje in poučevanje iz njene osnovne dejavnosti že pred časom začela spreminjati v nujno zlo. Primat so jima odvzeli kohezijska politika, infrastrukturni projekti, raziskovalni zajtrki, štetje projektnega denarja in raziskovalnih točk, bohotenje uradniškega aparata in administrativnih postopkov. Pedagoški proces pa je … nekaj za zraven. Pojmuje se kot področje uradniškega uravnavanja, kjer je vsebina manj pomembna od forme. To se na praktični ravni kaže v dogmatičnem (in tudi nestrokovnem) vsiljevanju "ustreznih" zapisov v učnih načrtih ali v birokratskem določanju načinov izvajanja pedagoškega procesa ter preverjanja in ocenjevanja znanja.
Drug problem je nerazumevanje in podcenjevanje pomena kurikularnih teorij in visokošolske didaktike. Za razliko od dokazano uspešnih držav, kot je denimo Finska, kjer nad izobraževanjem visokošolskih učiteljev in snovanjem študijskih programov bdijo ustrezno (in ne zgolj pro forma!) usposobljeni strokovnjaki, pri nas le redki vidijo širšo sliko in študijske programe kot celoto; namesto tega kurikulumi bolj spominjajo na odprto lovišče, v katerem se posamezniki borijo za svoj del plena, imenovanega učne enote in kontaktne ure, in pri tem sledijo trenutnemu navdihu ter modnim muham: med njimi najdemo podjetnike, okoljevarstvenike, osamosvojitelje, družinske člane, (odslužene) politike vseh barv in druge interesne skupine. Z odpiranjem različnih študentskih idr. portalov, ki so običajno prav tako "rezultati projektov", namesto sistematičnega ukvarjanja s področjem prihaja do nepreglednega in pogosto neosmišljenega drobljenja vsebin. Poglobljen razmislek o teleoloških, ontoloških in didaktičnih ciljih izobraževanja je ob izboru in spreminjanju študijskih vsebin tako utopija. Paradoks je, da so douniverzitetne ravni izobraževanja celo bolj robustne in se zavedajo pomena premišljenega spreminjanja izobraževalnega sistema, za razliko od univerz, kjer se kurikularna vprašanja danes pogosto podrejajo interesom kratkoročnega dobička. Šolski primer so opevana "mikrodokazila", ki znanje iz vrednote spreminjajo v uporabno komoditeto oz. tržno blago in ga evfemistično tržijo pod blagovno znamko kakovosti in vseživljenjskega učenja.
Tretji problem je uveljavitev "na študenta osredinjenega študija", didaktične paradigme, ki je danes izmaličena do neprepoznavnosti. Njeno bistvo naj bi bilo v samostojnosti in prevzemanju odgovornosti študentov za svoje lastno učenje; pri nas pa ta paradigma pomeni širjenje pravic študentov brez preizpraševanja njihovega prispevka in vložka v učenje, "pedagoška odličnost" učiteljev pa tekmovanje v všečnosti študentom, za katere morata biti študij užitek in zabava. Študentske ankete, navidezno prenizka prehodnost študentov v višji letnik ali domnevno prestrog kriterij ocenjevanja so zato hitro lahko razlog za klicanje na odgovornost in "resno" obravnavo učiteljev in oddelkov, ki študente ovirajo na premočrtni poti do diplome. Tovrstni didaktični nesmisli imajo žal hude dolgoročne posledice. Namesto jasnega sporočila, da študij pomeni predvsem trdo delo, odrekanje, stres in včasih tudi neuspeh, univerza študente celo utrjuje v prepričanju, da je v življenju sprejemljivo bolj ali manj karkoli. Edini logični nasledek takega pojmovanja in delovanja v študiju je, da se kot družba že trenutek kasneje na moč začudeni sprašujemo, zakaj se pomanjkljivo izobraženi učitelji, inženirji, ekonomisti, pravniki in drugi diplomanti z vso silo otepajo odgovornosti za svoje ravnanje.
Jasno je torej, da mora biti vsak poseg v visokošolski kurikulum zelo dobro premišljen. Zavedava se, da tako razmišljanje v splošni in univerzitetni javnosti danes ni socialno zaželeno in prej velja za anahronistično in celo ludistično; kot tudi tega, da nekateri v projekte vstopajo z dobrimi nameni, drugi pa iz finančnih vzgibov. Ostaja pa dejstvo, da je modus operandi UM pri zelenem prehodu na las podoben njenemu poskusu vsiljevanja dikcij o informacijsko-komunikacijski tehnologiji in spletnih učilnicah v učne načrte pred časom, kar samo potrjuje, kako preroške so bile napovedi Michela Freitaga leta 1995, ko je v Brodolomu univerze pisal o vzponu neoliberalnih univerz.
